Jedro

S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe za tiste primere, ko storilec prizna krivdo po obtožnem aktu ali sklene sporazum z državnim tožilcem. Možnost njenega izreka je omejil na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora, kar pomeni, da jo je mogoče izreči za vsa kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora (za kakršno je šlo tudi v obravnavanem primeru).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma citirano sodbo obsojena T. F. in M. K. spoznalo za kriva, in sicer prvega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), drugega pa za eno kaznivo dejanje po isti določbi KZ-1. Obsojenemu T. F. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri sta mu bili po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določeni kazni eno leto in sedem mesecev zapora ter dve leti in sedem mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petega odstavka 58. člena KZ-1 določena enotna kazen štiri leta zapora ter preizkusna doba desetih let. S sodbo je bilo odločeno še o odvzemu zasežene mu droge in sredstev za njihovo izdelavo in prodajo ter o odvzemu protipravne premoženjske koristi. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen sodne takse. Tudi obsojenemu M. K. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen enega leta in devet mesecev zapora ter preizkusna doba petih let. Odločeno je bilo, da se mu odvzame zasežena droga in sredstva za njihovo prodajo ter protipravna premoženjska korist. Obsojenega K. je sodišče v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba ni bila vložena, stranke pa so se odpovedale pravici do pritožbe.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s petim odstavkom 58. člena KZ-1 ter 2. in 22. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Predlagal je, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z odločbo o kazenski sankciji v korist obsojenega T. F. prekršen zakon, ne da bi s tem poseglo v pravnomočno sodbo.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik obsojenega T. F. oporekal stališčem vrhovnega državnega tožilca kot nepravilnim in je predlagal, da se zahtevo zavrne.

4. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče v izpodbijani sodbi storilo s tem, ko je izreklo pogojno obsodbo obsojenemu T. F. (tudi) na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1. Po mnenju vložnika zahteve je po jezikovni razlagi na podlagi citirane določbe KZ-1 mogoče izreči pogojno obsodbo v primeru obsojenčevega priznanja krivde le za tista kazniva dejanja, za katera je zakonodajalec predpisal kazen najmanj pet let zapora. Ob tem je izpostavil še določbo drugega odstavka 58. člena KZ-1, ki izrecno izključuje izrek pogojne obsodbe za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Upoštevaje te določbe, naj ne bi bilo mogoče izreči pogojne obsodbe (niti po drugem niti po petem odstavku 58. člena KZ-1) za posamezna kazniva dejanja, za katera je prepisana kazen najmanj treh let zapora. Zakonodajalec naj bi po mnenju vložnika z navedenima določbama 58. člena KZ-1 prišel v neskladje, saj izrecno dovoljuje izrek pogojne obsodbe „za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora z določeno spodnjo mejo kazni zapora“. S tem naj bi bilo kršeno tudi ustavno načelo določnosti pravnih pravil (2. člen URS) in načelo zakonitosti (28. člen URS), kar pomeni pravno negotovost in omogoča samovoljno oziroma arbitrarno uporabo prava. V obravnavani zadevi naj bi se torej sodišče z izrekom pogojne obsodbe po petem odstavku 58. člena KZ-1 postavilo na stališče, da je „mogoče (tudi) za kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči kazen zapora pet let“ uporabiti to določbo KZ-1, kar pa naj ne bi bilo pravilno. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je namreč predpisana kazen od enega do deset let; peti odstavek 58. člena KZ-1 pa za izrek pogojne obsodbe pod ugodnejšimi pogoji, „izrecno uporablja termin predpisane kazni“, torej najmanj pet let zapora, kar pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. KZ-1 ni primer. Jezikovna metoda razlage naj ne bi dopuščala možnosti, da bi sodišče za obravnavano kaznivo dejanje lahko izreklo strožjo sankcijo opozorilne narave, kot jo pa dopuščajo splošne določbe o pogojni obsodbi.

5. Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno. Določba petega odstavka 58. člena KZ-1 je po sistematiki njene umeščenosti v ta člen, ki določa posebne pogoje za izrek pogojne obsodbe (za 57. členom KZ-1, ki določa splošne pogoje za izrek te opozorilne kazenske sankcije) in po navezavi na procesne določbe ZKP (priznanje krivde, ko se storilec prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem), razpoznavno specialna določba v odnosu do drugih (tudi splošnih) določb, ki urejajo izrek pogojne obsodbe kot opozorilne kazenske sankcije. Za izrek pogojne obsodbe po petem odstavku 58. člena KZ-1 torej ne veljajo tiste omejitve, ki sicer izhajajo iz drugega odstavka 57. člena KZ-1 (preizkusna doba), in tiste, ki izhajajo iz prvega in drugega odstavka 58. člena KZ-1 (višina določene kazni v pogojni obsodbi oziroma predpisana kazen za kaznivo dejanje). S to posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. Čeprav so se s tem razširile možnosti izreka pogojne obsodbe (saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora in ne le do dveh let, kot sicer določa prvi odstavek 58. člena KZ-1 ter je tudi preizkusna doba lahko določena v trajanju do deset in ne le pet let, kot določa drugi odstavek 57. člena KZ-1), pa je zakonodajalec zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora.(1) Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna prepisana kazen je višja od pet let zapora (na primer kazniva dejanja uboja po drugem odstavku 115. člena KZ-1, umora po 116. členu KZ-1, več kaznivih dejanj zoper človečnost itd.), jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katera je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora (za kakršno je šlo tudi v obravnavanem primeru – prvi odstavek 186. člena KZ-1, in za katero je predpisana kazen od enega do deset let zapora). Omejitev, ki jo mora glede kazni zapora pri slednjih kaznivih dejanjih sodišče upoštevati, je tako le višina določene kazni v pogojni obsodbi, in sicer le do pet let. 6. Zaradi navedenih razlogov v izpodbijani sodbi z izrekom pogojne obsodbe obsojenemu T. F. ni bila storjena zatrjevana kršitev kazenskega zakona in je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnila, dr. M. Ambrož, Hinko Jenull, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 75.