Jedro

Aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko retransmitiranih avdiovizualnih delih je podana le za čas veljavnega dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino. Slednje je veljavno za čas, za katerega je izdano, če ni v ustreznem postopku razveljavljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 10.118,26 EUR z zahtevanimi obrestmi (I.), ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku toženke za plačilo 4852,59 EUR z obrestmi, ki tečejo od 14. 1. 2011 dalje do plačila (II.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III.).

2. Proti sodbi se tožnik pritožuje, formalno iz vseh razlogov, predlaga pa njeno spremembo oz. razveljavitev ter novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja in povzema, kar je sodišče ugotovilo kot nesporno, nato pa nasprotuje temu, da mu ni priznalo honorarja niti od 1. 10. 2010 do 11. 10. 2010, torej do izdaje prvega dovoljenja Zavodu AIPA. Očita, da je neobrazloženo odstopilo od sodne prakse in očita kršitev 60. čl. Ustave RS. Kot napačnemu nasprotuje sklepanju, da tožena stranka s tem, ko je plačala honorar Zavodu AIPA, V. in R., njemu ne dolguje nič. Meni, da mu gredo pravice na glasbenih delih, tudi ko se kabelsko retransmisirajo v RA in TV programih, in sicer na podlagi dovoljenja iz leta 1998. Vztraja pri nasprotovanju veljavnosti dovoljenja Zavodu AIPA. z dne 11.10. 2010. Glede tega očita, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ne velja dovoljenje z dne 6. 2. 2012. Trdi, da velja slednje in da je tako že stališče v sodni praksi, pri čemer se sklicuje na primer tukajšnjega sodišča I Cp 3083/2013 in da je tako stališče tudi URSIL.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Sodišče prve stopnje je pri reševanju predmetnega spora izhajalo iz pravilne pravne podlage, in sicer določb 147. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), iz katere izhaja, da kolektivno upravljanje (avtorskih pravic) obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev ter nadomestil od uporabe avtorskih del. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je obvezno tudi za kabelsko retransmisijo avtorskih del. 7. Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) je tožniku 24. 1. 2001 izdal začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Njegova aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko retransmitiranih avdiovizualnih delih pa za obdobje od 11. 10. 2010 dalje ni več podana. Začasno dovoljenje je namreč veljalo le do ustanovitve (oz. začetka zakonitega delovanja druge) organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. To se je zgodilo 11. 10. 2010. Jedro problema je, da gre za dvoje praktično enakih dovoljenj: prvo je bilo izdano Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (Zavod AIPA) 11. 10. 2010, drugo pa istemu subjektu 6. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (edino) relevantno prvo dovoljenje, torej dovoljenje z dne 11. 10. 2010 in to tudi (v bistvu pravilno) obrazložilo (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Očitek odstopa od sodne prakse ni utemeljen. Res je tukajšnje pritožbeno sodišče v zadevi I Cp 3083/2013 veljavnost dovoljenja URSIL Zavodu AIPA z dne 11. 10. 2010 ocenilo drugače, napačno, vendar ne gre za ustaljeno sodno prakso, pač pa za eno odločbo, katere stališče je osamljeno, argumentacija pa neprepričljiva. Več odločb glede istega vprašanja je namreč drugačnih, začenši z razveljavitvenim sklepom v prejšnjem pritožbenem postopku v tej zadevi (z dne 8. januarja 2014), drugačni sta tudi odločbi I Cp 2283/2013 z dne 15. januarja 2014 in I Cp 1486/2014 z dne 3. septembra 2014. 9. Dovoljenju URSIL Zavodu AIPA z dne 11. 10. 2010 noben pravni akt ni odvzel veljavnosti. Iz razlogov odločbe o vsebinsko sicer identičnem dovoljenju (glede na njegov izrek) URSIL z dne 6. 2. 2012 nekako izhaja, da je URSIL zaradi sodbe Upravnega sodišča I U 146/2010-15 z dne 20. 10. 2010 menil, da mora še enkrat odločiti o zadevi. Vendar je tako razumevanje brez podlage. Njegova odločba o glavni stvari (Dovoljenje) namreč z nobenim aktom ni bila odpravljena. Odpravljena je bila zgolj odločba o zavrnitvi zahteve za položaj stranskega udeleženca (A., ki pa je kasneje svojo udeležbo umaknila), kar ne vpliva na odločbo, izdano v glavnem postopku (izdaja dovoljenja Zavodu AIPA). Z odločitvijo Upravnega sodišča je torej oživel le akcesorni postopek glede priznanja položaja stranke, sporna odločba URSIL z dne 11. 10. 2010 pa je postala dokončna (ker je zoper njo možen le upravni spor) in izvršljiva.

10. Aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko retransmitiranih avdiovizualnih delih je podana le za čas veljavnega dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino. Slednje pa je veljavno za čas, za katerega je izdano, če ni v ustreznem postopku razveljavljeno.

11. Toženka torej od oktobra 2010 dalje ni bila več dolžna avtorskih honorarjev plačevati tožniku, pač pa Zavodu AIPA. Zneske, ki jih je brez podlage tožniku plačala, je zato utemeljeno zahtevala nazaj. Neutemeljeno pa tožnik očita, da sodišče ni priznalo honorarja za čas od 1. 10. 2010 do 11. 10. 2010. Tožnik je tisti, ki ni izkazal, da bi šlo za terjatev, ki bi jo lahko obračunal po posameznih dnevih, pač pa jo je uveljavljal kot mesečno naročnino.

12. Končno pa tožnik ne more uspeti z navedbo, da mu kljub izraženemu (sicer po njegovem napačnem) stališču sodišča vsekakor pripadajo honorarji za kabelsko retrasmisiranje glasbe po RA in TV programih. S tem nasprotuje lastnemu ravnanju in lastnim trditvam (Venire contra factum proprium), saj se sam prvenstveno sklicuje na začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih in od toženke terja plačilo za slednje. Če bi imel tožnik pravico do uveljavljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del že na podlagi dovoljenja iz leta 1998, potem začasnega dovoljenja iz leta 2001 sploh ne bi potreboval. Sam pa niti ne navede, kateri znesek po spornih računih naj bi zahteval na podlagi dovoljenja iz l. 1998, in ki se nanaša na male glasbene pravice (vključno s kabelsko retransmisijo). Na podlagi navedenega zato tudi ne gre za nikakršno kršitev ustavnih pravic iz ustvarjalnosti, ki jih sicer zagotavlja Ustava RS v 60. čl., za ta primer pa konkretno določbe ZASP.

13. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), toženka pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo, saj s ponavljanjem svojih stališč v ničemer ni vplivala na svoj položaj v pravdi.