Jedro

Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Te zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata, št. 0610-6986/2020-3-31021 z dne 1. 10. 2020. Ta je bila izdana po opravljenem nadzoru v tožničini prodajalni v Mariboru, z njo pa je organ na podlagi 12. v zvezi s 6. členom Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) tožnici izrekel prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse z označevanjem izdelkov s cenami, ki imajo različno višino in krepkost numeričnih znakov. Pri tem je organ v nadaljevanju izreka navedel še: naslov prodajalne, ugotovitve glede štirih konkretnih prodajnih izdelkov z opisanim načinom označevanja cen in sklepni dodatek, da je tožnica s tem uporabila „zavajajočo poslovno prakso z zavajajočo opustitvijo s tem, ko je _dvoumno_ navedla bistvene informacije, t. j. ceno izdelka, ki jih povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel“.

2. Odločba temelji na ugotovitvah, da so navedeni izdelki označeni z več cenami, ki veljajo v različnih državah, pri čemer so bile države napisane z enako pisavo, ne pa tudi cene. Prva cena (cena na vrhu, ki je označevala ceno za Nemčijo) je bila namreč poudarjena s krepko pisavo in dvakrat višja od ostalih. Po presoji organa ni sporno, da so cene označene tako, da jih ni mogoče zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v soseščini, kar pomeni, da so cene nedvoumne v smislu zahteve iz Pravilnika o načinu označevanja cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik).1 Je pa po oceni organa sporno, da lahko povprečen potrošnik ob prvem pogledu na ceno izdelka dobi vtis, da gre za ceno, ki velja za potrošnike v Sloveniji, še zlasti, ker je ob poudarjeni ceni navedba države (Nemčija) enaka za ostale države. Potrošnik torej šele s podrobnejšim pregledom etikete z različnimi cenami ugotovi, da gre za ceno, ki velja za kupce v Nemčiji, kar pomeni, da cena za povprečnega potrošnika ni lahko prepoznavna, ampak je dvoumna, saj jo je mogoče zamenjati za ceno, ki ne velja za potrošnika v Republiki Sloveniji.

3. Ministrstvo je z odločbo, št. 0211-29/2020-3-MD z dne 19. 1. 2021, pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo, obenem pa na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku delno spremenilo izrek prvostopenjske odločbe, tako da je izbrisalo besedno zvezo „kot npr. ko je“. Po tej spremembi se izrečeni ukrep nanaša le na izdelke iz izreka v tam navedeni prodajalni.

4. Upravno sodišče je s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo razlogom toženke o nelahki prepoznavnosti veljavne cene. Napolnilo je pravni standard povprečnega potrošnika, s tem da je pritrdilo tožnici, da gre za običajno razumno, pozorno in pazljivo osebo, vendar da prav takšna oseba ob prvem pogledu na ceno izdelka dobi vtis, da izstopajoča cena (po višini in kreposti) velja za prodajno ceno izdelka in ga tako zavede. Potrošnik šele s podrobnejšim pregledom celotne etikete z navedenimi različnimi cenami ugotovi, da izstopajoča, višja in krepko poudarjena cena velja za kupce v Nemčiji. Kot pavšalne je zavrnilo tožbene ugovore o neskladju med izrekom in obrazložitvijo odločbe inšpektorata. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede nejasnosti in dvoumnosti izreka drugostopenjske upravne odločbe in ugovori, ki so se nanašali na zatrjevane kršitve pravic iz 14., 22., 23., 33. in 74. člena Ustave.

5. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj: a) Ali je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki jo zaradi domnevne kršitve izda inšpektor, dolžno upoštevati očitek, kot je naveden v izreku odločbe ali pa lahko ta očitek spremeni oziroma razširi in na tej podlagi utemelji zavrnitev tožbe? b) Ali lahko sodišče pri odločanju o tožbi, s katero se zahteva odprava odločb inšpektorja oz. drugostopnega organa, zavrne tožbo s sklicevanjem na druge kršitve, ki niso navedene v izreku izpodbijanih odločb? c) Ali gre za dvoumno označevanje cen v primeru, ko cene blaga ni mogoče zamenjati s cenami drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini? Oz. ali obstaja razlika med očitkom o dvoumnem označevanju cen in očitkom, da cene niso lahko prepoznavne? č) Ali se mora prvostopni organ ali drugostopni organ v primeru, ko izda odločbo o kršitvi, ki se nanašajo na povprečnega potrošnika, opredeliti do standarda oz. metode, ki ga je uporabil zato, da je ugotovil, kakšna oseba je povprečen potrošnik oz. kakšne so njegove potrebe? d) Ali za pravilnosti in zakonitost odločbe, katero zaradi domnevne kršitve v zvezi s povprečnim potrošnikom zaradi domnevne kršitve izda inšpektor, zadošča, da se zgolj sodišče (ne pa tudi upravna organa na prvi in drugi stopnji) opredeli do standarda oziroma metode, ki je bila uporabljena zato, da je ugotovil, kakšna oseba je povprečen potrošnik oziroma kakšne so njegove potrebe? e) Ali se mora sodišče v primeru, ko presoja pravilnost in zakonitost odločbe, ki jo v zvezi s povprečnim potrošnikom zaradi domnevne kršitve izda inšpektor, opredeliti do vseh bistvenih dejstev ali okoliščin, ki so povezana s seznanjenostjo potrošnika? f) Kakšni so kriteriji za povprečnega potrošnika v Republiki Sloveniji in kaj je potrebno s tem v zvezi upoštevati?

6. Predlog ni popoln.

7. Po četrtem odstavku 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna po navedeni zakonski določbi, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

8. Da bi bil predlog formalno popoln, mora torej predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP).2 Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Te zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane.

9. Tako vprašanja a), b) in c) nimajo vsebinske povezave s stališči iz sodbe in ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti pravnega vprašanja. Predlagateljica namreč izhaja iz predpostavke, da iz izreka prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da so bile cene dvoumne, Upravno sodišče pa naj bi odločilo drugače, in sicer, da niso bile lahko prepoznavne. Ta predpostavka je zgrešena, saj je očitno, da pojem dvoumnosti v izreku prvostopenjske upravne odločbe ni bil uporabljen kot oznaka dvoumnega označevanja prodajne cene izdelka v smislu Pravilnika, na kar cilja predlog, pač pa kot dvoumnost, utemeljeni v okoliščini, da v izreku odločbe opisani način označevanja za potrošnika pomeni, da prodajna cena izdelka ni lahko prepoznavna.

10. Pri navedenih vprašanjih tudi ni izkazana njihova objektivna pomembnost, saj so navedbe v tem delu nezadostne in ne vsebujejo nobenih okoliščin, ki bi kazale, da odgovori presegajo pomen, ki naj bi ga imeli le za obravnavano zadevo. Tako tudi zatrjevana neenotnost oziroma odstop od sodne prakse ni obrazložena na način, da bi bila možna presoja, ali je predlagateljičin primer v pravnem in dejanskem pogledu podoben predhodnim. V ta namen namreč ne zadošča navedba številk in datumov sodb (za vprašanji a in b) III U 243/2010 z dne 9. 6. 2011, I U 313/2013 z dne 21. 1. 2014 in I U 633/2016-9 z dne 23. 3. 2017 ter pavšalna trditev, da naj bi iz njih izhajalo, da je izrek najpomembnejši sestavni del odločbe, glede na to, da postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Neobrazložen je tudi zatrjevani odstop od sodne prakse v zvezi z vprašanjem c), pri čemer niti ni jasno, kaj želi predlagateljica povedati (glede na vsebino vprašanja) s sklicevanjem na sodbo I U 1354/2013 in z njo povezanim stališčem, da mora tržni inšpektorat opraviti ustrezno presojo glede označevanja cen in pravilno uporabljati materialno pravo.

11. Nujne lastnosti spornosti glede na stališča, na katerih temelji izpodbijana sodba, ne izpolnjujeta niti vprašanji č) in d). Vprašanje č) se nanaša na zakonitost odločb, izdanih v upravnem postopku (v obravnavanem primeru torej na njuno obrazložitev standarda povprečnega potrošnika), to presojo pa na podlagi vložene tožbe opravi Upravno sodišče in v sodbi o tem navede razloge. Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da je bilo sodišče v tožbi soočeno z očitki o procesni kršitvi nezadostno obrazložene upravne odločbe, saj v sodbi o tem ni stališč. Tako je tudi d) vprašanje povsem teoretično oziroma hipotetično.

12. Vprašanje e) je postavljeno kot procesno, vendar kršitev ni opisana natančno in konkretno. Iz navedb v obrazložitvi predloga celo izhaja,3 da predlagateljica uveljavlja nedopusten revizijski razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže, da izpostavljeno vprašanje po svoji vsebini niti ni pravno.

13. Vprašanje f) je splošno, saj ni sporno, da je Upravno sodišče standard povprečnega potrošnika razložilo enako kot predlagateljica, to je kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo. Iz vseh mogočih navedb v tem delu obrazložitve predloga4 je sicer mogoče razbrati očitek, da naj bi Upravno sodišče napačno uporabilo navedeni standard, ker da povprečni potrošnik ni povsem neobveščen, nerazumen, nepozoren in nepazljiv, zato lahko opazi, da so na izdelkih v prodajalnah predlagateljice navedene cene, po katerih se izdelki prodajajo v različnih državah. Vendar predlagateljica prezre, da nanjo sam po sebi ni bil naslovljen očitek, da na izdelkih navaja več različnih cen, ki veljajo v različnih državah, pač pa, da je bila le ena od teh cen izpostavljena z večjim (višjim) in poudarjenim zapisom, to pa ni bila prodajna cena, ki velja za potrošnika v Sloveniji.

14. Po navedenem predlog ne izpolnjuje vseh zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena zavrglo.

1 Pravilnik v 8. členu določa, da mora biti označitev cen v skladu s 6. in 7. členom nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu. Cena je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini. 2 Sklepi Vrhovnega sodišča X DoR 204/2021 z dne 16. 3. 2022, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023, III DoR 58/2022 z dne 14. 6. 2022 in drugi. 3 Izpostavlja, da so potrošniki v njenih prodajalnah seznanjeni s cenami, ki veljajo v Republiki Sloveniji, tudi na druge opisane načine in ne samo na etiketi izdelka. 4 Predlagateljica med drugim ponovno navrže očitek, da se upravna organa nista ustrezno opredelila do pojma povprečnega potrošnika, zaradi česar bi moralo Upravno sodišče zaradi neustrezne obrazložitve odpraviti izpodbijani odločbi, saj se ne more namesto upravnih organov opredeliti do bistvenih delov izreka.