Jedro

Odmera za posamezne oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba zvin vratne hrbtenice).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 900.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (500.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2001. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo (zahteval je odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.000.000 SIT, za strah v znesku 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000 SIT ter zamudne obresti od 11.4.2001 dalje). Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 27.917,10 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2001. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da so dosojeni zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode v skladu s standardom pravične denarne odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču očita, da je obšlo njegove pritožbene navedbe ter da izpodbijana sodba nima razlogov. Pritožbeno sodišče je namreč navedlo zgolj to, da je odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, primerna ter da tožniku ne pripada višja odškodnina.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik priznava, da je treba 40 % posledic pripisati degenerativnim spremembam, je v nasprotju s podatki v spisu, saj tožnik tega ni zatrjeval. To so ugotovitve izvedenca, tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, pa je povedal, da pred nezgodo ni imel težav z vratno hrbtenico. Izvedenec je ugotovil le to, da je tožnik utrpel poškodbo na hrbtenici, ki je bila že prizadeta zaradi degenerativnih sprememb (ki pa tožniku niso povzročale težav).

Glede na obseg prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar vse je ugotovil izvedenec (in kar za njim ponavlja revident) utemeljuje prisojo celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine. Enako velja glede zadoščenja za strah, saj izvedenec tožniku priznava bojazen zaradi nastalih motečih težav po poškodbi (tožnik je zaskrbljen, da se mu bo zdravstveno stanje z leti poslabšalo). Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je namreč ugotovil, da je funkcionalna posledica poškodbe vratne hrbtenice omejena gibljivost v smeri zasuka v levo, v smeri obeh odklonov in zaklona ter slabša moč levice. 40 % teh posledic je sicer pripisal degenerativnemu obolenju, 60 % pa poškodbi. Vendar so same posledice takega značaja, da predstavljajo najmanj 10 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik do poškodbe ni imel težav z vratno hrbtenico, kar pomeni, da je treba vse težave pripisati tej poškodbi. Pred nesrečo se je aktivno ukvarjal s športom, kar je moral sedaj opustiti, poseben pomen pa je treba pripisati tudi dejstvu, da je po poklicu komercialist ter da več ur dnevno prebije v avtomobilu. Izpostavljen je prisilnim držam vratne hrbtenice, kar mu povzroča občutne glavobole in bolečine v zatilju. Komuniciranje je preusmeril na telefon, vendar je zato manj učinkovit kot pred poškodbo. Meritve gibljivosti vratne hrbtenice kažejo zavrto gibljivost pri zasuku v levo za 33 %, pri odklonu levo in desno za 33 % in defleksijo za 10 %.

Sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o uporabi načela individualizacije in o tem, kako se to načelo izraža pri odmeri konkretne odškodnine. Iz podobnih primerov negmotnih škod izhaja, da so bile oškodovancem prisojene višje odškodnine. Razen tega bi bilo treba upoštevati, da je tožnik poškodbo utrpel pred več kot petimi leti, v skladu z načelom valorizacije odškodnin pa je treba upoštevati pravo razmerje višine odškodnine po času nastanka škode in v času sojenja. Glede na rast življenjskih stroškov bi morala biti zato odškodnina v času sojenja za 60 % višja od odškodnine na dan škodnega dogodka.

Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu dosodi celotno zahtevano zadoščenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil pritožbo le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer glede uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Svoje stališče o prenizko odmerjenem zadoščenju je utemeljeval s ponavljanjem dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (in ugotovitev izvedenca, ki pa so v delu, ki presegajo dejanske ugotovitve sodišča, irelevantne, saj je tožnik uveljavljal le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava), s primerjavo dveh (po njegovem) podobnih primerov nepremoženjske škode ter s stališčem, da se višina zadoščenja ravna po razmerah ob izdaji sodbe.

Pritožbenemu sodišču, ki je opravilo preizkus pravilnosti odmere višine zadoščenja, pri tem pa poudarilo tiste okoliščine, zaradi katerih tožnik ni upravičen do višjega zadoščenja, zato ni mogoče očitati, da tožniku ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe.

Pritožbenemu sodišču namreč ni treba ponavljati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (zlasti ne takrat, ko jih pritožnik sploh ne izpodbija), niti se mu v obrazložitvi svoje odločbe ni treba opredeljevati do tistih navedb, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 33/98 z dne 16.2.1998). Prav tako je treba upoštevati (kot ugotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Hiro Balani proti Španiji, A 303-B, str. 29-30), da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev (prim. tudi sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 286/00 z dne 5.3.2001). Standard zahteve po obširnosti obrazložitve je za višja sodišča tudi nižji kot za sodišča prve stopnje (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 39/95 z dne 16.1.1997).

Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče "v celoti obšlo pritožbene navedbe in, da sodba tudi v zvezi s temi navedbami nima razlogov", ter da izpodbijana sodba "nima prav nobenih razlogov o uporabi načela individualizacije v odškodninskem pravu in tedaj o stopnji poškodbe in njenih popoškodbenih posledicah, ter kako se to odraža pri tožniku", je tako neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je res zapisalo, da "sam tožnik priznava, da je treba 40 % posledic pripisati degenerativnim spremembam in 60 % škodnemu dogodku". To sicer ni navedeno tudi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, je pa tožnik to navedel v pritožbi (četrti odstavek na drugi strani pritožbe). Zapisal je, da izvedenec 40 % posledic pripisuje degenerativnemu obolenju, 60 % pa poškodbi. In ker je v pripravljalni vlogi z dne 11.5.2001 izrazil strinjanje z izvedenskim mnenjem dr. M.K. in navedel, da to mnenje povzema, ni nepravilen zaključek pritožbenega sodišča, da priznava, da je treba 40 % posledic pripisati degenerativnim spremembam. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, oziroma da je omenjena navedba v nasprotju z navedbami v spisu, zato ni utemeljen.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na 2., 3. in 4. strani) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (med katera pa ne spadata le tista, na katera se sklicuje revizija, pač pa tudi primera v zadevah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 376/99 in II Ips 445/99, v katerih je bilo za podobno oziroma enako poškodbo in za podoben obseg škode odmerjeno tako rekoč enako zadoščenje /7 oziroma 8 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS/) tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Pritožbenemu sodišču, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, zato ni mogoče očitati, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni pomembno, ali je treba 40 % posledic pripisati degenerativnim spremembam in 60 % škodnemu dogodku. Tudi, če tožnik do poškodbe ni imel težav z vratnim delom hrbtenice, ga ugotovljene trajne posledice (ki bi jih v tem primeru v celoti pripisali poškodbi) in z njimi povezana prikrajšanja (kar vse je natančno in izčrpno ugotovilo sodišče prve stopnje) ne upravičujejo do višjega zadoščenja.

Ker tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je pravilno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).