Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremeni, da tečejo od zneska 900.000 SIT od 1.1.2002 do 5.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 6.2.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 927.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 27.750 SIT od 24.12.1998 do plačila, od zneska 900.000 SIT pa od 5.2.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in v izreku o zamudnih obrestih sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločilo, da te tečejo od zneska 900.000 SIT od 5.11.2002 do 5.2.2003 po 13,5% obrestmi meri, od 6.2.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka v skupni višini 1,300.000 SIT, pri čemer uveljavlja zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 16.2.1999 do vključno 4.11.2002. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo za 1,300.000 SIT. Navedeni znesek predstavlja del odškodnine za tožnikove prestane bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 700.000 SIT in del odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 600.000 SIT. Meni, da sta sodišči nižjih stopenj prenizko vrednotili ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na obseg tožniku prizadejane škode, napačno pa sta odločili tudi o vprašanju vzročne zveze. Pri tem je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka iz 215. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene trditve, ki je izpodbijala prvostopno ugotovitev, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom težave, povezane z degenerativnimi spremembami v vratni hrbtenici. Navedene spremembe so bile po izvedenskem mnenju klinično neme in zaradi njih tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav. Ne glede na to pa sta sodišči nižjih stopenj tožniku priznali prenizko odškodnino. Premalo je upoštevano, da se bodo tožniku telesne bolečine v vratni hrbtenici pojavljale pri vseh gibih z vratom, da je vratno opornico nosil kar 19 dni in da je zaradi posledic škodnega dogodka invalid druge kategorije in omejeno sposoben za težja fizična dela in dela v prisiljenih držah. Zato bi mu bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino zaradi telesnih bolečin v znesku 1,300.000 in zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 900.000 SIT. Končno tožnik glede teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo vztraja pri stališču, po katerem je zamuda tožene stranke nastala dne 16.12.1999, zaradi česar bi morale zakonske zamudne obresti teči od tega datuma dalje do plačila.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve so sodiščema nižjih stopenj omogočale zanesljivo sklepanje (8. člen ZPP), po katerem je tožnik pred škodnim dogodkom dne 11.11.1998 že bolehal za degenerativnim obrabnim obolenjem hrbtenice. Pri tem je bila kot eden od možnih vzrokov upoštevana prejšnja poškodba, ki jo je tožnik utrpel dne 5.10.1996. Vendar pa je ta okoliščina pri opredelitvi obsega tožniku prizadejane škode v dogodku dne 11.11.1998 v razlogih sodbe sodišča druge stopnje bila opredeljeno obrazložena z navedbo, da je "poškodba (z dne 11.11.1998) prizadela bolezensko prizadeto vratno hrbtenico z degenerativno obrabnimi spremembami". V mnenju izvedenca kirurške stroke sta sodišči nižjih stopenj našli zanesljivo oporo za dokazno sklepanje, po katerem je "konkretni škodni dogodek na sedanje stanje vratnega dela hrbtenice vplival 25%". Odločitev, da "celotne prizadetosti vratnega dela hrbtenice tožnika ni mogoče šteti za izključno posledico prometne nezgode", temelji torej na izvedenskem mnenju, pa tudi na lastni tožnikovi izpovedi. Tako ni mogoče sprejeti revizijske teze, da bi izpodbijana sodba zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 215. členom ZPP. V stvari gre torej za presojo izvedenih dokazov, posebej izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, to pa revizijsko niti ne more biti izpodbijano (3. odstavek 370. člena ZPP).

Posledice tožnikove poškodbe so takšne, da je prizadejano mu škodo mogoče uvrstiti le med škode manjšega obsega. Utrpel je namreč zvin vratne hrbtenice in udarnino v predelu prsnice, pri čemer pa navedeni zvin ni zapustil poškodbe skeleta ali vezivnih struktur vratnega dela hrbtenice, ki bi povzročile nestabilnost med posameznimi segmenti. Obseg prizadejane škode torej ni tolikšen, da bi bilo mogoče pritrditi reviziji, ki prizadejano škodo uvršča v kategorije višjih škod. Ne glede na to, da dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je ugotovljeno bolezensko stanje pri tožniku mogoče iskati tudi v degenerativni obrabnini vratne hrbtenice, je prisojena odškodnina v skupnem znesku 900.000 SIT primerljiva tudi s podobnimi primeri ugotovljenih škod in odškodnin zanje. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR namreč zahteva tudi upoštevanje pravilnega razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. Vse, kar revizijska trditvena podlaga ponuja za podkrepitev svojega stališča, po katerem bi bilo treba odškodnino zvišati, sta sodišči nižjih stopenj, ko sta določali odškodnino po posameznih postavkah, že upoštevali. To velja tako za ugotovljeno intenziteto telesnih bolečin in njihovo trajanje in tudi za nošenje vratne opornice. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zato tožniku ni mogoče prisoditi višjo odškodnino od zneska 600.000 SIT, kakor sta jo določili sodišči nižjih stopenj.

Duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti so z zneskom 300.000 SIT odškodnine vrednotene v pravilni meri. Gre za omejeno gibljivost vratne hrbtenice s prisilno držo vratu in težavami ob delu v zaklonu vratu. V tem obsegu je v izpodbijani sodbi prišla do pravilnega izraza okoliščina, da je del težav mogoče pripisati tudi degenerativnim spremembam v tožnikovi vratni hrbtenici, ki niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

Revizija pa je delno utemeljena kolikor sodbi sodišča druge stopnje očita napačno odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode. Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002).

Izpodbijana sodba ima prav, da v obravnavanem primeru zamuda tožene stranke ni nastala že 16.2.1999, za kar se zavzema revizija, vendar pa ni sprejemljiva ugotovitev, da naj bi zamuda tožene stranke nastala šele s prejemom izvedenskega mnenja dne 5.11.2002. Omenjeno načelno pravno mnenje se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002 in na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je zapadla pred tem datumom in ko priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni bilo mogoče (ovira je bila v ustaljeni sodni praksi in v načelu enakosti oškodovancev pred zakonom - 14. člen Ustave Republike Slovenije). Revizija ima torej prav, ko se sklicuje na navedeno stališče, vendar z omejitvijo, ki sledi iz samega načelnega pravnega mnenja. Zato je bilo treba po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP izpobijano sodbo v izreku o teku zakonskih zamudnih obresti spremeniti tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za obdobje od 1.1.2002 do 5.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 6.2.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem je bilo torej treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP), pri čemer pa je na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP odločeno, da tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške. Z revizijo je namreč uspela le v neznatnem obsegu.