Jedro

Odločitev o ukinitvi služnosti ni stvar odločanja v upravnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.2.2000, s katero je ta po uradni dolžnosti odločila, da se delna odločba o denacionalizaciji, ki jo je izdala Upravna enota K. z dne 2.6.1997, izreče za nično. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil: da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti tako, da se v zemljiškoknjižnem vložku, št. 759 k.o. K., izbriše služnostna pravica uporabe vseh podpritličnih prostorov v hiši na parc. št. 327/2 ter umivalnice in dveh stranišč v prizidku na parc. št. 328 in služnostna pravica souporabe dvorišča in stopnišča ter prostora, ki se nahaja pred podpritličjem obratnih prostorov na parc. št. 327/2, vknjiženega v korist Ljudskega odbora mestne občine K. (1. točka izreka); da je pravna naslednica Občine K. Mestna občina K. dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe izročiti v last in posest prostore iz 1. točke pok. upravičencu A.Č. (2. točka izreka); da mora zavezanec prostore iz 1. točke izročiti v upravljanje v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe R.Č., kot skrbniku za posebne primere (3. točka izreka); da Okrajno sodišče v Kranju po pravnomočnosti te odločbe izbriše služnostno pravico in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka za izdajo te odločbe.

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe strinja s toženo stranko, da je delna odločba prvostopnega upravnega organa nična, saj vsebuje kršitve, ki po 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) narekujejo takšno odločitev. V obravnavani zadevi hiša z gospodarskim poslopjem, vpisana v zemljiški knjigi kot zemljiškoknjižno telo II na parc. št. 327/2, vl. št. 759 k.o. K., ni bila podržavljena. To izhaja iz odločbe LO Mestne občine K. z dne 7.12.1953, v izreku katere se določa služnost uporabe oziroma souporabe na prostorih in dvorišču nacionaliziranega zasebnega podjetja Č.A., Čevljarstvo K., v obrazložitvi pa je izrecno pojasnjeno, da je za splošne ljudske potrebe določena samo služnost uporabe bivših obratnih prostorov in souporabe dvorišča zaradi tega, ker je nacionalizirano podjetje obratovalo v lastnikovi stanovanjski hiši, ki je bila izločena iz nacionalizacije. Odločitev o služnostni pravici uporabe v korist splošnega ljudskega premoženja pod upravo LO Mestne občine K. vsebuje tudi izrek odločbe Državnega sekretariata za občo upravo in proračun z dne 9.4.1954, ki je bila podlaga za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Iz zemljiške knjige tudi izhaja, da je bila na stavbi vedno vpisana le lastninska pravica, sprva na pok. A.Č. starejšega, ki je s hišo delno razpolagal že v času življenja (darilna pogodba z A.Č. mlajšim glede 1/4 stavbe), z ostalim pa z oporoko. Med strankami pa tudi ni sporno, da Mestna občina K. kot naslednica prejšnje občine K. prostorov nekdanje čevljarske delavnice nima v posesti, niti jih ne oddaja v najem. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da Mestna občina K., ki ji je v 2. točki delne odločbe o denacionalizaciji naloženo, da prostore izroči v last in posest pok. upravičencu A.Č., tega ne more izvršiti. Nemožnost izvršitve pa je po ZUP/86 (3. točka 267. člena) tudi razlog, da se odločba izreče za nično. V obravnavanem primeru z ustanovitvijo služnosti v korist SLP A.Č. ni prenehala lastninska pravica in to med strankami ni sporno. Po presoji prvostopnega sodišča je treba ukinitev služnosti reševati kot civilnopravno razmerje pred pristojnim sodiščem in ne v denacionalizacijskem postopku. Ker pa je prvostopni organ z delno odločbo o denacionalizaciji odločil o prenehanju oziroma izbrisu služnosti, na odločitev o denacionalizaciji pa je vezana tudi odločitev v 3. točki izreka o izročitvi premoženja v upravljanje, je glede te odločitve podan ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86. Tožnik (pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca) vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (2. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS.

Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dedovanje premoženja po pok. A.Č. V zvezi z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi (da gre v obravnavanem primeru za ukinitev služnosti in da zato odločanje o tem ni predmet denacionalizacijskega postopka), pa še navaja, da je odločba upravnega organa povzročila določene pravne posledice, to je vknjižbo izbrisa služnostne pravice v zemljiški knjigi, ki z izpodbijano sodbo niso bile odpravljene.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 je podan, če je bila odločba izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da ZDen ni podlaga za uveljavljanje pravic, če po predpisu, določenim v 3. in 4. členu ZDen, lastninska pravica ni bila odvzeta, ampak je bila le omejena. Odločitev o ukinitvi služnosti, za kar gre v obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni stvar odločanja v upravnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati sodišče. Ker je prvostopni upravni organ odločal v stvari iz sodne pristojnosti, je pravilna ugotovitev tožene stranke in presoja prvostopnega sodišča, da gre v tem primeru za kršitev pravil procesnega prava, ki ima za pravno posledico ničnost odločbe.

Pravilo, da je mogoče v upravnem postopku odločati le o upravnih stvareh, je prisilnega značaja, zato ga mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti. Kršitev tega pravila in še druge z zakonom izrecno določene nepravilnosti (267. člen ZUP/86), imajo za posledico ničnost odločbe. Odločba po ZUP/86 ne postane nična z njenim izrekom ampak je nična od samega začetka, pristojni organ pa njeno ničnost z odločbo le ugotovi z učinkom za nazaj, kot da ničen upravni akt sploh ni bil izdan. Z izrekom odločbe za nično se odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so z odločbo morebiti že nastale. Zato tožnikov ugovor, da z izpodbijano sodbo niso bile odpravljene določene pravne posledice, ki jih je povzročila delna odločba prvostopnega upravnega organa, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.