Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 604/2025-17 z dne 25. 4. 2025 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 604/2025-17 z dne 25. 4. 2025 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 604/2025-17 z dne 25. 4. 2025 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 604/2025-17 z dne 25. 4. 2025 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-509/2025/8 (1221-12) z dne 28. 3. 2025, s katerim je to na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrglo tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Upravni organ je odločil, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predana najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. S sklepom pa je Upravno sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev navedenega sklepa upravnega organa z dne 28. 3. 2025 odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-509/2025/8 (1221-12) z dne 28. 3. 2025, s katerim je to na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrglo tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Upravni organ je odločil, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predana najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. S sklepom pa je Upravno sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev navedenega sklepa upravnega organa z dne 28. 3. 2025 odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-509/2025/8 (1221-12) z dne 28. 3. 2025, s katerim je to na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrglo tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Upravni organ je odločil, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predana najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. S sklepom pa je Upravno sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev navedenega sklepa upravnega organa z dne 28. 3. 2025 odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-509/2025/8 (1221-12) z dne 28. 3. 2025, s katerim je to na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrglo tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Upravni organ je odločil, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predana najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. S sklepom pa je Upravno sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev navedenega sklepa upravnega organa z dne 28. 3. 2025 odložilo do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi razlogovalo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se je sklicevalo na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožničin ugovor, da bi morala toženka združiti postopek obravnave njene prošnje s postopkom prošenj njene polnoletne hčere, zeta in mladoletnega vnuka, je zavrnilo in poudarilo, da je vodenje enega postopka glede več oseb po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) le procesna možnost upravnega organa, ne pa njegova dolžnost. Po presoji Upravnega sodišča toženka s tem, ko postopkov ni združila, glede na opredelitev pojma "družinski član" tudi ni posegla v tožničino družinsko življenje oziroma njeno zasebnost, kot ju varuje Uredba Dublin III.¹ Ker je po 42. členu ZUS-1 tudi sodišču dana (le) možnost, da zadeve združi v skupno obravnavo, in ker je bilo v obravnavani zadevi dolžno postopati hitro, Upravno sodišče tudi postopkov v upravnem sporu glede navedenih oseb ni združilo. Zavrnilo je tudi tožničin ugovor, da bi se morala toženka opredeliti, zakaj diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ni uporabila, ter pojasnilo, da se tožnica nanjo ni sklicevala in da ne gre za zavezujočo določbo. Poleg tega je poudarilo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Prav tako je, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU), kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje azilnega sistema v Republiki Hrvaški in razloge za nizko število ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube.

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi razlogovalo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se je sklicevalo na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožničin ugovor, da bi morala toženka združiti postopek obravnave njene prošnje s postopkom prošenj njene polnoletne hčere, zeta in mladoletnega vnuka, je zavrnilo in poudarilo, da je vodenje enega postopka glede več oseb po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) le procesna možnost upravnega organa, ne pa njegova dolžnost. Po presoji Upravnega sodišča toženka s tem, ko postopkov ni združila, glede na opredelitev pojma "družinski član" tudi ni posegla v tožničino družinsko življenje oziroma njeno zasebnost, kot ju varuje Uredba Dublin III.¹ Ker je po 42. členu ZUS-1 tudi sodišču dana (le) možnost, da zadeve združi v skupno obravnavo, in ker je bilo v obravnavani zadevi dolžno postopati hitro, Upravno sodišče tudi postopkov v upravnem sporu glede navedenih oseb ni združilo. Zavrnilo je tudi tožničin ugovor, da bi se morala toženka opredeliti, zakaj diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ni uporabila, ter pojasnilo, da se tožnica nanjo ni sklicevala in da ne gre za zavezujočo določbo. Poleg tega je poudarilo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Prav tako je, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU), kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje azilnega sistema v Republiki Hrvaški in razloge za nizko število ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube.

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi razlogovalo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se je sklicevalo na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožničin ugovor, da bi morala toženka združiti postopek obravnave njene prošnje s postopkom prošenj njene polnoletne hčere, zeta in mladoletnega vnuka, je zavrnilo in poudarilo, da je vodenje enega postopka glede več oseb po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) le procesna možnost upravnega organa, ne pa njegova dolžnost. Po presoji Upravnega sodišča toženka s tem, ko postopkov ni združila, glede na opredelitev pojma "družinski član" tudi ni posegla v tožničino družinsko življenje oziroma njeno zasebnost, kot ju varuje Uredba Dublin III.¹ Ker je po 42. členu ZUS-1 tudi sodišču dana (le) možnost, da zadeve združi v skupno obravnavo, in ker je bilo v obravnavani zadevi dolžno postopati hitro, Upravno sodišče tudi postopkov v upravnem sporu glede navedenih oseb ni združilo. Zavrnilo je tudi tožničin ugovor, da bi se morala toženka opredeliti, zakaj diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ni uporabila, ter pojasnilo, da se tožnica nanjo ni sklicevala in da ne gre za zavezujočo določbo. Poleg tega je poudarilo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Prav tako je, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU), kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje azilnega sistema v Republiki Hrvaški in razloge za nizko število ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube.

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi razlogovalo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se je sklicevalo na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožničin ugovor, da bi morala toženka združiti postopek obravnave njene prošnje s postopkom prošenj njene polnoletne hčere, zeta in mladoletnega vnuka, je zavrnilo in poudarilo, da je vodenje enega postopka glede več oseb po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) le procesna možnost upravnega organa, ne pa njegova dolžnost. Po presoji Upravnega sodišča toženka s tem, ko postopkov ni združila, glede na opredelitev pojma "družinski član" tudi ni posegla v tožničino družinsko življenje oziroma njeno zasebnost, kot ju varuje Uredba Dublin III.¹ Ker je po 42. členu ZUS-1 tudi sodišču dana (le) možnost, da zadeve združi v skupno obravnavo, in ker je bilo v obravnavani zadevi dolžno postopati hitro, Upravno sodišče tudi postopkov v upravnem sporu glede navedenih oseb ni združilo. Zavrnilo je tudi tožničin ugovor, da bi se morala toženka opredeliti, zakaj diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ni uporabila, ter pojasnilo, da se tožnica nanjo ni sklicevala in da ne gre za zavezujočo določbo. Poleg tega je poudarilo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Prav tako je, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU), kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje azilnega sistema v Republiki Hrvaški in razloge za nizko število ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da spremeni oziroma odpravi v upravnem sporu izpodbijani sklep upravnega organa z dne 28. 3. 2025 oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da spremeni oziroma odpravi v upravnem sporu izpodbijani sklep upravnega organa z dne 28. 3. 2025 oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da spremeni oziroma odpravi v upravnem sporu izpodbijani sklep upravnega organa z dne 28. 3. 2025 oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da spremeni oziroma odpravi v upravnem sporu izpodbijani sklep upravnega organa z dne 28. 3. 2025 oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4.V bistvenem zatrjuje, da sta tako toženka kot Upravno sodišče, ker navedenih postopkov nista združila, ravnala napačno. Sklicujoč se na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listino EU o temeljnih pravicah ter Uredbo Dublin III opozarja, da ji je s tem kršena pravica do družinskega življenja. Trdi, da je v spis vložila dokumentacijo, iz katere izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, Upravno sodišče pa se do nje ni opredelilo. Prepričana je, da bi morala toženka preveriti, ali v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in se do tega opredeliti. Ker tega ni storilo niti Upravno sodišče, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo niti do predložene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih navedb o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotuje tudi stališču Upravnega sodišča, da se toženka ni bila dolžna opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ter dodaja, da bi bila v primeru vrnitve izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

4. V bistvenem zatrjuje, da sta tako toženka kot Upravno sodišče, ker navedenih postopkov nista združila, ravnala napačno. Sklicujoč se na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listino EU o temeljnih pravicah ter Uredbo Dublin III opozarja, da ji je s tem kršena pravica do družinskega življenja. Trdi, da je v spis vložila dokumentacijo, iz katere izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, Upravno sodišče pa se do nje ni opredelilo. Prepričana je, da bi morala toženka preveriti, ali v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in se do tega opredeliti. Ker tega ni storilo niti Upravno sodišče, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo niti do predložene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih navedb o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotuje tudi stališču Upravnega sodišča, da se toženka ni bila dolžna opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ter dodaja, da bi bila v primeru vrnitve izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

4. V bistvenem zatrjuje, da sta tako toženka kot Upravno sodišče, ker navedenih postopkov nista združila, ravnala napačno. Sklicujoč se na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listino EU o temeljnih pravicah ter Uredbo Dublin III opozarja, da ji je s tem kršena pravica do družinskega življenja. Trdi, da je v spis vložila dokumentacijo, iz katere izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, Upravno sodišče pa se do nje ni opredelilo. Prepričana je, da bi morala toženka preveriti, ali v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in se do tega opredeliti. Ker tega ni storilo niti Upravno sodišče, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo niti do predložene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih navedb o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotuje tudi stališču Upravnega sodišča, da se toženka ni bila dolžna opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ter dodaja, da bi bila v primeru vrnitve izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

4. V bistvenem zatrjuje, da sta tako toženka kot Upravno sodišče, ker navedenih postopkov nista združila, ravnala napačno. Sklicujoč se na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listino EU o temeljnih pravicah ter Uredbo Dublin III opozarja, da ji je s tem kršena pravica do družinskega življenja. Trdi, da je v spis vložila dokumentacijo, iz katere izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, Upravno sodišče pa se do nje ni opredelilo. Prepričana je, da bi morala toženka preveriti, ali v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in se do tega opredeliti. Ker tega ni storilo niti Upravno sodišče, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo niti do predložene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih navedb o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotuje tudi stališču Upravnega sodišča, da se toženka ni bila dolžna opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ter dodaja, da bi bila v primeru vrnitve izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi s (pavšalnimi) navedbami, (1) da bi morala toženka navedene postopke združiti, (2) da ji je ta zaradi nezdružitve kršila pravico do družinskega življenja, (3) da bi morala toženka preveriti, ali so v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in (4) da bi se morala opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njene navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh tožničinih ugovorov argumentirano opredelilo ter jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča EU) pravilno zavrnilo.²

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi s (pavšalnimi) navedbami, (1) da bi morala toženka navedene postopke združiti, (2) da ji je ta zaradi nezdružitve kršila pravico do družinskega življenja, (3) da bi morala toženka preveriti, ali so v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in (4) da bi se morala opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njene navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh tožničinih ugovorov argumentirano opredelilo ter jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča EU) pravilno zavrnilo.²

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi s (pavšalnimi) navedbami, (1) da bi morala toženka navedene postopke združiti, (2) da ji je ta zaradi nezdružitve kršila pravico do družinskega življenja, (3) da bi morala toženka preveriti, ali so v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in (4) da bi se morala opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njene navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh tožničinih ugovorov argumentirano opredelilo ter jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča EU) pravilno zavrnilo.²

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi s (pavšalnimi) navedbami, (1) da bi morala toženka navedene postopke združiti, (2) da ji je ta zaradi nezdružitve kršila pravico do družinskega življenja, (3) da bi morala toženka preveriti, ali so v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in (4) da bi se morala opredeliti do neuporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njene navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh tožničinih ugovorov argumentirano opredelilo ter jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča EU) pravilno zavrnilo.²

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče, s tem ko postopka upravnega spora, v katerem je bila pritožnica, ni združilo v skupno obravnavo s postopkom, v katerem so bili tožniki njena hčerka, zet in vnuk, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena (med drugim) določa, da sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ta procesni institut iz 42. člena ZUS-1 torej Upravno sodišče (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno.³ Vrhovno sodišče pa je že presodilo, da je Upravno sodišče to pooblastilo dolžno uporabiti tudi s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave).⁴ Ne glede na to pa morajo biti za njegovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji iz navedenega člena, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje,⁵ temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče, s tem ko postopka upravnega spora, v katerem je bila pritožnica, ni združilo v skupno obravnavo s postopkom, v katerem so bili tožniki njena hčerka, zet in vnuk, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena (med drugim) določa, da sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ta procesni institut iz 42. člena ZUS-1 torej Upravno sodišče (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno.³ Vrhovno sodišče pa je že presodilo, da je Upravno sodišče to pooblastilo dolžno uporabiti tudi s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave).⁴ Ne glede na to pa morajo biti za njegovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji iz navedenega člena, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje,⁵ temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče, s tem ko postopka upravnega spora, v katerem je bila pritožnica, ni združilo v skupno obravnavo s postopkom, v katerem so bili tožniki njena hčerka, zet in vnuk, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena (med drugim) določa, da sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ta procesni institut iz 42. člena ZUS-1 torej Upravno sodišče (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno.³ Vrhovno sodišče pa je že presodilo, da je Upravno sodišče to pooblastilo dolžno uporabiti tudi s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave).⁴ Ne glede na to pa morajo biti za njegovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji iz navedenega člena, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje,⁵ temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče, s tem ko postopka upravnega spora, v katerem je bila pritožnica, ni združilo v skupno obravnavo s postopkom, v katerem so bili tožniki njena hčerka, zet in vnuk, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena (med drugim) določa, da sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ta procesni institut iz 42. člena ZUS-1 torej Upravno sodišče (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno.³ Vrhovno sodišče pa je že presodilo, da je Upravno sodišče to pooblastilo dolžno uporabiti tudi s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave).⁴ Ne glede na to pa morajo biti za njegovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji iz navedenega člena, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje,⁵ temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.

Poleg tega ni utemeljen pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije, iz katere naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč (zlasti) v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji (kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite), ne pa takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku. Glede tako imenovanih "push backov" pa je pojasnilo, da se je Vrhovno sodišče že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, temveč na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in da zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

9.Poleg tega ni utemeljen pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije, iz katere naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč (zlasti) v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji (kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite), ne pa takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku. Glede tako imenovanih "push backov" pa je pojasnilo, da se je Vrhovno sodišče že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, temveč na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in da zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

9. Poleg tega ni utemeljen pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije, iz katere naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč (zlasti) v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji (kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite), ne pa takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku. Glede tako imenovanih "push backov" pa je pojasnilo, da se je Vrhovno sodišče že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, temveč na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in da zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

9. Poleg tega ni utemeljen pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije, iz katere naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč (zlasti) v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji (kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite), ne pa takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku. Glede tako imenovanih "push backov" pa je pojasnilo, da se je Vrhovno sodišče že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek, temveč na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in da zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

10. Prav tako ne drži pritožničin ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da niti iz nje ne izhajajo aktualne informacije o azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da je neutemeljeno pritožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje v Republiki Hrvaški, in da je Vrhovno sodišče, ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU, v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 že presodilo, da je o dolžnostnem ravnanju upravnega organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Pritožničino golo nestrinjanje s tem stališčem pa ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

10.Prav tako ne drži pritožničin ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da niti iz nje ne izhajajo aktualne informacije o azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da je neutemeljeno pritožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje v Republiki Hrvaški, in da je Vrhovno sodišče, ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU, v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 že presodilo, da je o dolžnostnem ravnanju upravnega organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Pritožničino golo nestrinjanje s tem stališčem pa ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

10. Prav tako ne drži pritožničin ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da niti iz nje ne izhajajo aktualne informacije o azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da je neutemeljeno pritožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje v Republiki Hrvaški, in da je Vrhovno sodišče, ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU, v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 že presodilo, da je o dolžnostnem ravnanju upravnega organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Pritožničino golo nestrinjanje s tem stališčem pa ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

10. Prav tako ne drži pritožničin ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da niti iz nje ne izhajajo aktualne informacije o azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da je neutemeljeno pritožničino stališče, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje v Republiki Hrvaški, in da je Vrhovno sodišče, ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU, v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 že presodilo, da je o dolžnostnem ravnanju upravnega organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Pritožničino golo nestrinjanje s tem stališčem pa ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

11. Končno ne drži niti pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih ugovorov, da toženka ni pridobila dodatnih pojasnil od Republike Hrvaške o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube. To je Upravno sodišče namreč napravilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnici je pojasnilo, da presoja skladnosti postopanja hrvaških organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča.

11. Končno ne drži niti pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih ugovorov, da toženka ni pridobila dodatnih pojasnil od Republike Hrvaške o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube. To je Upravno sodišče namreč napravilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnici je pojasnilo, da presoja skladnosti postopanja hrvaških organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča.

11.Končno ne drži niti pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih ugovorov, da toženka ni pridobila dodatnih pojasnil od Republike Hrvaške o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube. To je Upravno sodišče namreč napravilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnici je pojasnilo, da presoja skladnosti postopanja hrvaških organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča.

11. Končno ne drži niti pritožničin ugovor, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njene dokumentacije glede stanja v Republiki Kubi in njenih ugovorov, da toženka ni pridobila dodatnih pojasnil od Republike Hrvaške o številu ugodenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite državljanom Republike Kube. To je Upravno sodišče namreč napravilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnici je pojasnilo, da presoja skladnosti postopanja hrvaških organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča.

12. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in I. točko izreka sodbe in sklepa potrdilo.

12.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in I. točko izreka sodbe in sklepa potrdilo.

12. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in I. točko izreka sodbe in sklepa potrdilo.

12. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in I. točko izreka sodbe in sklepa potrdilo.

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glej točke 22-31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej točke 22-31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej točke 22-31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej točke 22-31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Glej Štucin, Z.: 42. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 282.

3Glej Štucin, Z.: 42. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 282.

3Glej Štucin, Z.: 42. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 282.

3Glej Štucin, Z.: 42. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 282.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, točka 10.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, točka 10.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, točka 10.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016, točka 10.

5Pritožnica je v zvezi s tem navedla le, da se upravni spor pritožničinih sorodnikov vodi pod opr. št. I U 685/2025.

5Pritožnica je v zvezi s tem navedla le, da se upravni spor pritožničinih sorodnikov vodi pod opr. št. I U 685/2025.

5Pritožnica je v zvezi s tem navedla le, da se upravni spor pritožničinih sorodnikov vodi pod opr. št. I U 685/2025.

5Pritožnica je v zvezi s tem navedla le, da se upravni spor pritožničinih sorodnikov vodi pod opr. št. I U 685/2025.