Jedro

Pritožnik se utemeljeno sklicuje na določilo četrtega odstavka 161. člena ZPP, po katerem za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Skladno s tem pravilom sodišče tistih nujnih sospornikov, ki pripoznajo tožbeni zahtevek, ne obsodi na plačilo pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "II. Prvo tožena stranka A. A. je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti 2.101,13 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo dalje do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev stvarnih služnosti pešpoti, vožnje z motornimi vozili, vožnje s kolesi, parkiranja in obračanja osebnih vozil na delih nepremičnin, ki so v solasti prve toženke in drugega toženca; v točki II izreka pa odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno povrniti njene stroške v višini 2.101,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje drugi toženec. Sklicuje se na četrti odstavek 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni. Sam tožnici priznava vse služnosti in je tožbeni zahtevek že v odgovoru na tožbo pripoznal. Zato predlaga višjemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo dolžna stroške tožnice plačati samo prva toženka.

3. Tožnica in prva toženka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Že tožnica je v tožbi pojasnila, da se le toženka upira podpisu sporazuma o ugotovitvi obstoja služnosti, ki jih vtožuje, in vpisu teh služnosti v zemljiško knjigo, a je primorana s tožbo zajeti oba toženca, ker sta kot solastnika v pravdi za ugotovitev služnosti nujna sospornika. Drugi toženec je tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo v celoti pripoznal. Prva toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala, zato je sodišče izvedlo dokazni postopek in presodilo, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu utemeljen. Glede stroškov postopka je obrazložilo, da tožnica ni uspela zgolj z minimalnim delom zahtevka, zato sta ji toženca na podlagi 154. člena ZPP dolžna povrniti vse njene stroške, svoje pa nositi sama. Navedlo je, da glede na to, da sta toženca nujna enotna sospornika, pripoznava zahtevka nima učinka na stroškovno odločitev in je odgovornost obeh tožencev za povračilo stroškov nerazdelna. To stališče je materialnopravno zmotno. Pritožnik se utemeljeno sklicuje na določilo četrtega odstavka 161. člena ZPP, po katerem za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Skladno s tem pravilom sodišče tistih nujnih sospornikov, ki pripoznajo tožbeni zahtevek, ne obsodi na plačilo pravdnih stroškov1. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je dolžna dosojene stroške postopka tožnici plačati prva toženka sama (3. točka 365. člena ZPP).

6. Izreka o stroških postopka ni, ker stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.

1 Gl. komentar N. Betetto k 161. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 52, VSL sodba in sklep I Cp 1591/2017.