Jedro

Postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je bil že končan, zato zatrjevane kršitve ni več in je ni več mogoče preprečevati. Ker je zatrjevana kršitev ustavne pravice prenehala, ni več dejanja, ki bi posegalo v tožnikove pravice in ne v njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka), zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov (2. točka izreka) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bil postopek, ki ga je vodila tožena stranka v zadevi, v kateri naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, že končan s sodbo Okrajnega sodišča z dne 6.9.2006, kršitve te pravice ni mogoče več preprečiti. Po določbah ZUS za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša le na ugotovitev obstoja kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, ko je kršitev že prenehala, ni podlage. Z odločitvijo o tožbi je namreč poseg tožene stranke v ustavno pravico tožnika prenehal, zato tožnik tudi ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo zoper toženo stranko. Ker niso podani formalni pogoji za odločitev o tožbi, jo je sodišče na navedeni pravni podlagi zavrglo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi kršitve Ustave RS, kršitve Deklaracije o temeljnih človekovih pravicah, bistvenih kršitvah določb v upravnem sporu ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju je Upravno sodišče z odločitvijo čakalo tako dolgo, da je bilo o sporni zadevi na Okrajnem sodišču v Celju že odločeno, nato pa je tožbo zavrglo. Na ta način je sodišče tožnika prikrajšalo za obravnavanje njegove tožbe glede vsebinskih navedb. Republika Slovenija je podpisnica EKČP in je prevzela obveznosti, ki iz tega izhajajo. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo uskladitev ugotovljenega neskladja ZUS, ker je ugotovilo da ZUS ne spoštuje EKČP. Ker prvostopno sodišče ni upoštevalo sprejetih mednarodnih deklaracij in tudi ne ugotovitev v odločbi Ustavnega sodišča RS, objavljene v Uradnem listu RS, št. 92/2005, je zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču z nalogo, da razpiše narok za glavno obravnavo v upravnem sporu, na naroku zasliši tožnika ter upošteva mednarodne obveznosti Republike Slovenije in šele nato o tožbi odloči. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS (pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), ki naj bi mu nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka pred toženo stranko. Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja v okviru upravnega spora na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja. V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče o nezakonitosti posameznih aktov ali dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S sodnim varstvom v upravnem sporu se preprečuje nadaljevanje kršitve ustavne pravice. Med strankama ni sporno, da je bilo v zadevi, zaradi katere je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu, že odločeno. Postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je bil že končan, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zatrjevane kršitve ni več in je zato tudi ni več mogoče preprečevati. Ker je zatrjevana kršitev ustavne pravice prenehala, ni več dejanja, ki bi posegalo v tožnikove pravice, in ne v njegove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. S tem je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša le na ugotovitev obstoja kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, ko je zatrjevana kršitev že prenehala, kot je v obravnavanem primeru, v ZUS ni podlage, zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v tem upravnem sporu pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za odločanje v upravnem sporu, sama po sebi ne pomeni kršitve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in ne kršitve EKČP. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zakonodajalec sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/2006), ki pa se v času odločanja sodišča prve stopnje še ni uporabljal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1, tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.