Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačila tožencev na račun nedovoljenih dogovorjenih obresti kot plačila glavnic posojil, je dejansko ugodilo zahtevi toženca, da se njuna preplačila obresti pobotajo z dolgovanimi glavnicami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo tožencema, da sta nerazdelno dolžna plačati tožniku 24.511,29 EUR, z obrestmi po obrestni meri E. od 18.6.2001 dalje do prenehanja obveznosti, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 2. točko izreka sodbe je toženima strankama naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 252,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, zavrnilo pa zahtevek za zakonske zamudne obresti od stroškov postopka za čas od izdaje sodbe do izteka paricijskega roka.

Zoper obsodilni del sodbe sta se v roku pritožili toženi stranki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Navajata, da v zvezi s posojilnimi pogodbami, sklenjenimi dne 19.5.1999, 21.12.1999 in 19.4.2000, lahko tožniku pripadajo izključno in samo obresti po obračunu NLB, d.d., z dne 14.7.2008. Prva toženka je namreč takrat, ko je tožniku opravljala posamezna plačila, ta plačila povsem izrecno in nedvoumno opravljala samo in izključno na račun tedaj po tožniku v plačilo zahtevanih obresti. Takšnih plačil pa ni mogoče šteti kot plačila na račun glavnice po navedenih treh posojilnih pogodbah, ki so bile sklenjene pred posojilnimi pogodbami, ki so predmet tega pravdnega postopka. V trenutku vložitve tožbe v tej pravdi so namreč bile glavnice po prej navedenih pogodbah že v celoti zastarane, kar toženca v tej pravdi ves čas ugovarjata. Zato bi bilo potrebno ugotovljena plačila, v kolikor presegajo po izračunu NLB, d.d., natekle obresti po prej navedenih posojilnih pogodbah, poračunati za plačilo obresti in glavnic po v tem postopku vtoževanih pogodbah. V zvezi z vtoževanimi posojilnimi pogodbami pritožba izpostavlja še, da je najdlje dogovorjena posojilna doba iztekla 19.12.2001, ne pa 18.6.2001. Obresti po navedenih treh posojilnih pogodbah, sklenjenimi pred v tej pravdi vtoževanimi, znašajo po izračunu NLB, d.d., z dne 14.7.2008 230,28 EUR. Ker sodišče ugotavlja, da je toženka opravila plačilo v znesku 51.763,20 EUR, kar se zniža za 230,28 EUR na račun obresti po prej sklenjenih pogodbah, ostane, da je toženka plačala oz. vrnila dolg po vtoževanih pogodbah v višini 46.108,16 EUR, torej ima za 5.424,76 EUR preplačila. Tako bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljenega zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor zastaranja, kot ga uveljavljata toženi stranki v tej pravdi glede dolga po pogodbah z dne 19.5.1999 (priloga A3), 21.12.1999 (priloga A4) in 19.4.2000 (priloga A5), je za ta pravdni postopek irelevanten, ker so predmet tožbenega zahtevka tu pozneje sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, in sicer dne 17.10.2000, 19.12.2000 in 18.4.2001 (priloga A2). Poleg tega je opozoriti na določilo 367. čl. v času sklepanja navajanih posojilnih pogodb veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj enako 342. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), da če dolžnik izpolni zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Z zastaranjem namreč obveznost dolžnika ne preneha, ampak preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, obveznost ni iztožljiva, sodišče pa upošteva zastaranje samo, če se dolžnik nanj sklicuje (1. in 2. odst. 360. čl. ZOR oz. sedaj 1. in 2. odst. 355. čl. OZ).

Ker toženka, ko je plačevala svoj dolg tožniku z v tej pravdi ugotovljenimi in neprerekanimi plačili, v smislu 1. odst. 312. čl. ZOR (sedaj enako 1. odst. 287. čl. OZ) ni navedla, po katerem vrstnem redu se obveznosti s plačili poravnavajo, je sodišče prve stopnje skladno z določbi 2. odst. 312. čl. (sedaj enako 2. odst. 287. čl. OZ) štelo, da so se obveznosti poravnavale po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (od najstarejše proti pozneje zapadlim). Terjatev upnika za plačani del je prenehala s trenutkom posameznega plačila, kar pomeni, da se toženi stranki na zastaranje šele v tej pravdi sklicujeta prepozno in ga je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo vrstni red poračunavanja obveznosti, pravilno tudi upoštevalo oz. se nanj ni oziralo.

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačila tožencev na račun nedovoljenih dogovorjenih obresti kot plačila glavnic posojil, je dejansko ugodilo zahtevi toženca, da se njuna preplačila obresti pobotajo z dolgovanimi glavnicami. Navedbe o pobotu v sedmi točki pripravljalnega spisa tožencev z dne 30.6.2008 tudi sicer niso bile podane kot pobotni ugovor v smislu 3. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak je to bila po svoji vsebini zahteva o poračunavanju obveznosti po vrstnem redu na način, kot sta si ga sedaj zamislila toženca. Kot je bilo navedeno, se s strani tožencev zahtevani način poračun obveznosti nima materialnopravne podlage.

Res je po v tej pravdi vtoževanih posojilnih pogodbah zadnje vračilo posojila zapadlo 19.12.2001, in sicer po posojilni pogodbi z dne 19.12.2000. Vendar je obveznost po tej pogodbi zaradi vračunavanja plačil že prenehala in je preostalo le še del obveznosti po pogodbi z dne 18.4.2001 (celotna prisojena obveznost po izpodbijani sodbi izhaja iz te pogodbe), po kateri je vračilo posojila zapadlo 18.6.2001, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri začetku teka prisojenih obresti od prisojene glavnice.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).