Jedro

Predpostavka za subjektivno spremembo tožbe je, da postopek še ni končan.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek III. točke izreka) spremeni tako, da se predlog predlagateljev L. R., A. V. V. in A. V. za plačilo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. za J. V. nacionalizirano premoženje zavrne.

Obrazložitev

1. Predlog za denacionalizacijo gradu in grajskega posestva ... so upravičenka do denacionalizacije E. F. ter pravni nasledniki upravičencev M. V., J. V., M. K., M. Z., A. J., J. V. in A. R. vložili po 5. členu Zakona o denacoinalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po dolgotrajnem in zapletenem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 5. 2007 v I. točki izreka odločilo, da mora Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije upravičencem vrniti del podržavljenih nepremičnin v naravi, glede tistih nepremičnin, ki niso bile predmet vrnitve v naravi, pa je Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) z vsemi predlagatelji, razen s pravnimi nasledniki J. V. (to je z v izreku tega sklepa imenovanimi 13., 14., in 15. predlagateljem) sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo ugotovljeno, katere nepremičnine se ne vrnejo v naravi, koliko znaša njihova vrednost, koliko od te skupne vrednosti pripada posameznim upravičencem in koliko obveznic je zato družba dolžna izplačati vsakemu od upravičencev, s katerih pravnimi nasledniki je sklenila sodno poravnavo. Vsebino poravnave je sodišče prve stopnje povzelo v II. točki izreka sklepa. Nato pa je v prvem in drugem odstavku III. točke izreka odločilo, da mora SOD za tiste nepremičnine, ki po poravnavi niso bile predmet vrnitve v naravi, odškodnino v obliki obveznic v vrednosti 71.834,53 DEM v roku treh mesecev plačati (tako, da jih izroči skrbniku za poseben primer) tudi upravičencu J. V., pravnemu predniku 13., 14. in 15. predlagatelja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je SOD sklenitev sodne poravnave z njimi odklonila zato, ker so predlog zoper njo razširili šele potem, ko je bil pravnomočno zavrnjen njihov predlog za denacionalizacijo zoper Občino A. in Občino B., ki bi sicer bili zavezanki za vrnitev premoženja, ki se po poravnavi ni vrnilo upravičencem v naravi.

2. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo SOD zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. SOD sklep pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bil grad v lasti občin A. in B., zahtevek 13. do 15. predlagatelja pa je bil zoper ti dve občini in še dva nasprotna udeleženca zavrnjen s sklepom z dne 7. 4. 2003, ko nasledniki J. V. zahtevka zoper SOD še niso postavili. S tem sklepom je bil zanje postopek glede premoženja v lasti občin A. in B. pravnomočno končan, saj z njim ni bilo odločeno le o obliki denacionalizacije (ni šlo za vmesni sklep). Po njegovi pravnomočnosti v smislu 182. člena ZPP niso mogli več postaviti odškodninskega zahtevka proti SOD. Takšni zahtevki so dopustni le do meritorne odločitve, ki jo je v konkretnem primeru predstavljal sklep z dne 7. 5. 2003. Z odločbama, kakršne sta sprejeli, sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče kršili načeli res iudicata in ne bis in idem. Poleg tega zmanjšanje vrednosti gradu (parcela št. ...) ni ovira za vrnitev te nepremičnine v naravi.

4. Revizija je bila vročena predlagateljem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Stališče sodišča prve stopnje je bilo, da »pravnomočna zavrnitev glede oblike denacionalizacije predlagateljem ni preprečevala pravočasne modifikacije zahteve v odškodninsko, ker o zahtevi 13., 14. in 15. predlagatelja za nepremičnine, ki so bile v lasti 1., 2., 3. in 4. nasprotnega udeleženca s sklepom z dne 7. 5. 2003 ni bilo odločeno o samem materialnem zahtevku, pač pa zgolj o obliki vrnitve v naravi, za katero bi bili ti nasprotni udeleženci zavezanci«. Pritožbeno sodišče je takemu stališču pritrdilo in je šlo še dlje: potem, ko je zavrnilo procesno kršitev ponovnega odločanja o že razsojeni stvari, ker SOD, ki je takrat že bila stranka postopka, v izreku sklepa z dne 7. 5. 2003 »ni zajeta«, je namreč zapisalo, da je »zmotno njeno stališče, da zahtevka zoper njo ni več, ko je zahtevek zoper udeleženca, ki je zavezanec za vrnitev stvari v naravi, enkrat pravnomočno zavrnjen.«

7. Revidentka absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja neutemeljeno, ko meni, da sodišče o predlogu 13., 14. in 15. predlagatelja zoper njo ne bi smelo odločati, ker je bil s sklepom z dne 7. 5. 2003 že prej pravnomočno zavrnjen njihov predlog zoper prve štiri nasprotne udeležence, ki bi bili zavezanci za vrnitev premoženja v naravi (pod predpostavko, da za to ni ovir). Pravnomočna odločba praviloma učinkuje samo med strankami postopka.(1) SOD v času, ko je bil izdan prej naveden pravnomočen sklep, v razmerju do 13., 14. in 15. predlagatelja kot naslednikov J. V. ni bila stranka postopka, kot je zmotno poudarilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo(2), da so nasledniki J. V. ves čas zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja, do oblike vrnitve v obliki obveznic pa so se na poziv sodišča izrecno opredelili šele z vlogo z dne 11. 9. 2006, ko so predlog razširili tudi zoper SOD. Pred tem je SOD sicer res že bila udeleženka postopka, vendar le v razmerju do (nekaterih) drugih predlagateljev oziroma naslednikov drugih upravičencev, ki so navadni in ne enotni sosporniki (zoper katere predlog s sklepom z dne 7. 5. 2003 ni bil pravnomočno zavrnjen in ki so predlog zoper SOD razširili za primer ugotovitve, da vrnitev v naravi ne bi bila mogoča; v tej zvezi je bila SOD stranka postopka tudi v razmerju do 13., 14. in 15. predlagatelja, vendar le v njihovem svojstvu pravnih naslednikov upravičenke M. V., v katerem so smeli po izdaji navedenega pravnomočnega sklepa predlog razširiti na SOD). Sklep z dne 7. 5. 2003 torej ni predstavljal procesne ovire za odločanje o kasnejšem predlogu naslednikov J. V. zoper SOD.

8. Sklep z dne 7. 5. 2003 je meritoren končni sklep, s katerim je bil zavrnjen edini zahtevek, ki so ga do tedaj uveljavljali nasledniki J. V. in ne – kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje - sklep, s katerim bi bilo odločeno le o obliki vrnitve (torej o tem, da vrnitev v naravi ni mogoča) in ki bi puščal postopek še odprt glede vprašanja odškodnine: do njegove izdaje ta glede deleža, pripadajočega J. V., sploh ni bila zahtevana. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) posebnih določb o tem, do kdaj je mogoče spremeniti predlog v postopkih, ki ne tečejo po uradni dolžnosti, nima, prav tako tudi ne ZDen o možnosti spremembe zahteve za denacionalizacijo. V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni z ZNP drugače določeno (37. člen ZNP). Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Subjektivna sprememba tožbe je urejena v prvem odstavku 187. člena ZPP: tožnik lahko do konca obravnave spremeni tožbo tudi tako, da namesto prvotne tožene stranke toži koga drugega. Predpostavka za subjektivno spremembo tožbe je torej, da postopek še ni končan. Ta predpostavka velja tudi za eventualno sosporništvo po določbah 192. člena ZPP: tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim, vendar samo tedaj, če uveljavlja proti vsakemu od njih isti zahtevek ali če uveljavlja proti posameznim od njih različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi, in je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. Sodna praksa je zavzela stališče (ki je razvidno tudi iz odločb, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje), da določbe 192. člena ZPP ni mogoče analogno uporabiti v nepravdnem denacionalizacijskem postopku, ko je predlog razširjen proti novemu nasprotnemu udeležencu, ki svoje privolitve ni dal(3), vendar se to stališče nanaša ne primere, ko je bil predlog razširjen proti novemu nasprotnemu udeležencu med postopkom, bistvena pa je bila presoja okoliščine, da novi udeleženec soglasja za to ni dal. Konkreten primer ni takšen; zanj je odločilno, da je bil predlog zoper novega udeleženca razširjen šele potem, ko je bilo o predlogu zoper prejšnje udeležence že pravnomočno odločeno. Čeprav je namen nepravdnega postopka drugačen od namena pravde in čeprav je od le–te manj formalen, pa po mnenju revizijskega sodišča te razlike ne sežejo tako daleč, da bi bilo mogoče v postopkih, ki ne tečejo po uradni dolžnosti, zahtevke spreminjati ali kumulirati potem, ko je postopek pravnomočno končan. Za tako stališče tudi ni opore v določbah ZDen. Pripravljalna vloga z dne 11. 9. 2006, s katero so 13., 14. in 15. predlagatelj »razširili« predlog zoper SOD z zahtevo za plačilo odškodnine v obliki obveznic, je tako predstavljala nov predlog za denacionalizacijo. Tega pa je bilo mogoče vložiti le v okviru roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, ki je potekel 7. 12. 1993. Ta rok je materialni rok(4), zato je s tem, ko so ga 13., 14. in 15. predlagatelj zamudili, prenehala pravica do denacionalizacije J. V. podržavljenega premoženja.(5)

9. Nasledniki J. V. učinkov zamude pri vložitvi predloga za denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah SOD niso mogli sanirati za nazaj s tem, ko so tak predlog podali kot nasledniki M. V., zoper katero sklep z dne 7. 5. 2003 (zaradi razveljavitve na pritožbo drugih predlagateljev) ni postal pravnomočen in postopek vrnitve njej podržavljenega premoženja takrat še ni bil zaključen. Prav tako v njihovo korist ne učinkuje po naslednikih drugih upravičencev pravočasno zahtevana odškodnina v obliki obveznic in razširitev predloga proti SOD. Niso namreč vsi predlagatelji enotni sosporniki (196. člen ZPP); v medsebojnem razmerju enotnih sospornikov so le nasledniki po vsakem od upravičencev do denacionalizacije. Zato procesna dejanja naslednikov po določenem upravičencu učinkujejo le za ostale naslednike tega upravičenca, ne pa za naslednike drugih upravičencev.(6)

10. Revizija je torej utemeljena in ji je moralo Vrhovno sodišče ugoditi ter izpodbijani sklep spremeniti tako, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku III. točke izreka spremeni tako, da se predlog 13., 14. in 15. predlagatelja zoper SOD zavrne.

Op. št. (1): Izjemo predstavljajo univerzalni in pod določenimi pogoji singularni nasledniki pravdnih strank, potencialni enotni sosporniki in določen krog oseb, za katere je tako določeno z zakonom; glede na naravo pravnega razmerja (na primer statusni spori) lahko sodba učinkuje neposredno.

Op. št. (2): Glej zadnji odstavek na peti strani in prvi odstavek na šesti strani njegovega sklepa.

Op. št. (3): Na primer sklepa II Ips 56/95 in II Ips 347/96. Op. št. (4): Tako več odločb Vrhovnega sodišča, na primer sklep II Ips 20/99. Op. št. (5): Da je pravica do denacionalizacije s potekom roka za vložitev predloga za denacionalizacijo »izgubljena«, je Vrhovno sodišče poudarilo v zadevi I Up 926/2001. Op. št. (6): Stališče o tem, kdaj so predlagatelji denacionalizacijskega postopka enotni sosporniki, je bilo zavzeto v zadevi I Up 103/2008: »Vse sodelujoče pravne naslednike po pokojnem upravičencu je treba šteti za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP, saj je po naravi pravnega razmerja, ker se odločba glasi na ime upravičenca (67. člen ZDen), sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Zato je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti tožničine tožbe pravilno presodilo, da je tudi za tožnico rok, ne glede na to, da ji odločba tožene stranke ni bila vročena, potekel s potekom roka za kateregakoli od drugih pravnih naslednikov, ki jim je bila odločba vročena.« Po sodbi X Ips 759/2007 pa »so solastniki podržavljenih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, glede na določbe ZDen samostojni upravičenci do denacionalizacije, vsak za svoj idealni solastninski delež na podržavljeni nepremičnini ter se o denacionalizaciji za vsakega od njih odloča v odvisnosti od tega, ali je vložil zahtevo za denacionalizacijo, izkazal upravičenost do denacionalizacije ter glede na njegova procesna dejanja v postopku, ki učinkujejo le zanj. Njihove pravice so, kot to velja tudi za solastninske deleže, individualne, čeprav izvirajo iz idealnih deležev na istem premoženju.«