Jedro

Sodišče prve stopnje ni vezano na v tožbi zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), zato bi moralo utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti tudi z vidika omenjene pravne podlage, vendar le, v kolikor bi tožnica za tako pravno kvalifikacijo pravočasno podala ustrezno konkretizirano oziroma substancirano pravotvorno dejstveno podlago skupaj z dokazi zanjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca v roku 8 dni terjala plačilo zneska 14.178,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,397.776,90 SIT od 2.4.1997 do 31.12.2006 ter zakonske zamudne obresti po ZPOMZO-1 od zneska 14.178,67 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in povrnitev njenih pravdnih stroškov s pripadki (prvi odstavek izreka sodbe). Nadalje je tožnici naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve prvostopne sodbe povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.293,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (drugi odstavek izreka sodbe). S hkrati izdanim sklepom (II. točka izreka) pa je toženčevemu ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. P 354/2000 z dne 9.9.2003 ugodilo, sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne zavrnilo.

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Izpostavlja, da je svoj tožbeni zahtevek med drugim utemeljevala tudi s spregledom pravne osebnosti kot izjemo v sistemu odgovornosti, ki jo Zakon o gospodarskih družbah – ZGD uvršča v področje odgovornosti za obveznosti družbe in pomeni zakonsko odpravo omejitve odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Spregled pravne osebe je mogoče uveljaviti, če so družbeniki ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem oziroma če so v svojo korist ali v korist kakšne druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Torej za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti zadošča protipravno ravnanje s premoženjem pravne osebe. Pravna podlaga za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti pa je tudi kapitalska neustreznost (podkapitalizacija). Tožnica je v postopku zatrjevala, da je toženec kot edini družbenik in edina oseba, pooblaščena za zastopanje, zlorabil družbo, saj je sprejemal plačila in obljubljal za prejeto plačilo dobavo viličarja, čeprav je vedel, da je bila (družba) že več mesecev insolventna in je imela blokiran račun ter da je imela pri istem dobavitelju, od katerega naj bi viličar kupila, dolg od prejšnjih dobav, zato novega viličarja ne bo dobila, dokler starega dolga ne poplača. Slednjega pa družba ni mogla storiti, ker je bila plačilno nesposobna in prezadolžena, nato pa tudi izbrisana po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. Ker so bili tako izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti po 6. členu ZGD, je sodišče prve stopnje po prepričanju tožnice materialnopravno zmotno zaključilo, da po tožnici zatrjevani spregled pravne osebnosti ni utemeljen in tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav toženec tožničinih trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji niti ni zanikal. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (in glede pritožbe zoper sklep v zvezi s 366. členom ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v tožničini pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi zoper sodbo: Iz tožničinih tožbenih in nadaljnjih zatrjevanj je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da tožnica svoj tožbeni zahtevek na plačilo 3,397.776,90 SIT s pripadki oziroma po zadnji modifikaciji na plačilo 14.178,67 EUR utemeljuje z navedbami, da ta znesek predstavlja škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi neizdobave viličarja. Ta škoda naj bi izvirala iz ravnanja toženca kot direktorja (poslovodje) družbe, ki je vedel za slabo finančno stanje te družbe, pa je le-to tožnici zamolčal ter ji izrecno zagotavljal, da bo svojo obveznost izpolnil. Vendar pa toženec svoje obveznosti ni izpolnil niti je ni nameraval izpolniti, šlo mu je namreč le za to, da od tožnice izvabi denar in jo ogoljufa. Znesek kupnine, ki je bil plačan s strani tožnice, naj bi bil porabljen za plačilo podjetju že prej izdobavljenih viličarjev, s tem pa naj bi toženec svojemu podjetju pridobil protipravno premoženjsko korist, tožnico pa ogoljufal in ji prizadejal škodo v vtoževani višini. Na opisani dejanski podlagi je sodišče prve stopnje v skladu s 7. in 212. členom ZPP presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Po na prvi stopnji ugotovljenem, da je bila stranka (prodajalka) s tožnico sklenjene prodajne pogodbe za sporni viličar družba in ne češka družba, pa tudi ne toženec, ki je navedeno prodajno pogodbo sklenil v imenu in za račun podjetja (družbe) kot direktor oz. poslovodja te družbe, ter da je tožnica nakazilo kupnine spornega viličarja opravila preko računa družbe pri banki (kar niti ni predmet pritožbene graje), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila obveznost izdobave in izročitve viličarja, ki izhaja iz prodajne pogodbe, sklenjene med tožnico in družbo, na družbi. Iz zatrjevane dejanske podlage tožbe je sodišče prve stopnje nadalje pravilno razbralo, da naj bi zatrjevana škoda tožnici nastala zaradi neizdobave spornega viličarja, torej da gre za poslovno škodo in poslovno odškodninsko odgovornost, katere pa po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni mogoče naprtiti tožencu, ki se sam kot fizična oseba ni zavezal izpolniti pogodbe, temveč je kot direktor družbe pri sklepanju prodajne pogodbe ravnal le v imenu in za račun te družbe. Za poslovno škodo zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti bi po obrazloženem lahko odgovarjala le pogodbena stranka, torej družba.

Tožnica je sicer svoj tožbeni zahtevek gradila tudi na zatrjevanjih o goljufivem ravnanju toženca, iz katerega naj bi izvirala tožničina škoda. Toženec naj bi namreč z zavajanjem tožnice, da bo „svojo“ obveznost (pravilno obveznost družbe iz zgoraj opisane prodajne pogodbe za prodajo viličarja) izpolnil, pri čemer je tožnici zamolčal slabo finančno stanje družbe, slednji družbi pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, ko je družbi na Češkem (proizvajalki viličarjev) zatrdil, da predstavlja tožničino plačilo kupnine viličarja poplačilo starega dolga družbe, ne pa kupnine za novi viličar. Čeprav je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje nekoliko prehitro zavrnilo obstoj te pravne podlage tožničinega tožbenega zahtevka (z obrazložitvijo, da naj bi tožničin tožbeni zahtevek za plačilo škode zaradi neizdobave viličarja vendarle temeljil na poslovni odškodninski odgovornosti, katera ne more bremeniti toženca, ki ni bil pogodbena stranka), pa ni mogoče spregledati, da je tožnica v obravnavani zadevi navedla zelo skopo in pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago v zvezi z goljufivim ravnanjem toženca, ki pravzaprav ni omogočala pravne kvalifikacije v tej smeri. Tožnica je namreč zahtevek na povračilo škode zaradi goljufivega ravnanja toženca v pretežni meri gradila na kazenskem postopku, ki je bil v teku zoper toženca, obdolženega storitve kaznivega dejanja goljufije, in je temeljil na istem dejanskem stanju, vendar pa je bila zoper toženca obtožba za to kaznivo dejanje s pravnomočno sodbo zavrnjena, tožnica pa dejanskih zatrjevanj v tej smeri ni dopolnila, predvsem pa tudi ne podkrepila z ustreznimi dokazi. Sicer pa tožnica opisanega prvostopnega zaključka v svoji pritožbi ne graja.

Šele v pritožbi pa je tožnica izpostavila še eno pravno podlago svojemu tožbenemu zahtevku. Celotna pritožba namreč temelji na očitku, da je prvostopno sodišče nepravilno odločilo o neutemeljenosti po tožnici zatrjevanega spregleda pravne osebnosti ter je posledično nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbena zatrjevanja v zvezi s spregledom pravne osebnosti, ki jih tožnica prvič podaja šele v pritožbi, so po prepričanju sodišča druge stopnje nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na v tožbi zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), zato bi moralo utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti tudi z vidika omenjene pravne podlage, vendar le, v kolikor bi tožnica za tako pravno kvalifikacijo pravočasno podala ustrezno konkretizirano oziroma substancirano pravotvorno dejstveno podlago skupaj z dokazi zanjo, česar pa po prepričanju sodišča druge stopnje tožnica v obravnavani zadevi v postopku na prvi stopnji ni storila. Zgoraj povzeta zatrjevanja, na katerih je tožnica utemeljevala svoj tožbeni zahtevek, namreč ne ustrezajo nobeni izmed štirih v zakonu predvidenih situacij, v katerih je mogoče s spregledom pravne osebnosti obiti splošno pravilo o načelni neodgovornosti družbenikov d.o.o. za obveznosti družbe. Ne glede na določbe o odgovornosti za obveznosti družbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZGD za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan (prva alineja), ali če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov (druga alineja), ali če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (tretja alineja), ali če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (četrta alineja). Glede na dejansko podlago spora bi po prepričanju sodišča druge stopnje v poštev prišla le četrta – zadnja alineja prvega odstavka 6. člena ZGD. Vendar pa ni mogoče spregledati, da le-ta predvideva zmanjšanje premoženja družbe v svojo korist ali v korist kake druge osebe, medtem ko je tožnica tožencu očitala, da je s tem, ko je predstavnikom tožnice zamolčal dejstvo insolventnosti njegove družbe in dejstvo, da je njegova družba družbi (češkemu proizvajalcu viličarjev) dolgovala denar za plačilo že prej izdobavljenih viličarjev, nato pa se je po dogovoru med tožencem in češko družbo s strani tožnice plačan znesek kupnine porabil za plačilo že izdobavljenih viličarjev podjetju, tožnik svoji družbi pridobil protipravno premoženjsko korist (in ne zmanjšal premoženje družbe, kot to predvideva četrta alineja prvega odstavka 6. člena ZGD). Pritožbena graja zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi zmotnega zaključka o neobstoju pogojev za spregled pravne osebnosti je po vsem obrazloženem neutemeljena.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe zoper sodbo in potrditev prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep: Z obravnavano pritožbo tožnica (sicer zgolj pavšalno in neargumentirano) graja tudi hkrati s prvostopno sodbo izdani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ta sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (oziroma kot bi se bolj pravilno glasila formulacija: ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo). Ker iz pritožbenih navedb tožnice ni mogoče razbrati, v čem vidi nepravilnosti izpodbijanega sklepa, ga je moralo sodišče druge stopnje preizkusiti le še v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Upoštevaje v sodbi sprejeto odločitev o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka, ki ji je sodišče druge stopnje pritrdilo, se kot pravilen pokaže tudi v izpodbijanem sklepu sprejet zaključek, da tožničina terjatev ni verjetno izkazana, s čimer v skladu s prvim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ odpade prvi potreben pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve – verjeten obstoj terjatve. Zato se sodišču prve stopnje nadalje z vprašanjem verjetne izkazanosti nevarnosti za uveljavitev terjatve sploh ne bi več bilo potrebno ukvarjati. Prvostopna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je po vsem obrazloženem pravilna, kar je narekovalo potrditev izpodbijanega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.