Jedro

Aktiviranje statusa s.p. s strani tožnika po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomeni pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze in posledično za določitev časovnega okvira reparacijskega zahtevka. Ker je bil tožnik v času samozaposlitve prijavljen v socialna zavarovanja, mu za ta čas ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje. Trajanje delovnega razmerja je delavcu mogoče priznati v skrajnem primeru do odločitve sodišča prve stopnje (do konca glavne obravnave), razen če se v vmesnem času zaposli drugje. Smiselno enako je treba obravnavati tudi situacijo samozaposlitve. Zato gre tožniku reparacijski zahtevek le do registracije s.p..

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, tako da se: - sodba sodišča prve stopnje v 3. alineji prvega odstavka V. točke izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, - sodba sodišča prve stopnje v IX. točki izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na 1. in 2. alinejo V. točke izreka sodbe, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10. 10. 2011 in jo razveljavilo (I. točka izreka), ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012 (II. točka izreka), naložilo toženi stranki, da tožnika v roku 15 dni za čas od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012 prijavi v vsa zavarovanja in poskrbi za vpis delovne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (III. točka izreka). Zavrnilo je preostali del tožbenega zahtevka iz naslova nezakonite odpovedi, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 11. 10. 2011 do 11. 11. 2011 in od 10. 8. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje ter da ga je tožena stranka dolžna za ta čas prijaviti v vsa zavarovanja in poskrbeti za vpis delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni obračunati bruto nadomestila plače, kot če bi delal, za čas od 12. 10. 2011 do 9. 8. 2012, od tega obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; presežek je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni za čas pred odpovedjo obračunati bruto zneske razlike plače za julij, avgust, september in oktober 2011, od bruto zneskov obračunati in plačati prispevke in davke, neto razlike pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; presežek je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora tožniku v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 v bruto znesku 800,00 EUR za vsako leto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 oz. 2. 7. 2011 (VII. točka izreka), ter v 15 dneh obračunati odškodnino v bruto znesku 20.329,92 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje do plačila; presežek je zavrnilo (VIII. točka izreka). Plačilo stroškov postopka je naložilo toženi stranki (IX. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe v točkah IV., V., VIII. in IX. izreka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v delu obrazložitve IV. točke izreka, da delavcu ni mogoče hkrati priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, vendar le v delu in za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, ne pa tudi za čas, ko je bil samozaposlen (od 10. 8. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj obstoja delovnega razmerja v tem delu tožniku ni priznalo. Nadalje navaja, da v V. točki izreka ni odločilo, da zamudne obresti tečejo do plačila in da gre v 3. alineji za mesečni bruto znesek v višini 1.495,15 EUR. Meni, da mu nadomestilo plače pripada do odločitve sodišča prve stopnje in da je pri tem treba upoštevati večje prikrajšanje, saj njegov osebni dohodek znaša mesečno med 600,00 in 700,00 EUR, subvencije v višini 4.500,00 EUR pa pri tem ni mogoče upoštevati. Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina (VIII. točka izreka) prenizka, saj so zaslužki tožnika bistveno nižji. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo obračunsko obdobje in izid 2012, medtem ko se o odškodnini odloča po stanju na dan odločitve sodišča prve stopnje. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del odločitve (IX. točka izreka), saj vrednost spornega predmeta znaša 131.847,39 EUR in bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati višje stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se zoper prvostopenjsko sodbo (ugodilni del) pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni določilo vrednosti spora v sodbi, s čimer je kršilo določila pravdnega postopka. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP. Sodišče prve stopnje najprej napačno povzame vsebino pogodbe o zaposlitvi tožnika glede navedbe delovnega mesta, čeprav v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da je imel tožnik odgovorno funkcijo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je le deloma povzelo izpovedbe posameznih prič in jih tudi napačno interpretiralo. Tako sodišče prve stopnje meni, da ni mogoče verjeti osamljeni izpovedi A.A. glede tožnikovega hujskanja, v bistvu pa je vsak izmed zaposlenih nekaj slišal. B.B. je izpovedal, da je tožnik dal ponudbo oz. da je prišlo do pogovorov v zvezi s poslom že po končanem razpisu, čeprav bi jih moral dati že prej. Tožena stranka meni, da je glede preostalih očitkov izpoved direktorja tožene stranke logična in smiselna, zato ji gre verjeti in povzema izpovedi posameznih prič, ki izkazujejo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju povzema izpovedbe prič C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., A.A. in J.J.. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izvedene dokaze, zlasti izpovedbe prič. Tožnik je dobil plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, delovne uspešnosti pa si v zadnjih mesecih ni prislužil. Pritožbenih stroškov ni priglasil. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Očitanih kršitev pravdnega postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo.

Glede pritožbe tožnika: Sodišče prve stopnje je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 9. 8. 2012 (II. točka izreka), saj ima tožnik od 10. 8. 2012 dalje registriran status samostojnega podjetnika - s. p. Iz istega razloga je tožniku sodišče prve stopnje tudi nadomestilo plače priznalo le do 9. 8. 2012 (3. alineja prvega odstavka V. točke izreka). Tožnik se zoper takšno odločitev pritožuje in meni, da delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (tožnik je bil v času od 11. 10. 2011 do 11. 11. 2011 zaposlen pri drugem delodajalcu in za ta čas sodišče prve stopnje prav tako ni ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku) ni mogoče enačiti z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika. Tožnikovo stališče je materialnopravno zmotno. Aktiviranje statusa s. p. s strani tožnika po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomeni pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze in posledično za določitev časovnega okvira reparacijskega zahtevka. Ker je bil tožnik v času samozaposlitve prijavljen v socialna zavarovanja, mu za ta čas ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje. Trajanje delovnega razmerja je delavcu mogoče priznati v skrajnem primeru do odločitve sodišča prve stopnje (do konca glavne obravnave), razen če se v vmesnem času zaposli drugje. Smiselno enako je treba obravnavati tudi situacijo samozaposlitve, kakršno je tudi stališče sodne prakse(1). V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je samozaposlitev relevantna okoliščina za trajanje delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zadostna in za dosego lastnosti obrazloženosti sodbe ni potrebe po podrobnem pojasnjevanju, zakaj je samozaposlitev okoliščina, ki preprečuje obstoj delovnega razmerja. Tako sodišče prve stopnje v tem delu tudi ni storilo po vsebini zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre tožniku reparacijski zahtevek le do registracije s. p. (10. 8. 2012), so pritožbene navedbe glede višine nadomestila, ki naj bi tožniku pripadal po tem datumu, irelevantne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v V. točki (prva in druga alineja) izreka izpodbijane sodbe ni odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo „do plačila“, kot je tožnik zahteval (list. št. 114). Ker sodišče o tem delu tožbenega zahtevka ni odločilo, se njegova pritožba v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP), o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti.

Utemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje v 3. alineji V. točke izreka ni navedlo, da gre za mesečni bruto znesek 1.495,15 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zahteval nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.545,15 EUR (tožbeni zahtevek iz 4. točke na list. št. 114). Iz izpodbijane sodbe (3. alineja prvega odstavka V. točke) izhaja, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012 obračunati nadomestilo plače, kot če bi delal, v bruto znesku 1.495,15 EUR, od tega obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz izreka ne izhaja, da gre za mesečni bruto znesek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (20. točka) je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da je tožnik iz naslova reparacije zahteval obračun nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.545,15 EUR in da je izhajal iz mesečnega bruto zneska plače za junij 2011. Vendar je v nadaljevanju obrazložitve (21. točka) navedeno le, da tožnik ne more biti za čas od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012 upravičen do celotnega vtoževanega nadomestila bruto plače, pač pa le do razlike 1.495,15 EUR (zahtevanih 2.545,15 EUR zmanjšanih za nadomestilo za brezposelnost 1.050,00 EUR). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako ne izhaja jasno, ali je tožnik upravičen do bruto zneska 1.495,15 EUR mesečno ali mu takšen znesek pripada za celotno obdobje od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012, iz izreka izpodbijane sodbe pa to sploh ni razvidno. V primeru, da mu navedeni znesek pripada mesečno, nadalje tudi ni ne iz izreka in ne iz obrazložitve razvidno, kakšen sorazmerni znesek mu gre za obdobje od 12. 11. 2011 do 30. 11. 2011 in za obdobje od 1. 8. 2012 do 9. 8. 2012 (torej del meseca novembra 2011 in del meseca avgusta 2012) ter kakšen znesek mu gre za mesec vmes (od 1. 12. 2011 do 31. 7. 2012). V tem delu je zato sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v VIII. točki izreka izpodbijane sodbe, saj meni, da je prisojena višina denarne odškodnine prenizka in je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo njegov mesečni prihodek kot s. p. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pri izračunu njegovega mesečnega dohodka upoštevati tudi prejete subvencije v višini 4.500,00 EUR, ki iz listinskih dokazil sicer ni razvidna, vendar pa med strankama ni bila sporna. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena višina denarne odškodnine (8 plač) glede na ostale ugotovljene okoliščine na strani tožnika (starost, delovna doba pri toženi stranki, izobrazba, družinska situacija, socialni položaj) in tudi upoštevaje ekonomsko in finančno krizo v gradbeni dejavnosti ustrezna, zato tožnikova pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke: Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in se je naj ne bi dalo preizkusiti, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato kršitev ni podana.

V preostalem delu tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilno in natančno dokazno oceno posameznih izvedenih dokazov in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter da se je opredelilo do vseh relevantnih (tudi nasprotujočih) izvedenih dokazov.

Tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti izpovedbi njenega direktorja, ki je logična in skladna z izpovedbami ostalih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prav direktor tožene stranke na več mestih izpovedal drugače kot preostale priče (npr. glede očitka tožnikove odgovornosti za zamudo del in za škodo na cesti, glede zadrževanja oz. neupravičenega odvzema dokumentacije in glede hujskanja preostalih delavcev), zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njegovi, na več mestih povsem pavšalni in ne povsem logični, izpovedi ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil tožnik odgovoren za zamudo del, saj večina zaslišanih prič (E.E., F.F., A.A., J.J., I.I. in C.C.) ni vedela izpovedati, kaj je razlog za zamudo, čeprav iz nekaterih izpovedb (D.D. in H.H.) sicer izhaja, da bi moral vodja, torej tožnik, stvar pospešiti in da je to stvar organizacije. Vendar pa navedeno na dokazni zaključek ne more vplivati, saj je iz celotnega dokaznega postopka razvidno, da je poslovanje tožene stranke pešalo, da je bila težava pri dobavi materiala, ker so bili računi tožene stranke blokirani, da delavci niso pravočasno dobivali plačil itd.. Priča H.H. pa je nenazadnje celo izpovedala, da tudi on ni mogel končati dela na rok, ker je bila narava dela takšna. Pravilno je sodišče prve stopnje za neutemeljen spoznalo očitek, da tožnik ni pravočasno stopil v kontakt s podizvajalcem družbe K. d.o.o., saj je povsem nasprotno izpovedal njen direktor, L.L., in sicer da s toženo stranko ni hotel sodelovati, ker so bili dolgovi iz preteklih poslov in je bil pripravljen pristati v posel pod pogojem, da bi se dogovorili za asignacijo plačila neposredno s strani občine. Izpovedal je še, da sta bila pri dogovorih prisotna tožnik in direktor tožene stranke.

Pravilna je dokazna ocena tudi glede očitka, da je tožnik odgovoren za škodo na cesti. Zaslišane priče so sicer izpovedale, da je tožnik dovolil vožnjo tovornjakov po tej cesti in da je škoda nastala prav zaradi teže tovornjakov, vendar pa iz dovoljenja občine (A14) ne izhaja, da bi bila za tovornjake kakšna posebnost (dokazna ocena tega dovoljenja, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, je povsem pravilna), priča J.J. je izpovedala, da drugje ni mogla voziti, priča D.D. pa celo, da je bilo na sestankih (na občini) mišljeno, da bi bil obvoz le za osebni promet, kar je nenazadnje tudi izkustveno logično in edino sprejemljivo. Ni namreč mogoče pričakovati, da bodo tovornjaki, ki so del gradbene dejavnosti na gradbišču vozili po obvozih, pač pa je povsem logično, da bodo vozili po najkrajši poti, ki vodi do gradbišča. Tožena stranka tako ni uspela dokazati tožnikovega protipravnega ravnanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, zato že iz tega razloga razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je Občina M. nastalo škodo upoštevala pri končnem obračunu zoper N. d. d., ne pa zoper toženo stranko, saj navedeno izhaja iz zahtevka (B4), dejstva morebitnega regresnega zahtevka pa ni mogoče upoštevati, saj ni gotovo, da bo do takšnega regresnega zahtevka tudi dejansko prišlo. Zaradi nedokazane predpostavke obstoja (in obsega) škode tako očitani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan tudi iz tega razloga.

Tudi preostalih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni uspela dokazati. Tako ni dokazan očitek, da je brez dovoljenja odnesel naročilnico, saj je le direktor tožene stranke povedal nasprotno kot tožnik, priča E.E. pa o tem ni vedela povedati ničesar relevantnega, in očitek, da je brez dovoljenja vzel dokumentacijo iz vozila G.G., saj je prav slednji izpovedal, da je tožniku dokumentacijo dal sam. Očitana izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine oz. vsaj zatajitve pa prav tako ni bila dokazana. Tožena stranka konkretnih navedb o tem, da je tožnika že pred 22. 9. 2011 pozivala na vrnitev dokumentacije, nima, zato ni mogoče upoštevati navedb prič E.E. in F.F., da je dokumentacijo imel, pa jo je zadrževal kljub pozivom. Ker iz listinskih dokazov (B11) izhaja, da je tožnik dokumentacijo vrnil takoj naslednji dan po pozivu, ni podan (najmanj) zakonski znak protipravne prilastitve in tako ta odpovedni razlog ni utemeljen.

Tožena stranka se iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede razlike v plači, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnikova plača nedopustno enostransko znižana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje ustrezna in pravilna, saj priča F.F. ni znala pojasniti, iz česa izvira razlika v plačah za junij 2011 in avgust 2011, glede na to, da tožniku delovna uspešnost v obeh mesecih ni bila priznana, tožnik pa je prej dobival približno enako bruto plačo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka zoper preostali del izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovim zahtevkom, le pavšalno pritožuje. Pritožbeno sodišče je zato ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Do preostalih pritožbenih navedb (da tožnika veliko časa ni bilo na gradbišču, da ni delal nadur, da je bil vmes tudi doma, da ga je bilo težko dobiti, da bi moral izdane naročilnice izdelati takoj, da je tožnik od prič zahteval, da ga ne blatijo na sodišču itd.) se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za predmetni spor (glede na razloge za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) niso relevantne.

Pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj navedeno ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepopolna glede nadomestila plače, ki se nanaša na obdobje od 12. 11. 2011 do 9. 8. 2012. Zaradi načela ekonomičnosti postopka se je pritožbeno sodišče odločilo, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku svojo odločitev glede nadomestila plače za navedeno obdobje ugotavlja po mesecih in v zvezi z ugotovitvijo mesečnih nadomestil plače po potrebi tudi dopolni dokazni postopek.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo ta del izpodbijane sodbe, je posledično razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je sicer tudi pomanjkljiva, kot pravilno opozarjata pravdni stranki. V novi odločbi naj sodišče prve stopnje navede, koliko znaša vrednost spornega predmeta in kaj je podlaga za odločitev o stroških postopka. Pri tem naj upošteva, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in je zato potrebno upoštevati drugi odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), v preostalem delu, kjer tožnik uveljavlja denarne terjatve, pa se vrednost spornega predmeta določi po seštevku uveljavljanih denarnih zneskov (prvi odstavek 20. člena ZOdvT).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

Op. št. (1): Glej sodbo VDSS, opr. št. Pdp 362/2013 z dne 26. 9. 2013, opr. št. Pdp 1037/2013 z dne 19. 3. 2014 in opr. št. Pdp 1066/2013 z dne 22. 5. 2014 ter sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014.