Jedro

V času sklenitve zamenjalne pogodbe med tožencem in sopogodbenikom G. je veljal še ZSR. Po določilu tretjega odstavka 23. člena navedenega zakona zamenjava stanovanj ni dovoljena, če gre za navidezno zamenjavo. Po petem odstavku istega člena pa se za navidezno zamenjavo stanovanj šteje zlasti, če eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ne izvrši zamenjave, če po izvršeni zamenjavi stanovanja sploh ne uporablja, če gradi hišo in podobno. Ker je bila v navedenem primeru toženčeva pogodba o zamenjavi stanovanj navidezna in zato nična, ta pogodba ne more predstavljati pravnega naslova za toženčevo bivanje v spornem stanovanju. To pa pomeni, da je toženec v spornem stanovanju brez pravnega naslova. To pa utemeljuje izpraznitven zahtevek po 58. členu stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec izprazniti trosobno stanovanje v N. m., M., ker je ugotovilo, da ga zaseda brez naslova glede na to, da je bila pogodba o zamenjavi navedenega stanovanja s prejšnjim toženčevim stanovanjem nična, pri čemer je tožeči stranki naložilo, da mora hkrati izročiti tožencu njegovo prejšnje to je dvosobno stanovanje v B. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da zamenjava stanovanja ni bila navidezna, da ob sklenitvi zamenjalne pogodbe še ni bilo znano ali bo sopogodbenik odšel iz Slovenije, da je potrebno upoštevati tedanje izredne razmere in da so razlogi za izselitev sopogodbenika nastali šele po sklenitvi pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo tako v mejah razlogov, ki so bili navedeni v reviziji (s katero se je uveljavljala zmotna uporaba materialnega prava) kot v smeri kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Uradoma odrejen preizkus je pokazal, da v postopkih na nižjih stopnjah ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska izvajanja o tem, kakšne so bile razmere v času, ko se je toženec dogovoril za zamenjavo spornega stanovanja in iz kakšnih razlogov se je njegov sopogodbenik izselil iz spornega stanovanja ter kdaj, zadevajo na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pri presoji materialnopravne pravilnosti pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje. Iz ugotovitev navedenih sodišč izhaja, da se je toženec s pisno pogodbo z dne 11.8.1991 dogovoril s sopogodbenikom T. G. za zamenjavo svojega s spornim stanovanjem, ker je tedaj sopogodbenik G. odšel v Srbijo, da se G. v toženčevo prejšnje stanovanje sploh ni vselil in da je to stanovanje ostalo nezasedeno. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da je pogodba o zamenjavi stanovanj med tožencem in G. le navidezna in zato nična v smislu tretjega odstavka 23. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), v posledici česar ne more predstavljati pravnega temelja za toženčevo uporabo spornega stanovanja. Zato sta ugodili izpraznitvenemu zahtevku tožnice, katero sta obvezali, da mora tožencu ob izselitvi ponuditi na razpolago njegovo prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje spor pravdnih strank materialnopravno pravilno rešili. V času sklenitve zamenjalne pogodbe med tožencem in sopogodbenikom G. je veljal še ZSR. Po določilu tretjega odstavka 23. člena navedenega zakona zamenjava stanovanj ni dovoljena, če gre za navidezno zamenjavo. Po petem odstavku istega člena pa se za navidezno zamenjavo stanovanj šteje zlasti, če eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ne izvrši zamenjave, če po izvršeni zamenjavi stanovanja sploh ne uporablja, če gradi hišo in podobno. Ker je bila v navedenem primeru toženčeva pogodba o zamenjavi stanovanj navidezna in zato nična, ta pogodba ne more predstavljati pravnega naslova za toženčevo bivanje v spornem stanovanju. To pa pomeni, da je toženec v spornem stanovanju brez pravnega naslova. To pa utemeljuje izpraznitven zahtevek po 58. členu stanovanjskega zakona. Postavljenemu zahtevku sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno ugodili, s čimer se je vsebinsko vzpostavilo stanje, obstoječe pred sklenitvijo nične pogodbe o zamenjavi stanovanj. Ker glede na povedano revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).