Jedro

Pri določitvi odškodnin za nevedene oblike škode so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožnikovega primera. V ta sklop spada tudi časovni okvir, ki ga določa pričakovana doba trajanja telesnih in duševnih bolečin glede na tožnikovo mladost v času poškodbe. Prav tožnikova mladost je pomembno vplivala ob vseh drugih pravno odločilnih okoliščinah na višino odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker bo tožnik te dve obliki škode trpel tudi v bodoče. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki v podkrepitev predloga za zvišanje odškodnin za posamezne oblike škode opozarjajo na vrsto ugotovljenih okoliščin, je poudariti, da mora sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), mimo individualizacije zadoščenja v vsakem posameznem primeru, upoštevati tudi objektivno obstoječe okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani višina odškodnin, ki se v določenem času in prostoru priznava za primerljive škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, koliko škode je že plačano, naložilo tožencema, da sta nerazdelno dolžna plačati 509.591,00 SIT, tožena Zavarovalnica pa še znesek 2,516.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1995 do plačila. Oba toženca sta bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožniku.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo, pritožbi zavarovalnice pa je delno ugodilo in glede nje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njeno odškodninsko obveznost do tožnika znižalo na 1,916.450,00 SIT, delno je znižalo tudi stroškovno obveznost, sicer pa je pritožbo te stranke zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi v celoti njegovemu zahtevku ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji vztraja, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina za vse oblike škode, kar utemeljuje s tem, da podrobno opisuje težave, ki jih sedaj trpi. Opozarja, da je bil ob nezgodi star šele 17 let, da strah še vedno prestaja, tudi telesne bolečine ter različna prikrajšanja in ovire, ki so posledica zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati tudi določilo 203. člena ZOR. Meni, da sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni ravnalo skladno z določbami 7. in 8. člena ZPP, prisojena odškodnina pa ni pravična.

Na revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S postopkovnimi kršitvami, ki jih revizija uveljavlja, je mogoče povezati le revizijski očitek, da sodišče ni ravnalo skladno z določbami 7. in 8. člena ZPP (ker bi sicer ugodilo tožnikovi pritožbi). Taka izvajanja kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je pravno upoštevna le, če je podana kavzalnost med sodbo in zatrjevano kršitvijo procesnih določb. Revizijsko sodišče take vzročnosti ni ugotovilo, sicer pa zadevna revizijska izvajanja kažejo, da tožnik ni zadovoljen z dokazno presojo sodišča druge stopnje, ki pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP tožnik v reviziji formalno ni opredelil, niti ne vsebinsko opisal. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa po ugotovitvah revizijskega sodišča nižji sodišči nista zagrešili. Zato zaključuje, da revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v delu, s katerim se pobija utemeljenost višine odškodnin, ki je bila tožniku dosojena za posamezne oblike nepremoženjske škode. Niso sporne ugotovitve, da je tožnik utrpel pri prometni nezgodi prelom leve podlahtnice in prelom leve stegnenice, udarnino levega kolena in poškodbeno odstranitev vrha levega palca (5 mm), da je med zdravljenjem trpel hude telesne bolečine 10 dni, srednje 17 dni in zmerne 11 tednov, da je nosil mavec 2 meseca in 1 teden, da je levičar, da so njegove življenjske aktivnosti po končanem zdravljenju zmanjšane za 10% ter da je bil ob nezgodi star 17 let. Take ugotovitve in ostale, ki jih vsebujejo razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje, so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale tako odmero odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode kot je bila sprejeta v postopkih na nižjih stopnjah in sicer za telesne bolečine v višini 850.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000,00 SIT in za strah 250.000,00 SIT. Taka odmera navedenih odškodnin, ki je še sporna, je opravljenja v skladu z določbami 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri določitvi odškodnin za nevedene oblike škode so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožnikovega primera. V ta sklop spada tudi časovni okvir, ki ga določa pričakovana doba trajanja telesnih in duševnih bolečin glede na tožnikovo mladost v času poškodbe. Prav tožnikova mladost je pomembno vplivala ob vseh drugih pravno odločilnih okoliščinah na višino odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker bo tožnik te dve obliki škode trpel tudi v bodoče. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki v podkrepitev predloga za zvišanje odškodnin za posamezne oblike škode opozarjajo na vrsto ugotovljenih okoliščin, je poudariti, da mora sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), mimo individualizacije zadoščenja v vsakem posameznem primeru, upoštevati tudi objektivno obstoječe okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani višina odškodnin, ki se v določenem času in prostoru priznava za primerljive škode. Ker so bile odškodnine za vse oblike škode, ki so predmet tožnikove revizije, določene v skladu z materialnopravnimi določili in načeli, zaključuje revizijsko sodišče, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V posledici takih zaključkov je revizijsko sodišče moralo zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).