Jedro

Preživninsko breme med strankama ni pravilno porazdeljeno. Prvostopenjsko sodišče je premajhno težo dalo dejstvu, da ima toženec, ki živi sam, višje stroške od tožnice, ki živi v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo stroškov, ki jih bo imel toženec v času bivanja otrok pri njem (predvsem stroškov za prehrano, ki pri oceni potreb otrok, predstavljajo pomemben del stroškov). Potrebno je zagotoviti vrednostnostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Matematični izračun ne more biti edino relevantno merilo pri uporabi tega pravila. Pritožbeno sodišče se strinja s tožencem, da mu je prvostopenjsko sodišče naložilo previsoko preživninsko breme. Primerna preživnina znaša za ml. sina A. 200,00 EUR in ml. hčerko B. 140,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o določitvi preživnine tako spremeni, da je toženec dolžan od 1.12.2008 dalje plačevati za preživljanje ml. sina A. 200,00 EUR, za ml. hčerko B. pa 140,00 EUR, v preostalem (izpodbijanem, a nespremenjenem) delu pa se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica mora povrniti tožencu 45,36 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I izreka), oba ml. otroka pravdnih strank A. in B. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (točka II izreka), tožencu naložilo, da je dolžan za november 2008 plačati tožnici za preživljanje ml. sina A. sorazmerni del mesečne preživnine v višini 32,00 EUR, za ml. B. pa sorazmerni del mesečne preživnine v višini 21,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2008 dalje, v roku petnajstih dni (prvi odstavek 3. točke izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan od 1.12.2008 dalje plačevati tožnici za preživljanje ml. sina A. mesečno preživnino v višini 240,00 EUR, za ml. B. pa mesečno preživnino v višini 160,00 EUR, obe za tekoči mesec do vsakega petega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka v plačilo do plačila. Do pravnomočnosti zapadle preživninske obroke z obrestmi je toženec po sodbi dolžan plačati v roku 15-ih dni (drugi odstavek točke III izreka). Prvostopenjsko sodišče je uredilo še stike med otrokoma in tožencem (v točki IV), drugačne zahtevke zavrnilo (točka V) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka VI).

Proti odločitvi iz točke III izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, po pooblaščencu. Trdi, da je sodišče napačno (previsoko) ocenilo potrebe obeh otrok, napačno oz. nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, napačno je uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 129. člena in 129.a člena ZZZDR. Pri oceni potreb otrok je avtomatično sledilo navedbam tožnice, ko je ta potrebe otrok ocenila neživljenjsko visoko in sicer 700,00 EUR za oba otroka. Ta ocena je bistveno previsoka, saj presega dosedanji življenjski standard otrok, poleg tega tudi preživninske zmožnosti obeh staršev. Preživninske potrebe obeh, kot jih je sodišče na strani 7. in 8. sodbe navedlo, so pretirane v vseh postavkah. Za časa skupnega življenja pravdnih strank nikdar nista imeli tako visokih preživninskih izdatkov za otroka, glede na njune osebne dohodke to tudi ni bilo mogoče. Če bi takšna ocena sodišča držala, bi se ena plača strank porabila praktično samo za otroka. Takšni izdatki ne ustrezajo dosedanjemu načinu življenja otrok, saj o svojih potrebah nista bila prezahtevna, niti jih pravdni stranki nista v tej smeri razvajali. Po oceni toženca znašajo skupne potrebe za ml. A. 250,00 EUR ter za ml. B. 200,00 EUR, skupno torej 450,00 EUR mesečno. Približno tolikšen znesek sta stranki doslej namenili za preživljanje otrok. Navaja še, da tožnica niti v svojih vlogah, niti ob zaslišanju potreb obeh otrok ni specificirala, prav tako ne toženec. Sodišče je to oceno samo podalo, pri tem pa ni upoštevalo specifičnosti konkretnega primera. V nadaljevanju toženec obrazlaga svoje preživninske zmožnosti, pojasnjuje, da je od meseca decembra 2008 do aprila 2009 prejemal povprečni osebni dohodek v višini 907,77 EUR, da pri izračunu tega povprečja prejetega regresa ni upošteval, ker je ta strogo namenjen počitku in razvedrilu tožencev in obeh otrok ter navedel mesečne izdatke, ki jih ima in jih je po njegovem mnenju treba odbiti od osebnega dohodka (kredit, osebno zavarovanje, tekoči stroški stanovanja). Trdi, da mu na mesec ostane le 470,05 EUR in mu ni jasno, kako bo lahko po plačilu preživnine v znesku 400,00 EUR s 70,05 EUR na mesec lahko preživel. Bremenijo ga namreč še drugi redni izdatki (npr. tehnični pregled in zavarovanje avtomobila, zavarovanje stanovanja, davek za stanovanje, dohodnina, stroški kurjave, znesek, ki ga je plačal za dializni center). Meni, da je napačna dokazna ocena sodišča, ko pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti pri tožnici ni upoštevalo njenega solastninskega deleža, ki ga ima s tožencem na stanovanju v B., medtem ko je pri tožencu na drugi strani to premoženje upoštevalo. Prav tako sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo dejstva, da tožnica z otrokoma živi v skupnem gospodinjstvu s svojima staršema, zaradi česar so njeni stroški za komunalo, bistveno nižji kot pri njem, ki je samohranilec in v stanovanju živi sam. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati dejstvo, da bosta otroka pri tožencu vsak drugi vikend ter polovico vseh počitnic in da bosta v tem času popolnoma preskrbljena. Sodba je tudi neobrazložena in sicer v delu, ko je sodišče zaključilo, da je toženec 3.000,00 EUR tožnici izročil na račun predčasne delitve skupnega premoženja (in ne na račun preživnine, kot je zatrjeval toženec). Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč tak svoj zaključek v celoti oprlo na izpovedbo tožnice, ne da bi pri tem upoštevalo tudi izpovedbo toženca. Odločitev je oprlo tudi na tožničin izpis obračuna bančnih računov, ki dokazuje zgolj višino izročenega denarnega zneska, v zvezi z namenom izročitve pa nima prav nikakršne dokazne vrednosti. Med pravdnima strankama še ni prišlo do morebitne delitve skupnega premoženja, o tem se nista niti še pogovarjala. Denarni znesek 3.000,00 EUR ji toženec zato ni izročil iz naslova predčasne delitve skupnega premoženja, temveč je tožnici denar izročil za otroka, za njuno preživljanje potem, ko so se iz B. odselili. Poleg denarja je prispeval tudi drugače, kupil je smučarsko opremo, klavirček, trenirko, rojstnodnevno torto, mini motor za A., teh prispevkov pa sodišče ni ustrezno upoštevalo. Ne gre za to, da toženec ne bi želel plačevati preživnine, saj se zaveda svoje obveznosti. Želi si le, da bi sodišče realno ocenilo dosedanji življenjski standard in realne potrebe obeh otrok in še enkrat kritično ovrednotilo oz. upoštevalo visoke stroške življenja, ki jih ima toženec kot samohranilec ter njegove mesečne dohodke, seveda ob upoštevanju vseh nujnih mesečnih izdatkov, ki jih ima. Pri tem naj upošteva tudi okoliščino, da mora po plačilu preživnine tožencu vendarle ostati še nekaj denarja, da bo otrokoma lahko kupil običajna darila, razne priboljške, ju peljal na kakšen izlet, itd. V kolikor mu za te namene ne bo ostalo nič denarja, takšna rešitev ni dobra tudi z vidika otrokovih koristi, otroka bosta tako dobila občutek, da toženec kot oče zanju nič materialno ne prispeva, jima ničesar ne privošči, ju z ničemer ne razvaja. Glede na starost obeh otrok in njune zmožnosti razumevanja konkretne situacije v družini je tudi navedeno pomembno pri določitvi višine preživnine. Predlaga naj pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da določeno preživnino za ml. A. in B. zniža tako, da bo za oba skupaj znašala od 200,00 EUR do 280,00 EUR, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, pomembne za odločitev o preživnini, pri sojenju pa ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravilno je upoštevalo tudi določbi 129. člena in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), vendar nekaterih dejanskih okoliščin pravno ni pravilno opredelilo.

Toženec ni izpodbil ocene o preživninskih potrebah otrok. Te je sodišče prve stopnje ocenilo na okrog 400,00 EUR za ml. A. (ki je v času sojenja obiskoval četrti razred osnovne šole) in 300,00 EUR za ml. B. (ki je v času sojenja obiskovala vrtec). Tako kot na prvi stopnji, tudi v pritožbenem postopku toženec le pavšalno zatrjuje, da so potrebe nižje (za ml. A. 250,00 EUR in za ml. B. 200,00 EUR), a te svoje ocene niti v pritožbenem postopku ni obrazložil. S pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da so preživninske potrebe pretirane v vseh postavkah, da za časa skupnega življenja pravdni stranki nista imeli tako visokih preživninskih izdatkov in da izdatki ne ustrezajo dosedanjemu načinu življenja, ugotovitev in ocene prvostopenjskega sodišča ne more uspešno izpodbiti. Njegova trditev, da tožnica niti v svojih vlogah, niti ob zaslišanju potreb otrok ni specificirala, pa je v nasprotju s spisovnimi podatki.

Tudi druga ključna dejstva so pravilno ugotovljena. Tožnica ima nižjo plačo od toženca. Mesečno prejema od 550,00 do 600,00 EUR, toženec pa okrog 900,00 EUR (brez upoštevanja regresa). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno upoštevalo ostalo premoženje strank, pritožbeni očitek, ki se nanaša na neenakopravno obravnavanje solastninskega deleža strank na stanovanju v B., pa je brez podlage (iz razlogov sodbe jasno izhaja, da prvostopenjsko sodišče pri nobeni od strank ni upoštevalo stanovanja, ki je v solasti pravdnih strank (prvi odstavek obrazložitve na strani 9 sodbe)). Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi upoštevalo, da bosta otroka pri tožencu vsak drugi vikend, kršitve na področju dejanskega stanja, ki jih toženec v zvezi s tem pripisuje sodbi, niso podane. Tudi ni res, da je sodba v delu, ki se nanaša na izročitev zneska 3.000,00 EUR tožnici, neobrazložena. Sodba ima o tem ustrezne razloge, dokazna ocena je formalno in tudi vsebinsko pravilna. Toženec niti pritožbenega sodišča ni prepričal, da je izročil tožnici znesek 3.000,00 EUR iz naslova preživnine.

Tudi ostala dejstva so, kot že zgoraj rečeno, pravilno ugotovljena, niso pa vsa pravilno pravno ovrednotena. Preživninsko breme med strankama ni pravilno porazdeljeno. Prvostopenjsko sodišče je dalo premajhno težo dejstvu, da ima toženec, ki živi sam, višje stroške od tožnice, ki živi v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo stroškov, ki jih bo imel toženec v času bivanja otrok pri njem (predvsem stroškov za prehrano, ki pri oceni potreb otrok, predstavljajo pomemben del stroškov). Pri porazdelitvi preživninskega bremena je potrebno zagotoviti vrednostnostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Matematični izračun ne more biti edino relevantno merilo pri uporabi tega pravila. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju potreb otrok ter otroškega dodatka ugotovilo, da je razlika, ki jo morata prispevati starša za ml. A. okrog 340,00 EUR, za ml. B. pa okrog 240,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s tožencem, da mu je prvostopenjsko sodišče naložilo previsoko preživninsko breme, ne strinja pa se s takim znižanjem, kot ga toženec predlaga v pritožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na vsa v sodbi ugotovljena dejstva in okoliščine primerna preživnina za ml. sina A. 200,00 EUR, za ml. hčerko B. pa 140,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev iz 3. točke izreka sodbe spremenilo tako, da mora toženec od 1.12.2008 plačevati preživnino za svoja otroka v navedeni višini (5. alinea 358. člena ZPP). Toženec mora plačati tudi sorazmerni del preživnine za mesec november 2008. Prvostopenjsko sodišče je naložilo tožencu, da plača za omenjeni mesec preživnino za ml. A. v višini 32,00 EUR in za ml. B. v višini 21,33 EUR (1. odstavek III. točke izreka). Ta odločitev, upoštevaje preživnino, ki jo mora (po spremenjeni sodbi) plačevati toženec in število dni (pet in ne štiri, kot je napačno pri izračunu upoštevalo sodišče prve stopnje) ni v škodo tožencu, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo. V preostalem napadenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Upoštevaje uspeh toženca v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo še, da mora tožnica povrniti tožencu polovico njegovih stroškov pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče skladno z novo Taksno tarifo in staro Odvetniško tarifo odmerilo na 90,73 EUR (stroški za sestavo pritožbe po 1. točki tarifne številke 21 v zvezi z 2.e točko tarifne številke 18 OT (Ur. l. RS, št. 67/2003), sodna taksa za pritožbo 20,50 EUR. Tožnica mora tako povrniti tožencu 45,36 EUR njegovih pritožbenih stroškov.