Jedro

Dejanske ugotovitve obeh sodišč zadoščajo za zaključek, da se je zavarovanec tožene stranke razbremenil svoje odškodninske odgovornosti dobrega strokovnjaka. Odločilno je namreč, da je poskrbel za protizdrsna tla tudi na spornem delu tako, da je bila tudi v mokrem stanju v skladu z izvedenčevimi ugotovitvami protizdrsnost dokaj dobra, namestitev opozorilne table pa glede na takšno kvaliteto in lastnost tal tudi ni bila potrebna, in nadalje tudi sicer skrbel za čiščenje tal tudi na spornem delu.

Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno, v naprej nepredvidljivo, predvsem pa v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo. Prestrogo bi bilo v konkretnem primeru tako zahtevati, da bi zavarovanka tožene stranke morala v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavljati prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila ali je morda bila v nekem trenutku na tla nanešena mokrota.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 872,34 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj: - Ali je drugostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo kršilo pravila glede definicije skrbnosti dobrega strokovnjaka? - Ali gre obravnavani primer ravnanja zavarovanca toženke oziroma njegove opustitve čiščenja mokrih tal šteti za dovolj skrbno ravnanje dobrega strokovnjaka? - Ali je v primerih, kot je predmetni, mogoče in pravilno v celoti izključiti odgovornost toženke oziroma njenega zavarovanca?

4. Dopuščeno revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj prvostopno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma ne vsebuje vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, podani razlogi pa so tudi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Odločilna dejstva so obrazložena v nasprotju z mnenjem izvedenca. Dejstvo o drsnosti ploščic namreč ne pomeni, da je zavarovanec tožene stranke izpolnil dolžnost poskrbeti za suha tla, saj sta obstoj mokrote potrdili obe sodišči. Sodišče se ne izreče o svetlosti prostora ali o barvi ploščic, vendar pa sklene, da za škodni dogodek ni kriv zavarovanec tožene stranke, kljub dejstvu, da je nedvomno izkazan obstoj mokrote na podestu, za katerega zavarovanec tožene stranke nosi odgovornost vzdrževanja in čiščenja. Zato v tem delu sodbe, ki nima razlogov, ni mogoče preizkusiti. Tožnica je dokazala, da ji je nastala škoda zaradi protipravnega ravnanja oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, zavarovanca tožene stranke. S tem je dokazala, da za nastalo škodo odgovarja tisti, iz čigar sfere izvira protipravno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo. Odgovorna oseba bi se te odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi zatrjevala in dokazala, da ni podana krivda. Morala bi torej dokazati, da njen zavarovanec ni ravnal malomarno, ko je opustil dolžnost skrbeti za čista oziroma suha in s tem varna tla, in ker tega ni uspela dokazati, gre za opustitev dolžnega ravnanja poskrbeti za varnost gostov hotela. Sodišče je zato ravnalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 574/2002 z dne 23. 10. 2003, II Ips 261/98 z dne 17. 2. 1999 in II Ips 439/2002 z dne 15. 5. 2003). Tožnica je izkazala vzročno zvezo med mokrimi tlemi in nastalo poškodbo, kar sicer potrjujeta tudi obe nižji sodišči, s tem, ko ugotavljata, da so bila tla na podestu mokra in da je zato tožnica padla. Mokrota na tleh, kjer ni pričakovana ali običajna, pa je v sferi ravnanja zavarovanca tožene stranke oziroma posledica opustitve dolžnega ravnanja. Dopuščena je bila mokrota na delu, ki ga je tudi sodišče na podlagi izvedenskega mnenja označilo za suh prehod. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo in storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi s tem, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na opredelitev statusa površine, kjer je tožnica padla. Sodišče druge stopnje se namreč sklicuje na izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2013 in navaja, da je mesto padca predstavljal del bazenskega kopališkega kompleksa. Tega izvedenec ni nikjer navedel, in je tako sodišče samoiniciativno in izven okvirov zatrjevanj sprejelo napačno odločitev. Izvedenec je celo potrdil, da tudi tožena stranka šteje ta del kot del hotelskega kompleksa. Zato gre tudi za kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ravnanja v nasprotju s temeljnim načelom pravdnega postopka, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP – ne ultra et extra petitum). Ponovno je zmotno uporabljeno materialno pravo ter zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, ki ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem, da bi moral imeti upravljavec kopališča tudi za podest izdelan načrt čiščenja, ki pa ga po ugotovitvah izvedenca nima, preseglo trditveno podlago, vendar pa po mnenju sodišča druge stopnje to na pravilnost zaključkov o neutemeljenosti očitanih kršitev zavarovanca tožene stranke ne vpliva. Tudi to stališče je neutemeljeno in pomanjkljivo ter ga ni mogoče preizkusiti. Zavarovanec tožene stranke konkretni podest obravnava kot del hotelskega kompleksa in ne kot del kopališča oziroma bazena, kar je očitno v nasprotju z v sodbi omenjenim Pravilnikom, obenem pa je s tem potrjena tudi vprašljivost organizacije rednega čiščenja in vzdrževanja tega dela, saj že sam status obravnavanega dela ni urejen oziroma usklajen z javnimi predpisi, kaj šele, da bi bilo urejeno čiščenje. Zato je v tem delu napačna subsumpcija dejanskega stanja pod pravno normo in gre razen zmotne uporabe materialnega prava tudi v tem delu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče v obrazložitvi prihaja tudi samo sebi v nasprotje, ko enkrat navaja, da je že zaradi narave stvari mokrota prisotna, drugič pa, da gre za suh prehod. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi na podlagi stališča sodišča, da od zavarovanca tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bo poskrbel za sistem čiščenja, po katerem bo vsaka naključna mokrota vedno očiščena. S tem ni utemeljena odločitev glede pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Standardu iz 6. člena OZ ne more ustrezati obrazložitev sodišča, da absolutne varnosti za hojo gostov upravljalcu „kljub zahtevani skrbnosti dobrega strokovnjaka“ ni mogoče nalagati. Standardu bi bilo zadoščeno, če bi zavarovanec tožene stranke dokazal, da je storil vse, kar je lahko, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, česar pa tožena stranka ni zatrjevala. Gre tudi za izven okvirja navajanja pravdnih strank v sodbi navajane okoliščine. Bistvo spora je v tem, da ko je zavarovanec tožene stranke dopustil prisotnost mokrote na tleh, ni pri opravljanju dejavnosti upravljanja dela hotelskega kompleksa, predvsem tistega, ki se nahaja izven bazenskega dela, poskrbel za varno hojo gostov. Tožena stranka ni uspela izkazati, da bi torej njen zavarovanec upravičil pravni standard dobrega strokovnjaka - zagotoviti suha tla in s tem poskrbeti za varnost gostov. Dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča zavzema stališče, da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, če bi bila tla spolzka in mokra in bi bila podana vzročna zveza med stanjem tal in padcem tožeče stranke. Zato gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklep II DoR 452/2010 z dne 3. 2. 2011) in tudi kršitev pravila 131. člena OZ, ki določa, da kdor drugemu tudi z opustitvijo povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za pravno vprašanje nedopustnega ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodna praksa višjih sodišč pa je neenotna, kot izhaja tudi iz sklepa II DoR 128/2010 z dne 16. 9. 2010. Stališče Vrhovnega sodišča, ki med drugim izhaja tudi iz sklepa VIII Ips 263/2000 z dne 19. 6. 2001, je, da praviloma po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti zavarovalnic jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, in ki ima za posledico poškodovanje osebnih stvari. Zato se utemeljeno postavlja pravno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti zaradi zagotovitve pravne varnosti tudi v primerjavi z evropskimi standardi obsega varstva oškodovancev pri enakih ali podobnih škodnih primerih. Kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 161/2010 z dne 10. 12. 2012, tožnica ne more pristati na tveganja, ki so posledica neustreznega zagotavljanja storitev in je podana protipravnost, pri čemer je poudariti, da se toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu ne nalaga nerazumne skrbnosti. Odločitev tudi zato odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba II Ips 69/99 z dne 28. 10. 1999 in II Ips 379/2002 z dne 24. 4. 2003), iz katere med drugim izhaja, da škoda ne more nastati brez udeležbe oziroma prispevka zavarovanca tožene stranka, kajti brez mokrote na tleh tudi do padca ne bi prišlo.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravno odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče: - tožnica se je poškodovala na podestu oz. platoju Wellness centra v hotelu, - podest je bil moker na sicer majhnem delu, - glede na izkustva na podestu ni bila prenešena mokrota iz bazenskega dela ali od drugje, saj je bazen na oddaljenosti približno 20 metrov, najbližji vhod zunaj pa približno 50 metrov, - na mestu tožničinega padca po mnenju izvedenca ni bilo potrebe po namestitvi napisa z opozorilom na mokra in drseča tla, saj so bile ploščice protizdrsne, v skladu z veljavnimi predpisi in standardi, ki veljajo za kopališke komplekse, in kljub mokroti dokaj varne za hojo, - glede na osvetljenost v prostoru in temne barve ploščic, tožnica ni mogla videti, da so ploščice v prostoru za vrati mokre, - zavarovanec tožene stranke je sicer tudi na tem delu opravljal čiščenje, sicer pa posebnega v naprej izdelanega programa čiščenja na tem delu, kot zahteva sicer Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami, ni imel, - tožnica je bila obuta v ortopedske natikače, ki ne drsijo in je hodila počasi.

8. Vsi tisti očitki, ki se nanašajo na procesne napake, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje, presegajo okvir dopuščene revizije in jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati (glej določbo drugega odstavka 371. člena ZPP).

9. Očitek, da ni bilo urejeno čiščenje na spornem delu, pa ne le, da presega okvir dopuščene revizije, temveč celo nedopustno posega v dejanske ugotovitev obeh sodišč, da je zavarovanec tožene stranke čistil tudi ta del, pa čeprav tam ni imel posebnega načrta čiščenja, zaradi njegove umeščenosti v suh prehod do bazensko kopališkega kompleksa (glej tudi določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dopustno).

10. Zgoraj opisane dejanske ugotovitve obeh sodišč zadoščajo za zaključek, da se je zavarovanec tožene stranke razbremenil svoje odškodninske odgovornosti dobrega strokovnjaka. Odločilno je namreč, da je poskrbel za protizdrsna tla tudi na spornem delu tako, da je bila tudi v mokrem stanju v skladu z izvedenčevimi ugotovitvami protizdrsnost dokaj dobra, namestitev opozorilne table pa glede na takšno kvaliteto in lastnost tal tudi ni bila potrebna, in nadalje tudi sicer skrbel za čiščenje tal tudi na spornem delu. Odgovor na vprašanje o krivdni odškodninski odgovornosti se tako v spornem primeru zoži oziroma umešča v okvir presoje, ali je res ob ugotovljenih okoliščinah mogoče tudi od strokovnjaka (hotela) terjati tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala stalen nadzor nad vsakim delom tal, kjer hodijo gostje.

11. Ilustrativno podkrepljeno - hipotetično se je lahko zgodil ta škodni dogodek tudi tako, da je tik pred tožnico šel hotelski gost, ki je polil tla s kozarcem vode ali s čim podobnim in tega hotelsko osebje ni moglo opaziti. Že običajna oz. življenjsko razumna presoja narekuje zaključek, da takšnega dogodka oziroma situacije ne bi mogel preprečiti nihče ob še tako visoki skrbnosti in varstvenih ukrepih. V konkretnem primeru pa dejanske ugotovitve niti ne omogočajo odgovora, zakaj in kdaj je prišlo do mokrega madeža na tleh. Ti okoliščini pa spadata že v prva dva elementa krivdne odškodninske odgovornosti in sicer najprej v opis samega škodnega dogodka, ki zajema predstavitev vseh drobcev dogajanja, ki skupaj tvorijo pravno pomemben konkretni dejanski stan spodnje premise sodniškega odločanja ter pojasnjujejo nadalje tudi obstoj vseh vzrokov za moker madež na tleh hotelskega kompleksa (torej drugega elementa odškodninske odgovornosti – vzročne zveze). Opisane prvine pa šele (so)predstavljajo oziroma (so)ustvarjajo podlago za ugotavljanje nadaljnjega elementa odškodninske odgovornosti in sicer protipravnosti ravnanja oziroma opustitve. Torej - ali je zavarovanec tožene stranke sploh lahko ravnal (oziroma opuščal kakšno svojo dolžnost) protipravno oziroma neskrbno, ko ni pobrisal (lahko) tik pred tem nastalega mokrega madeža na tleh še pravočasno, da ne bi prišlo do padca. Ali še drugače povedano: katero varnostno pravilo (pravno ali tudi običajno) je torej zavarovanec tožene stranke lahko prekršil in torej zakaj bi lahko bilo njegovo ravnanje oziroma opustitev protipravna; trditvenega in dokaznega bremena o teh elementih odškodninske odgovornosti, ki je na njeni strani, tožnica niti ni zmogla (primerjaj določbo prvega odstavka 131. člena OZ). Zgolj dejstvo, da se je na tleh nahajal moker madež, kot tudi neobstoj posebnega načrta čiščenja na tem delu, ki predstavljata zgolj dva elementa opisa škodnega dogodka oziroma okoliščin, v katerih je prišlo do škode, ob povedanem torej ne zadoščata niti za ugotovitev protipravnosti kot tudi ne posledično za ugotovitev premajhne skrbnosti zavarovanca tožene stranke in s tem vsaj delno odgovornost za tožnici nastalo škodo. Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno, v naprej nepredvidljivo, predvsem pa v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo. Prestrogo bi bilo v konkretnem primeru tako zahtevati, da bi zavarovanka tožene stranke morala v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavljati prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila ali je morda bila v nekem trenutku na tla nanešena mokrota. Še posebej mora takšna ugotovitev veljati za tiste dele, kjer v bližini – kot v konkretnem primeru, ni objektov, ki predstavljajo neposredne potencialne vire za zdrsnost tal (torej bazenskih in drugih podobnih hotelskih kompleksov, pri čemer je zato tudi povsem pravno nepomembno, ali je zavarovanec tožene stranke formalno pravilno poimenoval del prostorov, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kot hotelski kompleks. Tako strog standard presoje skrbnosti ne izhaja niti iz Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in varstvo pred utopitvami na kopališčih in Pravilnika o minimalnih higienskih in drugih zahtevah za kopalne vode, katera sta pravilno ocenili, kot pravno neodločujoča, tudi sodišče prve in druge stopnje, in na katera se tožnica sklicuje še v reviziji. Navedene okoliščine, zaradi katerih je tožnica padla, tako niso posledica protipravnih opustitev ali nezadostne skrbnosti (in s tem krivdne odgovornosti) zavarovanca tožene stranke. Zato ni izkazana njegova odgovornost dobrega strokovnjaka za tožničino škodo, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov sodišč prve in druge stopnje.

12. Tožeča stranka se tudi v reviziji sicer sklicuje še na premajhno osvetljenost prostora ter temno barvo ploščic, pri čemer sicer ne konkretizira, zakaj bi bil zavarovanec tožene stranke dolžan tudi na spornem prehodu ves čas osvetljevati prostor in če že, na podlagi katerega predpisa, predvsem pa tudi v reviziji ne konkretizira ali je bila prav ta okoliščina tudi v vzročni zvezi s padcem. To trditev navaja ves čas le v smeri, da madeža ni mogla opaziti, torej, da sama ni bila neskrbna in torej na ta način niti ne obremenjuje tožene stranke v smeri njene odgovornosti.

13. Pavšalno sklicevanje na Splošne zavarovalne pogoje, ki niti ne vsebujejo kakšne določbe, na podlagi katere bi zavarovanec tožene stranke lahko odgovarjal za v konkretnem primeru nastalo škodo, ter nekonkretizirano sklicevanje na „evropsko prakso“ o postroženi odgovornosti, ki naj bi že mejila na objektivno, ob povedanem na pravilnost pravnomočne odločitve prav tako ne moreta vplivati.

14. Revidentka se končno sklicuje na za konkretni primer neprimerljivo sodno prakso Vrhovnega sodišča:

15. V sodbi II Ips 161/2010 z dne 10. 12. 2012 je bil obravnavan primer, ko je do nezgode prišlo na odmaknjenem delu kopališča, ki ni bil v bližini bazena in ki je bil namenjen počitku. Tožnik je čakal ves čas, ko je bila galerija zaprta zaradi čiščenja in je odšel tja takoj potem, ko so galerijo odprli. Zato sodišče prve stopnje v tisti zadevi tožniku ni očitalo neskrbnosti in s tem soprispevka k nastali škodi. Sodišči prve in druge stopnje sta v tistem primeru ugotovili, da so bila tla neposredno po čiščenju spolzka. Zato z odločitvijo, da tožena stranka ni dobro opravila čiščenja, ker bi morala, preden je odprla galerijo, poskrbeti za to, da bi bila tla v galeriji prebrisana, toženi stranki nista naložili nerazumne skrbnosti. V zadevi II Ips 439/2002 sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da naj bi bila tla mokra in spolzka in so zato v kombinaciji s hojo po stopnicah predstavljala nevarno stvar. Tožnica je padla, ko je uporabila takšno podlago na stopnišču, zaradi česar naj bi zavarovanec tožene stranke kot imetnik odgovarjal za povzročeno škodo ne glede na krivdo. Vendar pa sodišči te pravne razlage nista sprejeli. Ugotovljeno je bilo namreč, da ima stopnišče normalen nagib, zaradi lokacije na javnem kopališču, kjer je mokrota tal običajna, obložena s protizdrsnimi keramičnimi ploščami, ki so bile celo ustrezno protizdrsno premazane, poleg tega pa je zaščiteno ob straneh in po sredini z držalom za roke. To pa že pojmovno ne predstavlja nevarne stvari in ni objektivne odgovornosti imetnika javnega kopališča. Stopnišče na javnem kopališču, kjer je mokrota tal običajna, obloženo s protizdrsnimi keramičnimi ploščicami in opremljeno z držali za roke ob stenah in po sredini, ni nevarna stvar, odprto pa je bilo vprašanje ali morebiti tožena stranka zaradi ravnanja ali opustitve svojega zavarovanca odgovarja tožnici krivdno za nastalo škodo. Sodba II Ips 69/99 z dne 28. 10. 1999 tudi ni primerljiva, saj so bile dejansko okoliščine prav tako drugačne - šlo je za delo v rudniku, kjer niso bili izvršeni potrebni varnostni ukrepi. Tudi sodba II Ips 379/2002 z dne 24. 4. 2003 se naslanja na drugačno pravno odločilno dejansko stanje - šlo je za obratovanje sedežnice, ki ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek škode, temveč je bil tožnik nepreviden, ko se je neprevidno odrinil s podesta. Vendar pa je bila ugotovljena deljena odgovornost in sicer tudi zaradi krivde tožene stranke, ker sedež na sedežnici ni imel varnostne zaponke in se je pri premočnem odrivu lahko snel z vrvi. V zadevi II Ips 261/98 je šlo za vprašanje opredelitve nevarne stvari, in je bilo ugotovljeno, da suha tla niso nevarna stvar, takšna pa bi sicer lahko bila spolzka tla na delovnem mestu. V omenjenem primeru so bile sicer podane drugačne – prav tako za ta spor neprimerljive okoliščine – šlo je za tla v kuhinji in sosednjem prostoru, ki so bila nujno ves čas mastna zaradi narave dela v kuhinji. Tudi v zadevi II Ips 574/2002 je šlo za vprašanja objektivne odgovornosti, ugotovljeno pa je bilo, da tla na prodajnem prostoru tožene stranke, kjer je padla tožnica, niso bila niti mokra, niti spolzka, niti posuta z zemljo. Ker so bila torej tla ustrezna, krivdna odgovornost ni bila ugotovljena. Sklep VIII Ips 263/2000 z dne 19. 6. 2001 je tudi neprimerljiv, saj je šlo tam za povsem drugačno dejansko stanje in sicer presojo ostrega nožička kot nevarne stvari. V zadevi II Dor 128/2010 je šlo za primer škode na pred hotelom parkiranem vozilu, v revizijskem postopku pa je bila potrjena pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (glej še sodbo I Cp 3615/2009 z dne 13.1.2010 ter Sodbo II Ips 451/2010 z dne 25.10.2012). Podobna je tudi zadeva II DoR 452/2010 - v primeru spolzkih tal v trgovini zaradi na tleh ležečega bombona je bilo sprejeto stališče, da čistilka ni mogla nadzorovati ves čas vsako v trenutku nastalo situacijo; revizija zoper pravnomočno zavrnilno odločitev pa je bila celo umaknjena. Torej nobena od omenjenih odločitev ne pritrjuje revidentkinim stališčem.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.