Jedro

Predmeti so bili zaseženi na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporablja tožnik. Odločitev glede njihove vrnitve je odvisna od ugotovitve, ali gre za elektronske naprave, katerih preiskava se lahko opravi na podlagi in ob pogojih iz 219. a člena ZKP, ali je podatke na njih mogoče kopirati (od česar je odvisno, za koliko časa je takšno napravo dovoljeno hraniti), zlasti pa tudi od ugotovitve, ali je bila zasežena naprava uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja oziroma ali je sama dokaz v kazenskem postopku (sedmi odstavek 223. a člena ZKP). Te odločitve pa lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo).

Tožnik torej ima oziroma bo imel za varstvo svojih pravic na voljo drugo sodno varstvo (v kazenskem in/ali civilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti), ki je učinkovito. Ni namreč treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadošča, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tako US RS v odločbi Up-360/09 in sklepu Up-2962/08).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanja in prepoved nadaljevanja posamičnega dejanja (tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti), vloženo, ker tožena stranka po poteku 3-mesečnega roka ni vrnila zaseženih predmetov oziroma je vpogledala v podatke na nekaterih od teh predmetov brez prisotnosti predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS), s čimer je neupravičeno posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena, do zasebne lastnine iz 33. člena, do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena, do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena, do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena in do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS (URS) ter kršila 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je bila tožba vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki povzema določbo drugega odstavka 157. člena URS. Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo so bili zaseženi predmeti v tožnikovi lasti in v lasti Odvetniške družbe A. Ugotavlja, da tožnik nima možnosti vložitve pravnega sredstva, vendar pa glede na določbo 3. člena ZUS-1 o dejanjih, opravljenih v (pred)kazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča, upravno sodišče ni pristojno odločati. Zahtevek za povrnitev morebitne škode bo tožnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Ker upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da se tožba nanaša na ravnanje policistov (torej tožene stranke) po 3. 9. 2010, ko je potekel rok za vrnitev zaseženih elektronskih naprav. O tem izpodbijani sklep nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Opozarja na določbo sedmega odstavka 223. a člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP in zatrjuje, da zoper individualni oblastni akt državnega organa (policijsko potrdilo o zasegu) v tej fazi (pred)kazenskega postopka nima nobenega drugega ustreznega pravnega sredstva. Pri tem poudarja, da so bili zaseženi predmeti povezani z opravljanjem odvetniške dejavnosti. Če se bo tožena stranka seznanila z zaupnimi podatki, bo prišlo do kršitve ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, škoda pa bo dejansko nenadomestljiva in neocenljiva. Gre za zaščito javnega interesa, ravnanje policije in posledično njen poseg v podatke pa ne predstavlja nobenega izmed aktov iz 3. člena ZUS-1, temveč pomeni kršitev naštetih ustavnih pravic, v primeru da se tožniku odreče možnost upravnega spora, pa tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo citiranih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da spremeni sklep in odloči v korist tožnika, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na določbe 219. a člena ZKP, po katerih je mogoče preiskavo elektronskih naprav opraviti le na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter uporabnika te naprave ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Okrožno sodišče v Kopru je dne 16. 9. 2010 izdalo odredbo za preiskavo zaseženih elektronskih naprav, ki jo je Služba kriminalistične policije Policijske uprave Koper dolžna opraviti v roku največ 6 mesecev, razen če bi se ugotovilo, da so bile uporabljene za kaznivo dejanje ali da so same dokaz v kazenskem postopku. Tožena stranka je ravnala po usmeritvah tožilstva, po sodnih odredbah in v skladu z ZKP. Meni, da upravni spor ni dopusten zoper ravnanje, ki se izvaja na podlagi sodne odredbe. Ta ni upravni akt, ampak odločitev sodne oblasti, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je s tožbo v upravnem sporu uveljavljal sodno varstvo zaradi kršitve zgoraj navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ima pravno podlago v določbi drugega odstavka 157. člena URS).

7. Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodno varstvo pravic zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa še posebej in izrecno zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave. Ta omogoča, da se v vsakem sodnem postopku, ob upoštevanju procesnih pravil, postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče RS je sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka (prim. odločba US RS Up-555/03, Up-827/04). Glede na določbo 4. člena ZUS-1 oziroma določbo drugega odstavka 157. člena URS je sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu zagotovljeno subsidiarno, torej če varstvo ni zagotovljeno v nobenem drugem sodnem postopku. V postopku subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pristojno sodišče presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, torej njihovo skladnost z zakonom, pri čemer je bistveno, da se s takim aktom ali dejanjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

8. Odločitev v obravnavani zadevi je odvisna od ugotovitve, ali je tožniku zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo (in če, katero) ter, ali je to sodno varstvo učinkovito.

9. Nezakonito dejanje tožene stranke, ki naj bi pomenilo kršitev naštetih ustavnih pravic, po tožnikovih trditvah predstavlja ravnanje Policijske uprave Koper, ki je po poteku trimesečnega roka iz sedmega odstavka 223. a člena ZKP zadrževala zasežene elektronske naprave ter odpečatila in pregledala zapečatena zasežena rokovnika brez prisotnosti predstavnika OZS v nasprotju z določbami 6. in 8. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv. Tožnik je hkrati želel doseči tudi prepoved preiskave, pregleda in drugih ravnanj ostalih zaseženih predmetov (prvi odstavek 66. člena ZUS-1).

10. Tožniku in Odvetniški družbi A. so bili predmeti zaseženi na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 1. 6. 2010, za hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporablja tožnik. Tožnik ne izpodbija te odredbe kot podlage za zaseg predmetov in se strinja, da gre v tem primeru za začasen odvzem lastninske pravice v smislu določb 37. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Sam je tudi mnenja, da ima lastnik upravičen zahtevek za vračilo predmeta šele, ko preneha zakonita omejitev lastninske pravice ter da mora o vrnitvi predmetov odločati organ, ki je predmet zasegel v skladu z določbami ZKP.

11. Odredba o hišni preiskavi je bila izdana na podlagi določb 214. in 215. člena ter tretjega odstavka 172. člena ZKP. Ob nesporno zakoniti pravni podlagi za zaseg predmetov pa je odločitev glede njihove vrnitve odvisna od ugotovitve, ali gre za elektronske naprave, katerih preiskava se lahko opravi na podlagi in ob pogojih iz 219. a člena ZKP, ali je podatke na njih mogoče kopirati (od česar je odvisno, za koliko časa je takšno napravo dovoljeno hraniti), zlasti pa tudi od ugotovitve, ali je bila zasežena naprava uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja oziroma ali je sama dokaz v kazenskem postopku (sedmi odstavek 223. a člena ZKP). Te odločitve pa lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo).

12. Po določbah ZKP zoper odredbo za hišno preiskavo (ki je bila v tem primeru podlaga za zaseg predmetov) ni pritožbe. Vendar pa 224. člen ZKP določa, da se predmeti, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo (498. člen ZKP). Čeprav se ta določba izrecno nanaša na predmete, zasežene med kazenskim postopkom, v teoriji in praksi ni sporno, da je treba na enak način ravnati tudi s predmeti, ki so bili zaseženi še pred uvedbo kazenskega postopka. Zaseženi predmeti se morajo vrniti tudi v drugih procesnih situacijah. Državni tožilec mora na primer vrniti zasežene predmete, če zavrže ovadbo, preiskovalni sodnik pa, če ustavi preiskavo. Zaseženi predmeti se lahko ob pogojih iz prvega in tretjega odstavka 110. člena ZKP tudi med postopkom dokončno ali začasno vrnejo njihovemu lastniku. Predmete, ki jih je v predkazenskem postopku zasegla policija in niso bili izročeni v hrambo sodišču, je po stališču, sprejetem v sodni praksi, po ustavitvi kazenskega postopka dolžna vrniti obdolžencu policija in ne sodišče (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 19. 12. 1990). Iz vsega navedenega izhaja, da bo tožnik vrnitev zaseženih predmetov, upoštevaje fazo postopka, lahko zahteval na podlagi in v okviru določb ZKP oziroma bo lahko v primeru morebitnega nastanka škode v okviru civilnega postopka zahteval odškodnino pred sodiščem splošne pristojnosti.

13. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic zaradi pregleda zaseženih rokovnikov, na katerih naj bi se domnevno nahajali podatki, nanašajoči se na stranke dveh odvetniških pisarn, brez prisotnosti predstavnika OZS, pa Vrhovno sodišče izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili skladno z določbami ZKP predmeti, tudi oba rokovnika, zaseženi na podlagi odredbe za hišno preiskavo stanovanja na naslovu stalnega prebivanja tožnika in njegovega osebnega avtomobila, ne pa odvetniške pisarne, kjer je zaposlen (pri čemer po podatkih spisa odredba za hišno preiskavo tudi ni bila izdana v zvezi z njegovo zaposlitvijo v odvetniški pisarni). Tožnik si zato subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu ne more zagotoviti s sklicevanjem na določbi drugega odstavka 8. člena ZOdv (po kateri mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik OZS) in drugega odstavka 6. člena ZOdv (po kateri mora tudi oseba, ki dela v odvetniški pisarni, varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka). Navaja namreč, da se v rokovnikih nahajajo podatki o strankah odvetniških pisarn in ne trdi, da se v njih nahaja, kar so mu (kot odvetniškemu pripravniku) zaupale stranke teh pisarn. Omenja zgolj možnost, da se bo tožena stranka s preiskavo zaseženih rokovnikov lahko seznanila s podatki, ki štejejo za zaupne. Tudi iz podatkov spisa izhaja, da pregled oziroma preiskava drugih zaseženih (elektronskih) naprav še ni bila opravljena, torej do vpogleda v podatke na teh napravah še ni prišlo, zato tudi (še) niso (mogle) biti kršene ustavne pravice, povezane z načelom zaupnosti med stranko in odvetnikom. Ne glede na navedeno pa morata biti skladno z določbo šestega odstavka 223. a člena ZKP zaseg in zavarovanje podatkov (na elektronskih napravah) opravljena na način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, in varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov.

14. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na odločitve ESČP in Ustavnega sodišča. V primeru Smirnov proti Rusiji z dne 7. 6. 2007 je bil sicer pritožnik odvetnik, član Odvetniške zbornice St. Petersburga, in je bila preiskava opravljena na naslovu njegovega bivanja, vendar pa v tej zadevi ni imel statusa obdolženca, temveč je te le zastopal in je v postopku zatrjeval, da je bila preiskava njegovega stanovanja opravljena z namenom zagotoviti dokaze zoper njegove stranke - obdolžence. V zadevi Petri Sallinen in drugi proti Finski (sodba ESČP z dne 27. 9. 2005) je do zasega predmetov prišlo ob preiskavi odvetniške pisarne. Tudi v zadevi Andre in drugi proti Franciji (sodba ESČP z dne 24. 7. 2008) je šlo za preiskavo odvetniške pisarne. Pravno in dejansko stanje teh zadev je torej povsem drugačno od obravnavanega. Prav tako pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 (o dolžnosti upoštevanja sodne prakse ESČP) in Up-2530/06 (o nujni navzočnosti predstavnika OZS pri preiskavi odvetniške pisarne).

15. Tožnik torej ima oziroma bo imel za varstvo svojih pravic na voljo drugo sodno varstvo (v kazenskem in/ali civilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti), ki je učinkovito. Ni namreč treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadošča, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tako US RS v odločbi Up-360/09 in sklepu Up-2962/08).

16. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna. Enako stališče je v primeru, ko ima tožnik na voljo drugo sodno varstvo, Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 27/2003 in I Up 606/2008. 17. Ker je torej za take primere sodno varstvo zagotovljeno v drugih postopkih, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do zatrjevanih posegov v tožnikove ustavne pravice oziroma kršitev 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Zadeve kljub stališču Ustavnega sodišča, kot ga je zavzelo v odločbi Up-661/04, tudi ni odstopilo v obravnavanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču, ker glede na fazo postopka, v kateri se zadeva trenutno nahaja, ni mogoče predvideti, v katerem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti bo upravičen do sodnega varstva. Glede na vse navedeno tudi nista kršeni tožnikovi ustavni pravici do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

18. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. 19. Ker pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).