VSL Sodba in sklep I Cpg 327/2023

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu.

Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa z dne 26. 1. 2023 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka) potrdi.

II.Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe, ki predstavlja sklep, se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v tej točki razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 20. 2. 2023 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva glede odločitve o stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) toženi stranki naložilo, da je dolžna izročiti tožeči stranki v izključno neposredno posest nepremičnino z ID znakom: parcela ... 44/2 (ID 001), nepremičnino z ID znakom: parcela ... 46/9 (ID 002) in nepremičnino z ID znakom: parcela ... 46/28 (ID 003). Odločilo je, da ni pristojno za odločanje o zahtevku na plačilo 90.084,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila iz naslova donosa transformatorskih postaj obranih in neobranih plodov ter zahtevek (prav. tožbo) na plačilo navedenega zneska zavrglo (II. točka izreka). S sklepom z dne 20. 2. 2023 je tožeči stranki naložilo, da mora toženki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 3.892,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi.

2.Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe, ki predstavlja sodbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek, naveden v I. točki izreka, zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4.Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe, ki predstavlja sklep, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi tudi glede zahtevka na plačilo 90.084,66 EUR z obrestmi, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

6.Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sklep z dne 20. 2. 2023 iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo glede odločitve o stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

7.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8.Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena.

9.Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe je utemeljena.

10.Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 20. 2. 2023 je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo (I. točka izreka odločbe z dne 26. 1. 2023)

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

-da je v zemljiški knjigi na nepremičninah ID 001, ID 002 in ID 003 kot izključna lastnica vknjižena tožeča stranka, podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je bil pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o izročitvi nepremičnine kupcu St 01/2014 z dne 8. 9. 2016, ki je bil izdan v stečajnem postopku nad družbo A. d. o. o. (A.),

-da na navedenih nepremičninah ni vpisanih bremen,

-da na nepremičninah z ID 001 in ID 003 stojita transformatorski postaji, ki pretvarjata električno energijo iz srednje na nizko napetost,

-da posest nad spornimi nepremičninami izvršuje tožena stranka, ki je zavrnila poziv tožeče stranke na izročitev transformatorskih postaj z dne 2. 2. 2017.

12.Nadalje je ugotovilo, da se je tožena stranka zahtevku na izročitev transformatorskih postaj upirala z navajanjem naslednjih razlogov: da ima posest nad transformatorskima postajama SODO d. o. o. (SODO), tožena stranka pa zanjo zgolj izvršuje posest in bi tožeča stranka zato morala zahtevek uperiti zoper SODO; da so sporne nepremičnine obremenjene s stvarno služnostjo v korist tožene stranke; da je pravni posel, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, neveljaven; da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev transformatorskih postaj v upravljanje in obratovanje oziroma za pridobitev posesti nad transformatorskima postajama.

13.Glede trditev tožene stranke, da so sporne nepremičnine obremenjene v njeno korist z nepravo stvarno služnostjo izgradnje, obratovanja, vzdrževanja in nadzora kabelske kanalizacije in transformatorskih postaj na spornih zemljiščih na podlagi dogovora z družbo A. v letu 2003, je ugotovilo: da tožena stranka ni pridobila neprave stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, saj služnost ni zavedena v zemljiški knjigi; da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila v stečajnem postopku, torej na izviren način, zato se tožena stranka kot tretja oseba v skladu z določbo 4. točke petega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) zahtevku tožeče stranke na izročitev nepremičnin ne more uspešno braniti z zatrjevanjem dejstev, ki bi posegala v pravico tožeče stranke; da zloraba postopka prodaje spornih nepremičnin v stečajnem postopku, ki bi morala biti izkazana za uspeh tožene stranke v tem postopku (glede na v sodni praksi sprejeto razlago petega odstavka 342. člena ZFPPIPP), ni izkazana, saj bi morala biti podana kvalificirana nedobrovernost, to je zlonamernost stečajnega upravitelja in kupca oziroma cenilca in stečajnega upravitelja ter da tožeča stranka pred nakupom spornih nepremičnin v stečajnem postopku ni bila dolžna vedeti za kakršnakoli nevknjižena bremena na teh nepremičninah, temveč se je upravičeno zanesla na podatke iz zemljiške knjige. Ugotovilo tudi je, da tožena stranka ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima (ali je imela v preteklosti) na transformatorskih postajah stavbno pravico ter da se energetska infrastruktura, katere del so transformatorske postaje, v skladu z določbo 48o. člena Energetskega zakona (EZ-1) prodaja kot celota. Tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje ni navajala prepričljivih razlogov za ničnost pogodbe o prodaji sporne nepremičnine v stečajnem postopku, pri spornih nepremičninah pa tudi naj ne bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izročitev spornih nepremičnin ugodilo.

14.Pritožnica trdi, da tožeča stranka ob nakupu spornih nepremičnin ni bila v dobri veri, saj je videla in vedela, da se na nepremičninah nahajajo transformatorske postaje last tožene stranke, na katerih tožena stranka upravičuje služnostno upravičenje. Zato priposestvovana služnost oziroma nevpisana služnost učinkuje tudi proti tožeči stranki, ki je nepremičnine v slabi veri pridobila že po poteku priposestvovalne dobe. Tožeča stranka naj bi ravnala kvalificirano nedobroverno, ker naj bi se zavedala, da je cenitev spornih nepremičnin napačna in da je kupnina očitno prenizka, saj je izvedenec podal oceno tržne vrednosti in oceno likvidacijske vrednosti zemljišča, in pri tem ni upošteval, da na spornih zemljiščih stojita transformatorski postaji. Ta cena tako naj ne bi bila določena za opremo, ki predstavlja energetsko infrastrukturo in je kot celota nujno potrebna za opravljanje gospodarske javne službe ter tako naj ne bi bila določena v skladu z določbami 480. člena EZ-1. Izvedenec bi moral tudi za energetsko infrastrukturo, za katero naj bi vedel, da se nahaja na zemljišču, določiti ceno. Ker tega ni upošteval, naj bi ravnal v nasprotju s prisilnimi predpisi in kršil svojo dolžno skrbnost in posledično ravnal protipravno. Podobno naj bi veljalo tudi za stečajnega upravitelja, ki si je predmet prodaje gotovo ogledal in prejel cenitev. Kljub temu je izvedel prodajo na podlagi tako določene cene (cene določene zgolj za nepremičnine brez opreme) in dejansko del premoženja stečajnega dolžnika prenesel na tožečo stranko neodplačno ter s tem oškodoval stečajno maso, ravnal v nasprotju s prisilnimi predpisi, kršil določbe ZFPPIPP ter tako ravnal protipravno. Pritožnica navaja, da res ni trdila, da so se vsi trije (tožeča stranka, cenilec in stečajni upravitelj) izrecno in vnaprej dogovorili za takšen posel, čeprav naj bi v drugi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da dopušča tudi to možnost, da pa usklajeno delovanje stečajnega upravitelja in kupca ni nujni pogoj za kvalificirano nedobrovernost, temveč naj bi bila kvalificirana nedobrovernost lahko posledica tudi drugih okoliščin dejanskega primera, med drugim tudi takšnih, ki so bile ugotovljene v obravnavanem sporu. Vsa zgoraj opisana ravnanja naj bi vodila v isto smer, za posledico prikritja realne tržne vrednosti nepremičnin z energetsko infrastrukturo in s tem protipravne pridobitve premoženjske koristi tožeči stranki v škodo tožene stranke (in stečajnih upnikov), za katero naj bi vsi udeleženci jasno vedeli, da je lastnica, posestnica in uporabnica predmetne energetske infrastrukture. Tožeča stranka naj bi tudi vedela, čigava je infrastruktura in kdo izvršuje služnost na spornih nepremičninah. Zato naj bi več kot očitno postopala naklepno in izkoristila protipravno ravnanje cenilca in stečajnega upravitelja.

Glede ugovora pasivne legitimacije

15.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker izvršuje posest za SODO, saj se tožena stranka, glede na to, da se SODO na poziv sodišča, naj vstopi v pravdo, ni odzval, v skladu z določbo tretjega odstavka 203. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more več upirati, da bi se spustila v pravdo.

Glede (ne)dobrovernosti tožeče stranke ter očitka o protipravnem ravnanju cenilca in upravitelja

16.Peti odstavek 342. člena ZFPPIPP določa, da udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati: 1. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, 2. zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, 3. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerimi je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali 4. kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.

17.V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je oblikovalo stališče, da bi formalistično sklicevanje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, brez analize (sumljivih) okoliščin, ki kažejo na zlorabo, pomenilo, da je sodišče nudilo pravno varstvo zlorabi postopka, kar glede na namen zakonodajalca zavarovati kupca ni bil njegov cilj, zlasti če bi se izkazalo, da je kupec pri očitani zlorabi postopka sodeloval.1 Odločitev o ničnosti pravnega posla pa ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe, temveč mora biti podana kvalificirana nedobrovernost (zlonamernost) obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) kot tudi kupca.2 Na originarno pridobitev s prodajo v stečajnem postopku in na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP se tako ni mogoče sklicevati, če tožnik izkaže, da je do prodaje prišlo z zlorabo.3 Sodišče prve stopnje se je glede na navedeno utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je v danem primeru izkazana kvalificirana nedobrovernost tožeče stranke v postopku prodaje spornih nepremičnin v stečajnem postopku, saj se je tožena stranka upirala tožbenemu zahtevku na izročitev spornih nepremičnin (z opremo) s sklicevanjem na njeno nedobrovernost, in ocenilo, da ta ni izkazana.

18.Pritožnica se v utemeljitev svojega stališča, da je tožeča stranka ravnala kvalificirano nedobroverno, sklicuje na sodbo VS RS II Ips 10/21 z dne 7. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 164/2020 z dne 4. 6. 2020, v kateri je bilo ugotovljeno: da je tožnik leta 2004 kupil sporne nepremičnine za 100.000,00 EUR, vendar ni uspel vpisati svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, imel pa jih je v posesti od nakupa dalje; da se je nad pravnim naslednikom prodajalca začel stečajni postopek, v katerem so bile sporne nepremičnine kot del stečajne mase ocenjene na 891,00 EUR in nato prodane toženki za 941,00 EUR; da stečajni upravitelj ni nikoli poskusil prevzeti posesti na nepremičninah, ki jih je tožnik še vedno mirno zasedal; da je 6. 10. 2015 predlagal izdajo prvega sklepa o prodaji nepremičnin za izklicno ceno 891,00 EUR na podlagi cenitvenega poročila; da je bilo cenitveno poročilo namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi, z namenom prikriti realno tržno vrednost nepremičnin in pridobiti premoženjsko korist pri prodaji; da je cenilec kot predmet vrednotenja predstavil stavbno zemljišče - fundus, v nasprotju z načelom superficies solo cedit, čeprav je zaznal, da se na nepremičninah nahaja stavba, kar naj bi bilo razvidno iz fotografij, prenesenih v cenitveno poročilo; da je v cenitvenem poročilu kot razlog za določitev nizke vrednosti cenilec navedel, da se stavbno zemljišče nahaja pod zgrajeno stavbo in je zato zanimanje morebitnega kupca manjše kot v primeru nepozidanega stavbnega zemljišča ter da bi toženka na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o fundusu, morala podvomiti v korektnost cenitve javne dražbe, saj po načelu povezanosti zemljišča in objekta zgolj stavbišče ne more biti samostojen predmet prodaje.

19.Iz zgoraj povzetega dejanskega stanja v zadevi VS RS II Ips 10/20214 je razvidno, da to ni primerljivo z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je v zgoraj navedeni zadevi trdila, da je prišlo do zlorabe stečaja s strani stečajnega upravitelja in cenilca, pri kateri je sodelovala toženka, medtem ko v obravnavani zadevi tožeča stranka tega ni niti trdila. Zatrjevala je le nepravilnosti v ravnanju vsakega od njih, ki pa vsaka sama zase in v povezavi z drugimi še ne kažejo, da je prišlo do zlorabe postopka prodaje. Zlorabe ne dokazujejo niti trditve pritožnice, da se je tožeča stranka kot "strokovnjak s področja upravljanja (gospodarjenja) z električno energijo", kot naj bi se opredelila sama, nedvomno zavedala, da cenitev v stečaju ne zajema elektroenergetske infrastrukture in da ta ni niti v lasti niti v posesti stečajnega dolžnika, kar naj bi kazalo, da se je stečajne dražbe udeležila kvalificirano nedobroverno, stečajnega upravitelja pa pustila v zmoti (ki naj bi bila posledica njegove lastne neskrbnosti) glede tega, kaj je predmet prodaje v stečaju. Tudi ni mogoče slediti pritožnici, da naj bi na kvalificirano nedobrovernost tožeče stranke kazalo dejstvo, da načrtno išče priložnosti, da na javnih dražbah kupuje nepremičnine, na katerih ima tožena stranka ali katero drugo od elektrodistribucijskih podjetij v Republiki Sloveniji svojo infrastrukturo, kar naj bi veljajo tudi za osebe, ki jih tožeča stranka v postopku navaja kot z njo povezane osebe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejstvo seznanjenosti tožeče stranke s tem, da na nepremičninah, ki jih kupuje, stojijo transformatorske postaje ter s posestjo tožene stranke na njih in nagibov tožeče stranke pri nakupu nepremičnin v stečaju ne kaže kvalificirane nedobrovernosti tožeče stranke. Da bi morala vedeti za nevknjižena stvarna bremena, pa ji ni mogoče očitati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kvalificirana nedobrovernost ne izhaja niti iz očitka tožeči stranki, da bi morala podvomiti v verodostojnost cenitve, iz katere naj bi izhajalo, da je bil ocenjen le fundus. Razlika med ocenjeno vrednostjo spornih nepremičnin po GURS, ki naj bi bila 15.318,20 EUR, kar naj bi bilo več kot 10-kratnik ocenjene vrednosti v stečajnem postopku, namreč ni tako očitna, da bi to morala pri njej vzbuditi dvom v pravilnost cenitve.

20.Pritožnici z očitki cenilcu o nepravilnostih pri izdelavi cenitve nepremičnin ni uspelo izkazati, da je ta "zlonamerno" določil ceno zgolj za zemljišče, ne pa tudi za opremo ali potencialne donose. Pritožnica namreč zatrjevane zlonamernosti ni z ničemer podkrepila. Tudi očitki upravitelju sami po sebi in v povezavi z očitki cenilcu ne kažejo zlorabe postopka prodaje. Poleg tega donosi niso bili predmet cenitve.5 V zvezi s pritožničino trditvijo o oškodovanju upnikov pa pritožbeno sodišče pripominja, da so se ti imeli možnost pritožiti zoper sklep o prodaji in v njem določeno izhodiščno ceno, način prodaje pa je tudi omogočal dajanje ponudb za višjo ceno od izhodiščne in s tem korekcijo morebiti prenizko ocenjene vrednosti nepremičnin.

21.Ravnanja upravitelja in cenilca, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je tožeča stranka ravnala kvalificirano nedobroverno, niti iz njih ne izhaja, da bi tožeča stranka, upravitelj in cenilec ravnali usklajeno, z namenom izigravanja stečajnega dolžnika in postopka prodaje z namenom prikritja realne tržne vrednosti nepremičnin z energetsko infrastrukturo in s tem protipravne pridobitve premoženjske koristi tožeči stranki, v škodo tožene stranke in stečajnih upnikov. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožnico, da že izkazana neskrbnost in protipravnost ravnanj cenilca in upravitelja, kot sta bili v danem primeru zatrjevani, zadoščata za izkaz kvalificirane nedobrovernosti tožeče stranke.

22.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do zatrjevane ničnosti pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni navajala prepričljivih razlogov za ničnost prodajne pogodbe. Očitek sodišču prve stopnje v tej smeri tako ni utemeljen.

Glede uporabe prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP

23.V skladu z določbo prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: (1) zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, (2) pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter (3) naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: - če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo; - v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu ZFPPIPP učinkuje začetek stečajnega postopka.

24.Med zgoraj navedene, taksativno naštete stvarne pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe v stečajnem postopku, niso uvrščene neprave stvarne služnosti, kakršna je tudi s strani tožene stranke zatrjevana na izviren način pridobljena pravica, niti niso uvrščene tiste pravice, ki so bile pridobljene že pred uvedbo stečajnega postopka. Ker gre v primeru s priposestovanjem pridobljene neprave stvarne služnosti za izvirno pridobitev te pravice, je vpis v zemljiško knjigo le deklaratornega značaja. Zato je za pridobitev te pravice odločilno, kdaj je iztekla priposestvovalna doba.6

25.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zatrjevano služnost izvrševala deset let, saj je z družbo A. pogodbo sklenila v letu 2003, in je služnost nemoteno izvrševala do prodaje transformatorskih postaj v stečajnem postopku, to je do 9. 8. 2016. Vendar pa je, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v zadevi II Ips 19/2021, pravilno zaključilo, da je ne glede na to, da je nepravo stvarno služnost mogoče priposestvovati, odločilno, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila v stečajnem postopku, torej na izviren način, ter da pred njeno pridobitvijo lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi ni bila vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi kakorkoli omejevalo njeno lastninsko pravico. Vrhovno sodišče je namreč ob upoštevanju namenske (teleološke) ter sistematične (sistemske) razlage v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote zavzelo stališče, da se sicer priposestvovana in nevknjižena služnostna pravica mora umakniti lastninski pravici kupca, pridobljeni v stečajnem postopku.7 Tožena stranka namreč kot tretja oseba ni upravičena uveljavljati kateregakoli zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih je pridobila tožeča stranka kot kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe (4. točka petega odstavka 342. člena ZFPPIPP). Vrhovno sodišče je sklenilo, da tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca. Ta pa v danem primeru ni bila ugotovljena.

26.Dejstvo, da je tožena stranka nepravo stvarno služnost pridobila pred časovnim momentom, ki ga prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP šteje kot odločilnega za izbris osebnih služnosti, ob povedanem ni odločilno. Ni pa se mogoče strinjati s pritožnico, da zato, ker je tožeča stranka nepremičnino kupila obremenjeno s prej nastalo nepravo stvarno služnostjo, ugovor tožene stranke v ničemer ne posega v pravice, ki jih je pridobila kot kupec s sklenitvijo in izpolnitvijo prodajne pogodbe. Ni sporno, da je tožeča stranka vedela, da kupuje nepremičnine, na katerih sta transformatorski postaji. Ni pa izkazano, da je vedela, da kupuje nepremičnine, ki naj bi jih kot golo zemljišče ovrednotil cenilec B. B. In četudi bi oziroma je vedela, da tožena stranka na transformatorskih postajah že desetletja neprekinjeno in neovirano opravlja dejavnost, to še ne dokazuje, da je vedela, da ima tožena stranka na transformatorskih postajah nepravo stvarno služnost in s tem, da je bila nedobroverna.

27.Pritožnica se, glede na to, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dobrovernostjo kupca pri prodaji v stečajnem postopku in njenim pomenom za uporabo 4. točke petega odstavka 342. člena ZFPPIPP že sprejelo jasno stališče, neuspešno (in prvič v pritožbi) sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, češ da je pravna ureditev dobre vere in služnosti praktično identična z našo.

Glede predmeta prodaje

28.Pritožnica trdi, da je tožeča stranka na javni dražbi v stečaju kupila gole funduse, torej zemljišča spornih nepremičnin, da pa je oprema, ki se nahaja v stavbah transformatorskih postaj, last tožene stranke. Trdi, da oprema ni trajno spojena, ampak jo je mogoče kadarkoli odstraniti, prestaviti na drugo lokacijo in tam tudi uporabiti (npr. transformator). Pritožbenemu sodišču očita, da je napačno uporabilo 480. člen EZ-1 glede prodaje "poslovne celote" v stečaju. Navaja, da transformatorska postaja ni poslovna celota, saj brez ostalega distribucijskega omrežja, ki ni v lasti tožeče stranke, ne more opravljati prav nobene funkcije. Poslovno celoto v smislu prej navedene določbe EZ-1 naj bi predstavljalo celotno distribucijsko omrežje ali vsaj zaprt distribucijski sistem, nikakor pa poslovna celota ne more biti zgolj posamezen element omrežja.

29.Zmotno je stališče pritožnice, da je tožeča stranka na javni dražbi v stečaju kupila gole funduse, torej zemljišče spornih nepremičnin, ne pa tudi transformatorskih postaj. Ker teh ni mogoče prestavljati, ne da bi bila bistveno okrnjena njihova substanca, jih sodna praksa šteje kot sestavino (8., 16. in 18. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).8 Zato sta bili, skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) kot temeljnim načelom stvarnega prava, kot nepremičnina v smislu 18. člena SPZ prodani skupaj z zemljiščem. Oprema transformatorskih postaj pa je njihov vitalni del. Brez te delovanje transformatorskih postaj ni mogoče.9 Zato ni mogoče slediti pritožnici, da je oprema last tožene stranke in ni trajno spojena, ker da jo je mogoče kadarkoli odstraniti ter prestaviti na drugo lokacijo in tam uporabiti. V takšnem smislu je v danem primeru treba razlagati določbo 480. člena EZ-1. Bistveno namreč je, da se s prodajo nepremičnine, katere sestavni del je transformatorska postaja z vso opremo, zagotovi nemoteno delovanje transformatorskih postaj. Zaslišanje C. C. in D. D., ki naj bi izpovedala, da ni nič neobičajnega, da tožena stranka transformator na določenem mestu odstrani in uporabi drugje, kar naj bi veljalo tudi za ostale dele opreme transformatorskih postaj, ob povedanem ni bilo potrebno, kar velja tudi za predlagano zaslišanje cenilca, ki naj bi povedal, kaj je bil predmet prodaje.

Glede pravice do posesti

30.Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih navedb, da delov elektroenergetske infrastrukture ne more imeti v posesti kdorkoli. Navaja: da se na spornih nepremičninah nahajata dve transformatorski postaji; da je transformatorska postaja element distribucijskega električnega omrežja; da je električno omrežje sistem povezanih objektov in naprav, ki omogočajo prenos električne energije od proizvajalca do neposrednega porabnika; da se električno omrežje primarno deli na dva dela: prenosno omrežje in distribucijsko omrežje; da prenosno omrežje omogoča prenos energije od proizvajalcev do distribucijskega omrežja, distribucijsko omrežje pa je priključeno na prenosno omrežje prek razdelilno transformatorskih postaj in ga sestavljajo transformatorske postaje in električni vodi različnih napetostnih nivojev, ki so namenjeni razdeljevanju električne energije končnim odjemalcem; da je transformatorska postaja torej del elektroenergetske infrastrukture oziroma del distribucijskega sistema za razdeljevanje električne energije; da je skladno s 7. točko prvega odstavka 4. člena EZ-1 (oziroma sedaj 12. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o oskrbi z električno energijo - ZOEE) za obratovanje, vzdrževanje in razvoj distribucijskega sistema električne energije na določenem območju odgovoren distribucijski operater; da dejavnost distribucijskega operaterja kot obvezno državno gospodarsko javno službo zagotovi država s koncesijo, izvaja pa jo lahko oseba, ki od vlade pridobi koncesijo za opravljanje gospodarske javne službe in ki ima v lasti ali najemu distribucijski sistem; da v primeru, če distribucijski operater (v danem primeru SODO) ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki z lastnino upravlja ali razpolagala, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja (82. člen EZ-1 oziroma 73. člen ZOEE10); da v primeru, če SODO z lastnikom ne doseže soglasja o sklenitvi najemne pogodbe, Agencija za energijo (agencija) na zahtevo SODO naloži lastniku ali drugi osebi, ki upravlja lastnino oziroma razpolaga z njo, dolžnost oddati sistem ali njegov del v uporabo distribucijskemu operaterju.

31.Pritožnica trdi, da sme glede na navedeno z energetsko infrastrukturo za distribucijo električne energije (katere del sta sporni transformatorski postaji) skladno z veljavno zakonodajo upravljati le distribucijski operater, torej družba SODO. Za infrastrukturo, ki ni njegova last, pa lahko SODO določi, kdo jo bo upravljal in glede nje sklene pogodbo z lastnikom ali kakšno drugo osebo. Agencija za energijo pa lahko celo izda ustrezno odločbo, ki SODO omogoča tudi prevzem posesti nad infrastrukturo brez sodelovanja ali proti volji lastnika. Če SODO sam nima ustreznih kadrovskih resursov, da bi opravljal storitve v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem distribucijskega sistema, ki so potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, za to pooblasti tretjo osebo, tako kot je v obravnavanem primeru pooblastil toženo stranko. Pritožnica trdi, da tožeča stranka glede na navedeno posesti nad transformatorskima postajama ne more dobiti, razen če se distribucijski operater ali Agencija za energijo odločita drugače.

32.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu.11

Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožnico, da lastnik ne more uživati posestnega varstva lastninske pravice v skladu z določbami 92. člena SPZ v primeru, kot je obravnavani. Po navedeni določbi lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Slednje je tožeči stranki nedvomno uspelo dokazati. Zato se tožena stranka zahtevku tožeče stranke ne more uspešno upirati s sklicevanjem na pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja, ki jo je sklenila s SODO. Ker je tožeča stranka postala lastnica nepremičnin, katerih izročitev v posest zahteva v tem sporu, je dolžnost družbe SODO kot sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije, ki ni lastnik sporne energetske infrastrukture, da glede na vsebino razmerij, ki morajo biti urejena s pogodbo iz 73. člena ZOEE, in pravic lastnika, ki iz teh določb izhajajo, s tožečo stranko uredi vprašanje uporabe tega sistema, v skladu z določbami 73. člena ZOEE.

33.Ni torej mogoče pritrditi pritožnici, da vrnitveni zahtevek v danem primeru ne more uživati pravnega varstva.

34.Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, ki jih izpostavlja pritožnica, in do katerih se sodišče prve stopnje naj ne bi izrecno opredelilo, pa je odgovorilo pritožbeno sodišče (355. člen ZPP).

35.Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe in sklepa z dne 26. 1. 2023

36.Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni pristojno za odločanje o zahtevku na plačilo 90.084,66 EUR z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti do plačila. Navedlo je: da tožeča stranka svoj zahtevek temelji na določilih 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa pravico do povrnitve koristi, ki jo je pridobil nekdo, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist; da zatrjuje prikrajšanje na svoji strani, okoriščenje toženca in odsotnost pravne podlage; da se sklicuje tudi na določila 96. člena SPZ, ki urejajo položaj nedobrovernega posestnika in obvezo povrnitve vseh plodov, tako obranih kot neobranih, ter da navaja, da dejansko in hipotetično korist predstavljajo donosi transformatorskih postaj, ki se ustvarjajo med transformacijo električne energije iz srednje na nizko napetost, za čas od poziva tožeče stranke toženi stranki, da ji izroči transformatorske postaje v posest.

37.Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni pristojno za odločanje o zahtevku na plačilo 90.084,66 EUR z obrestmi, utemeljilo s sledečim:

- da izvajanje elektroenergetskih dejavnosti (tudi distribucijo električne energije in upravljanje z infrastrukturo) sedaj ureja Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE), da pa se EZ-1 še vedno uporablja v delu, ki ureja status in delovanje Agencije za energijo RS,

- da je bistveno za odločanje v tej zadevi, da je za Republiko Slovenijo tako v času, ko je tožeča stranka postala lastnik spornih transformatorskih postaj, kot danes, glede dostopa do omrežja veljalo (in velja) načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema, ki pomeni, da uporabniki sistema plačujejo stroške sistema na podlagi predhodno objavljenih tarifnih postavk, ki jih določi Agencija za energijo RS kot neodvisni nacionalni regulativni organ Republike Slovenije na področju trga z energijo, v obliki odločbe o regulativnem okviru,

- da zahtevek na plačilo uporabnine za transformatorski postaji glede na načelo reguliranega dostopa tretje strani do sistema ne more biti prepuščen dispoziciji strank in biti predmet odločanja v civilnem postopku, saj sodi v javnopravno in ne zasebnopravno sfero,

- da je za odločanje v tem sporu pomembno, da tudi izpolnjevanje pogojev dostopa do energetske infrastrukture v tem smislu presoja Agencija za energijo RS,

- da 413. člen EZ-1 ureja reševanje sporov v pristojnosti agencije, v katerih odloča s posamičnimi akti,

- da EZ-1 v prvem odstavku 82. člena za primer, ko dejanski lastnik dela distribucijskega sistema ni bil hkrati tudi koncesionar, določa obvezno sklenitev pogodbe, s katero se uredijo vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po tem zakonu, ter določi, da agencija nadzira vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije,

- da je drugi odstavek 82. člena EZ-1 določil, da pogodbeni stranki s pogodbo ne smeta določiti višje obveznosti plačila najemnine oziroma plačila za izvajanje nalog, ki jih je distribucijski operater na podlagi četrtega odstavka 78. člen EZ-1 prenesel na najemodajalca, kot jo določi agencija z odločbo o regulativnem okviru v skladu s 123. členom EZ-1 ter da so določbe pogodbe, ki so v nasprotju s to pogodbo, nične, namesto njih pa se za obveznosti strank glede plačila najemnine oziroma storitev uporablja odločba agencije o regulativnem okviru,

- da je tretji odstavek 82. člena EZ-1 urejal situacijo, ko soglasje o sklenitvi pogodbe med distribucijskim operaterjem in lastnikom dela distribucijskega sistema ni doseženo; v takšnem primeru agencija na zahtevo distribucijskega operaterja naloži lastniku ali drugi osebi, ki upravlja lastnino oziroma razpolaga z njo, dolžnost oddati sistem ali njegov del v uporabo distribucijskemu operaterju,

- da v bistvenem enako določa 73. člen ZOEE, ki se je začel uporabljati 13. 11. 2021.

38.Iz navedenega naj bi izhajalo, da reguliran dostop tretje strani ne dopušča uveljavljanje zahtevkov na plačilo donosa transformatorskih postaj v civilnih postopkih, saj takšni zahtevki izven odločbe o regulativnem okviru ne morejo biti predmet odločanja v civilnem postopku. Med strankama naj bi bilo nesporno, da o višini najemnine (in drugih vprašanjih), ki ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, pravdni stranki nista sklenili pogodbe. Tudi če bi jo, pa bi bila za nadzor nad izvajanjem pogodbe pristojna agencija kot neodvisni regulativni organ, in ne naslovno sodišče.

39.Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zgoraj navedene določbe EZ-1 zmotno uporabilo v utemeljitev svoje odločitve, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku na plačilo 90.084,66 EUR z obrestmi, saj v danem primeru ne gre za uveljavljanje kakršnihkoli zahtevkov v razmerju do Agencije za energijo oziroma v razmerju do SODO, kot tudi ne za urejanje pogodbenih razmerij med dvema subjektoma pod nadzorom Agencije za energijo RS. Gre za civilnopravni spor med dvema gospodarskima družbama, ki temelji na določbah OZ in SPZ. Vsebino spora, kot to pravilno navaja pritožnica, namreč določata tožbeni zahtevek in pravna podlaga, ki se navaja v tožbi. To pa sta v danem primeru 198. člen OZ in 96. člen SPZ. Tožeča stranka je namreč trdila: da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila s pravnomočno sodno odločbo z dne 27. 8. 2016 o izročitvi nepremičnine kupcu v stečajnem postopku nad družbo A.; da nepremičnine od pridobitve lastninske pravice uporablja in nad njimi izvršuje posest tožena stranka; da je ta pri tem nedobroverna, saj se nihče ne more sklicevati na nepoznavanje pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško knjigo; da je tožeča stranka toženo stranko o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah obvestila; da vtožuje tudi donos, ki ga tožena stranka ustvarja z nepremičninami in donos, ki bi ga hipotetično lahko ustvarjala, pa ga ni, ta pa se ustvarja s transformacijo električne energije iz srednje napetosti na nizko ter da ta znaša 90.084,66 EUR s pripadki. Nadalje je trdila: da tožena stranka brez pravne podlage protipravno izvršuje dejansko oblast in neposredno posest na spornih nepremičninah; da je zato tožečo stranko prikrajšala oziroma ji onemogočila, da bi sama posedovala in uporabljala svoje nepremičnine ter v tem okviru pridobivala koristi, do katerih je upravičena kot njihov lastnik, tožena stranka pa je brez kakršnegakoli pravnega temelja prikrajšala tožečo stranka, sama pa se je protipravno okoristila, saj sporne nepremičnine tožeče stranke (transformatorski postaji) uporablja za izvajanje svoje gospodarske dejavnosti ter na ta način pridobiva korist in ustvarja dobiček. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zgoraj povzetih navedb tožeče stranke izhajajo elementi neupravičene obogatitve iz 198. člena Obligacijskega zakonika kot instituta obligacijskega prava ter upravičenj lastnika iz 96. člena Stvarnopravnega zakonika.

40.Po določbi 2. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. Za upravno zadevo je značilno, da je en subjekt v upravnopravnem razmerju vselej organ javne uprave (upravni organ in drug državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil) in ta subjekt nastopa pri opravljanju upravne dejavnosti oziroma javnih pooblastil za izdajo konkretnega upravnega akta nasproti drugemu subjektu (stranki) enostransko z močnejšo voljo, ker se glede vsebine tega akta in pravnega razmerja z njim ne pogaja, dogovarja ali sporazumeva. Enostranski nastop se izrazi v tem, da organ javne uprave na podlagi norm materialnega upravnega prava odloča o pravnem razmerju: o pravici oziroma obveznosti. Subjekti upravnopravnega razmerja (stranke) pa so zaradi tega nasproti izdajatelju konkretnega upravnega akta v podrejenem (subordiniranem) položaju.12 Da bi sporno razmerje med pravdnima strankama v danem primeru lahko opredelili kot takšno razmerje, ni mogoče zaključiti. V civilnopravnem razmerju nastopajo subjekti - nosilci pravic in obveznosti kot enakopravni udeleženci. Zato v teoriji prevladuje naziranje, da ima konkretno pravno razmerje civilnopravno naravo, če je nastalo med posameznimi fizičnimi in pravnimi osebami na ravni prirejenosti (koordiniranosti). Spore, ki nastanejo iz takega razmerja, zato ni mogoče obravnavati v upravnem postopku ali upravnem sporu. V civilnih zadevah prevladuje pri subjektih vselej interes posameznika, v upravnih zadevah pa vsaj pri enem subjektu (organu javne uprave) javni interes.

41.Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja. Ni torej mogoče zaključiti, da v danem primeru zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve, da gre za upravno zadevo. Gre za premoženjskopravni spor, premoženjskopravna razmerja pa po svoji naravi ne spadajo v področje upravnega prava in upravnega delovanja.13 O teh praviloma odločajo redna sodišča v pravdnem postopku. Samo če je z zakonom določeno, je mogoče premoženjskopravna razmerja obravnavati v upravnem postopku (na primer v primeru odškodnine na podlagi šestega odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji).

42.Odločitev sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku na plačilo 90.084,66 EUR z obrestmi, se ob povedanem izkaže kot napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 20. 2. 2023

43.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 2. 2023 odločilo o stroških postopka in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 3.892,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na izročitev nepremičnin v vrednosti 10.000,00 EUR, kolikor ga je ovrednotila, toženka pa za 90.008,66 EUR, za kolikor je sodišče tožbo zavrglo. Ocenilo je, da znaša v odstotkih ovrednoten delež uspeha tožeče stranke 10%, toženke pa 90% in navedeno upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka.

44.Tožeča stranka navaja, da iz izreka izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da si sodišče prve stopnje ni pridržalo odločitve, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, niti ni odločilo o stroških postopka, in tako ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa (ki ga je izdalo po izdaji izpodbijane sodbe in sklepa z dne 26. 1. 2023). Poleg tega izpodbijana sodba in sklep z dne 26. 1. 2023 niti še naj ne bi bila pravnomočna. Zato naj bi bil sklep o stroških postopka v luči pritožbenega postopka v zvezi s sodbo in sklepom z dne 26. 1. 2023 preuranjen.

45.Sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o stroških postopka res ni postopalo v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP, kar pa samo po sebi na pravilnost odločitve ne bi moglo vplivati. Ker pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe ugodilo in zadevo v tem delu vrnil0 sodišču prve stopnje v nov postopek, bo odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v zvezi s tožbenim zahtevkom iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. Zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka z dne 20. 2. 2023 razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (smiselna uporaba četrtega odstavka 165. člena ZPP).

46.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

Z začetkom veljavnosti ZOEE (13. 11. 2021) je na podlagi 176. člena ZOEE med drugim prenehala veljati določba 82. člena EZ-1, ki jo je nadomestila določba 73. člena ZOEE.

Prim. Zakon o oskrbi z električno energijo s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2025, stran 316.

Kerševan, E. in Androjna V., Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV založba, Ljubljana, 2017, stran 45.

Prav tam, stran 54.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 8, 18, 92, 96 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 342, 342/1, 342/5, 342/5-4 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 4, 4/1, 4/1-7, 480 Zakon o oskrbi z električno energijo (2021) - ZOEE - člen 4, 4/1, 4/1-12, 73

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba in sklep I Cpg 327/2023

ECLI:SI:VSLJ:2025:I.CPG.327.2023.1 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas