Jedro

Če revizijsko sodišče razveljavi drugo in prvostopenjsko sodbo, stranki pa v ponovljenem postopku skleneta sodno poravnavo, tožeča stranka ni upravičena do vrnitve 2/3 sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 17. 10. 2018 poslala sodišču predlog za vračilo sodne takse. Predlagala je vrnitev 2/3 sodne takse, pri čemer se je sklicevala na 36. člen ZST-1. Tožeča stranka je v predlogu navedla, da je VS RS ugodilo reviziji. Razveljavilo je sodbi drugo- in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču. V ponovljenem postopku pred prvostopenjskim sodiščem sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo.

2. Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da so bila opravljena vsa sodna dejanja. Uporaba tar. št. 1112 in 1122 ZST-1 zato ne pride v poštev. Ker nedvomno obstaja obveznost tožene stranka za plačilo pravdnih stroškov v zvezi s pravnim sredstvom, tudi niso podane predpostavke za uporabo 3. odstavka 36. člena ZST-1. 3. Tožeča stranka je vložila zoper sklep pritožbo. V njej je navedla, da naj bi domnevno opravljana dejanja sploh ne obstajala več. De facto naj bi sploh nikoli ne bila opravljena pravilno. Zadeva se je ponovno vrnila v odločanje prvostopenjskemu sodišču, in sicer v fazo pred izdajo odločbe. Prvostopenjsko sodišče bi moralo opraviti določena pravdna in sodna dejanja. To naj bi VS RS naložilo prvostopenjskemu sodišču v r. št. 25. Zmotno naj bi bilo pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da so bila kljub razveljavitvi prvo- in drugostopenjske sodbe opravljena sodna dejanja. Odločba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 165/2016, ki jo je kot primer sodne prakse navedlo prvostopenjsko sodišče, se naj bi bistveno razlikovala od konkretne zadeve prav zato, ker je VS RS naložilo izvedbo določenih dokazov. Prvostopenjsko sodišče, razen tega, da je v prvostopenjskem postopku opravilo en narok in izdalo pravno napačno odločitev, naj bi ostalo ves čas pasivno. Isto naj bi veljalo tudi za novo sojenje. Kljub temu, da je prišlo do sklenitve sodne poravnave šele v ponovljenem postopku, je bilo delo sodišča olajšano, ker sodišču ni bilo treba izvajati dokazov skladno z navodilom VS RS, niti mu ni bilo treba izdati odločbe. Če bi morale plačati enako sodno takso stranke, ki so uspele doseči razveljavitev sodne odločbe in tiste, ki v tem niso uspele, naj bi bilo kršeno načelo enakosti (2. odstavek 14. člena Ustave RS). Vračilo 2/3 sodne takse bi naj bilo tudi spodbuda za tožečo stranko za sklenitev sodne poravnave. Ker z zakonom ni posebej prepovedano, da bi se sodne takse v primeru ponovljenih postopkov vrnile, naj bi bilo njihovo vračanje dovoljeno.

4. Pravni temelj za vrnitev dela sodne takse je po mnenju pritožnice lahko tudi 3. odstavek 36. člena ZST-1. VS RS je namreč v razveljavitvenem sklepu odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločitev v zadevi. Zaradi sklenjene poravnave do odločitve ni prišlo. Zaradi sklenjene poravnave naj ne bi nastopil položaj, v katerem bi plačano sodno takso za revizijo tožeči stranki povrnila tožena stranka, ali pa bi o njej odločalo sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

6. Potek postopka, ki je temelj za odločitev v tej zadevi, je bil opisan v r. št. 1 tega sklepa. Pritožnica ne zanika, da je taksna obveznost kot takšna nastala. Pritožnica predvsem meni, pa, da so bile določbe ZST-1 nepravilno uporabljene.

7. Tožeča stranka je plačala sodno takso za tožbo še v času veljavnosti ZST. Del sodne takse, katere vrnitev zahteva, pa je plačala v času, ko je že veljal ZST-1. 32. člen ZST je določal, da se sodna takse vrne, če je bila plačana "za določeno sodno dejanje, pa to dejanje ni bilo opravljeno". Vsebinsko povsem enako, jezikovno pa skoraj enako določbo je mogoče sedaj najti v 1. odstavku 36. člena ZST-1. 8. Tar. št. 1112 in 1122 opredeljujeta višino sodne takse. Če je sklenjena sodna poravnava, je sodna taksa sicer nižja. Nižja pa je le, če je sodna poravnava sklenjena pred izdajo odločbe; tako soglasno določata obe tarifni številki.

9. Ker sodna poravnava ni bila sklenjena niti pred izdajo prvostopenjske, niti pred izdajo drugostopenjske sodne odločbe, ni pravnega temelja za znižanje sodne takse. Zakonske določbe so dovolj jasne in jih mora sodišče spoštovati. Vračanja sodne takse ne dopuščajo. Sicer se je s pritožnico mogoče strinjati, da bi bilo smotrno z delnim vračilom sodnih taks spodbujati sklenitev poravnav pred prvostopenjskim sodiščem, če so poravnave sklenjene v ponovljenem postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Za to pa bi bilo potrebno prej spremeniti ZST-1. Ta razmislek pa ne vpliva na izvrševanje obstoječih določb. Ravnanje mimo zakonskih določb pa ni dopustno.

10. Ne drži niti, da prvo- in drugostopenjska odločba ne obstajata več in de facto sploh nikoli nista bili pravilno izdani, kot meni pritožnica. Kaj si pritožnica predstavlja kot de facto nepravilno opravljeni sodni dejanji, pritožbeno sodišče ne bo ugibalo. Obe kasneje razveljavljeni sodbi sta bili izdani. Kažeta na to, da sta prvo- in drugostopenjsko sodišče v zadevi odločali. Zaradi tega je tožeča stranka sploh bila dolžna plačati sodno takso. Razveljavitev po VS RS je zgolj pomenila, da je bila v obeh sodbah zapisana odločitev nepravilna. Stranki in sodišče zaradi razveljavitve ne zavezujeta več. Razveljavitev pa ne pomeni, da obeh sodb kot takšnih sploh ni več (smiselno enako že sklep VSK, opr. št. Cpg 165/2016). Če bi bilo to tako, potem bi z njuno razveljavitvijo po VS RS naknadno odpadel tudi temelj za izdajo razveljavitvenega sklepa, ki ga je izdalo VS RS zaradi vložene revizije. Tudi ne drži pritožbena navedba, da se je navedeni sklep VSK nanašal na drugačno procesno situacijo, kot je bila v tej zadevi; sklep VSK molči o tem, ali je bilo treba pred prvostopenjskim sodiščem še opraviti kakšna procesna dejanja. To pa ne pomeni, da jih ni bilo treba; to je tudi sicer običajna situacija, če se ponovno vodi postopek pred prvostopenjskim sodiščem.

11. Ker ZST-1 vrnitve sodne takse ne veže na to, kakšna navodila je dalo instančno sodišče, so vse pritožbene navedbe glede navodil VS RS v r. št. 25 revizijskega sklepa brez pomena za odločitev v tej zadevi. Isto velja tudi za obseg dela, ki ga je doslej opravilo prvostopenjsko sodišče, in za obseg dela, ki bi ga še imelo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku. Število narokov, obsežnost dokaznega postopka in podobno, glede na zakonske določbe o plačilu sodne takse, niso merilo za odločanje o višini taksne obveznosti stranke.

12. Kolikor pa pritožba meni, da mora stranka nositi stroške zaradi nezakonitega dela sodišča, pa jo velja spomniti, da velja v slovenskem taksnem pravu načelo enkratnega plačila sodne takse. Tožeča stranka je s plačilom sodnih taks pridobila pravico, da se o njenih zahtevkih ponovno odloča, pri tem pa ji ni bilo treba znova plačati sodne takse (4. odstavek 18. člena ZST-1), ne glede na morebitno obsežnost postopka, ki bi še sledil. 13. Določbe ZST-1 niti ne kršijo načela enakopravnosti (14. člen Ustave). Sodna taksa je odmena za delo sodišča. Končno mora sodno takso nositi stranka, ki v pravdi ne uspe. Tožeča stranka je plačala sodno takso, enako kot jo mora praviloma vsaka druga oseba, ki sproži sodni postopek na svojo zahtevo. Tožeči stranki je v postopku uspelo zgolj doseči razveljavitev prvo- in drugostopenjske sodbe. Končnega uspeha pa tožeča stranka (v obliki sodbe) niti ni dosegla, niti ni bilo zanesljivo, da bi v pravdi uspela. Če bi bila prepričana, da bo v pravdi uspela, je imela vso pravico do nadaljevanja postopka. Namesto tega se je poravnavala, in to je storila prostovoljno.

14. Kot pravni temelj za vrnitev dela sodnih taks tudi ne pride v poštev 3. odstavek 36. člena ZST-1. Pravico do vrnitve takse ima le tista stranka, ki je takso za pravno sredstvo plačala in je s pravnim sredstvom uspela, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku za povrnitev sodne takse. V primeru končnega uspeha tožeče stranke bi sodno takso tudi v tem postopku končno moral nositi nasprotnik, to pa je tožena stranka (1. odstavek 154. člena ZPP). Zgolj okoliščina, da zaradi sodne poravnave v tej zadevi ni bila izdana sploh nobena sodba, ničesar ne spremeni glede te dolžnosti tožene stranke. 3. odstavek 36. člena ZST-1 se sploh ne nanaša na položaja, v katerem se stranki sporazumeta glede stroškov postopka ali pa ne uveljavljata povrnitve stroškov postopka od druge stranke (enako že VSM, opr. št. I Cpg 725/2017).

15. Četudi sodišče ni ponovno odločalo o povrnitvi stroškov postopka, to zgolj pomeni, da ni ponovno odločalo o zgolj med strankama obstoječem pravnem razmerju. Tožeča stranka pa ni zahtevala povrnitve stroškov od tožene stranke, temveč povrnitev dela sodnih taks od povsem druge osebe, namreč od Republike Slovenije. Pravno razmerje, ki obstaja med strankama, pa na obveznost tožeče stranke do Republike Slovenije pač ne vpliva.

16. Prvostopenjskemu sodišču pritožba očita, da naj ne bi navedlo zakonskega temelja za svojo odločitev. Očitek je iz trte izvit; prvostopenjsko sodišče je natančno navedlo pravne temelje za svojo odločitev. Ti so isti kot pravni temelji v sklepu pritožbenega sodišča. Pritožnica se bo z njimi seznanila, če bo prebrala sklep prvostopenjskega sklepa, zlasti njegovih robnih številk 2 do 6. 17. Očitka kršenja 33. člena Ustave RS pa pritožnica ni utemeljila z ničemer, zato tudi pritožbenemu sodišču nanj ni treba odgovarjati.