Jedro

Skladnost pristopa k ugotavljanju višine tožniku pripadajoče odškodnine, ugotavljanju višine valorizirane vrednosti zavarovalne vsote in ugotovitvi trenutka, ko je nastopila toženkina zamuda (in so začele teči zamudne obresti), je bila materialnopravno nujna in bistvena za materialnopravno pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 14.8.1990 vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi posledic prometne nesreče z dne 13.7.1989, od treh tožencev kot solidarnih zavezancev: 1) od svoje zavarovalnice na podlagi zavarovanja AO-plus (v nadaljevanju: tožnikova zavarovalnica ali toženka); 2) od zavarovalnice, ki je zavarovala odgovornost imetnika motornega vozila, katerega voznik je povzročil nesrečo (v nadaljevanju: povzročiteljeva zavarovalnica); in 3) od imetnika motornega vozila, katerega voznik je- (med strankami nesporno!) povzročil prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo trikrat. Z vsako izmed teh sodb (v zvezi z odločbami sodišča druge stopnje, v prvem primeru pa tudi Vrhovnega sodišča) je bilo delno pravnomočno odločeno o tožnikovih zahtevkih.

1. S prvo sodbo z dne 11.12.1991, v zvezi s sodbo druge stopnje z dne 24.9.1992, je bilo povzročitelju in njegovi zavarovalnici naloženo nerazdelno plačilo 2,316.115 SIT, od tega 2,280.000 SIT za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje.

2. Z drugo sodbo z dne 26.3.1997 je bilo: a) povzročitelju in njegovi zavarovalnici naloženo nerazdelno plačilo 13.125 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1997 dalje; b) samemu povzročitelju naloženo še plačilo 6,986.875 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1997 dalje, plačilo 6,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje (to dvoje iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo), plačilo 82.358 SIT (kot premoženjske škode, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od štirih različnih datumov) in plačevanje rente po 36.000 SIT na mesec od 1.10.1994 dalje; c) zavrnjen pa je bil tožnikov višji tožbeni zahtevek.

3. S tretjo - sedaj obravnavano -, sodbo in sklepom pa je sodišče prve stopnje odločalo le še o tožnikovih zahtevkih proti njegovi zavarovalnici in:

3.1. dovolilo spremembo tožbe z dne 18.10.in 2.11.2000 - z njo je tožnik postavil tri zahtevke: primarnega za plačilo 64.976.916 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.10.2000 (iz naslova plačila preostanka zavarovalne vsote) in plačilo 52,983.804 SIT (iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo); prvega podrejenega za plačilo 4,905.462 SIT z zamudnimi obrestmi od 12,000.000 SIT za čas od 6.2.1997 do 22.6.2000 in od zneska 4,905.462 SIT od 23.6.2000; in drugega podrejenega za plačilo 205.462 SIT z zamudnimi obrestmi od 7,000.000 SIT za čas od 6.2.1997 do 22.6.2000 in od zneska 205.462 SIT za čas od 23.6.2000 do plačila.

3.2. toženki (ob upoštevanju, da je med pravdo 23.6.2000 plačala 7,094.538 SIT) naložilo plačilo 3,818.915,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2000, kot poroku in plačniku obveznosti povzročitelja;

3.3. zavrnilo višji (primarni) tožbeni zahtevek, 3.4. zavrglo tožbo glede prvega in drugega podrejenega zahtevka (ker sta oba obsežena v primarnem zahtevku);

3.5. toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 948.487 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delno ugodilo toženkini pritožbi, tako da je njeno obveznost za plačilo tožnikovih pravdnih stroškov znižalo na 659.340 SIT, medtem ko je njeno pritožbo v preostalem delu in tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo ter v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako v obsodilnem kakor v zavrnilnem delu.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Obseg izpodbijanja je opredelil z navedbo, da izpodbija sodbo druge stopnje v zvezi s sodbo prve stopnje (ne omenja torej sklepov); s predlogom, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, kakor je tožnik predlagal v pritožbi; in z razlogi, točneje z obrazložitvijo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče na teh podlagah ugotavlja, da je predmet revizijskega izpodbijanja in s tem preskusa le delna zavrnitev glavnega (primarnega) zahtevka (točka 3.3. v prejšnjem povzetku sodbe prve stopnje v zvezi s sodbo druge stopnje). Razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje grajo uporabe materialnega prava in očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, so v bistveni vsebini naslednji: Zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava povezuje tožnik z okoliščinami, da je toženka porok in plačnik za obveznosti povzročitelja; da je pravdni postopek trajal več kot desetletje; da je toženka vztrajno zavračala kakršno koli obveznost do tožnika vse dotlej, ko je tožnik v letu 1997 uspel vsaj toliko, da je načelno obveljala toženkina obveznost za povračilo škode; da je bilo zavarovanje s pogodbo leta 1989 sklenjeno po pogojih AO-plus 86, ki jih je diktirala toženka; da je od sklenitve pogodbe do sedanjega sojenja prišlo do spremembe monetarnega sistema, denarne enote, denominacije, višje in nižje inflacije. V postopku je bilo kršenih kar nekaj osnovnih načel obligacijskega prava: načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelo vestnosti in poštenja, načelo prepovedi zlorabe pravic, prepoved ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja, prepoved povzročanja škode in dolžnost izpolnitve obveznosti.

Glede glavne obveznosti, ki naj bi bila po prepričanju toženke limitirana z višino zavarovalne vsote, valorizirano na dan določitve odškodnine, po tožnikovem prepričanju takšno stališče ne drži in ni v skladu z osnovnimi načeli odškodninskega prava. Za obstoj obveznosti je toženka zvedela najkasneje z vložitvijo tožbe in je vseh enajst let, kolikor teče postopek, razpolagala s tožnikovim denarjem. Zato bi bila dolžna plačati ne le znesek valorizirane zavarovalne vsote, ampak tudi vse obresti oziroma vso korist, ki jo je imela v tem času. Po 919. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) mora zavarovalnica izplačati odškodnino v roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Pri tem zakon ne dela razlike med materialno in nematerialno škodo. Toženka bi zato morala izplačati zamudne obresti najmanj od vložitve tožbe dalje in ne šele od dneva, ko je bila prvič določena odškodnina. Tožnik tudi uveljavlja, da limitiranje zavarovalne vsote s strani same toženke ni utemeljeno in da njeni podatki o valoriziranem zavarovalnem znesku ne odražajo dejanskega stanja in smisla valorizacije.

Glede spremenjenega dela sodbe v zvezi s stroški pa tožnik poudarja, da je toženka v letu 2000 nakazala en sam znesek in sicer 7,094.538 SIT in ne poleg tega še 300.000 SIT za stroške. Sicer pa je to razvidno tudi iz potrdila toženke, iz katerega izhaja, da naj bi znašala zavarovalna vsota tedaj 6,794.538 SIT, kar je ravno 300.000 SIT manj, kot je znašalo celotno nakazilo 22.6.2000. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je konkretiziran samo glede sestave sodišča. Tožnik ugotavlja, da je v ponovljenem postopku na prvi stopnji sodila ista sodnica kot v prejšnjem postopku, ko je bila njena sodba razveljavljena, in celo na višjem sodišču sta bila v senatu kar dva ista sodnika. To mu glede na stališča sodnikov, ki se verjetno ne spreminjajo, predstavlja dvom v nepristranskost, ki je glede obeh višjih sodnikov še toliko bolj utemeljen, saj je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. K 91/99 z dne 24.6.1999 med drugim spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/I KZ na škodo prav teh dveh višjih sodnikov in prav v zvezi z obravnavano zadevo.

V postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče lahko presoja, ali je pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka in drugi odstavek 370. člena ZPP), samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (371. člen ZPP). Revizijski očitek na račun sodelovanja prvostopenjske sodnice in dveh drugostopenjskih sodnikov, ki so sodelovali že v prejšnji fazi sojenja (pred obravnavano in izpodbijano sodbo), pa ni utemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi sestave sodišča (določena v 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Takega položaja glede sestave sodišča na prvi in drugi stopnji revizija niti ne zatrjuje. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP (ki je zatrjevanemu položaju še najbližji), je podan takrat, kadar je sodnik v isti zadevi sodeloval pred nižjim sodiščem - in ne, če je pred obravnavanim sojenjem sodeloval na isti stopnji sojenja.

Sicer pa kaže na povsem drug izločitveni razlog revizijska utemeljitev, da tožniku vzbuja dvom v nepristranskost sodišča prepričanje, da se "stališča sodnikov verjetno ne spreminjajo" in trditev, da je dvom "glede obeh višjih sodnikov še toliko bolj utemeljen, saj je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. K 91/99 z dne 24.6.1999 med drugim spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/I KZ na škodo prav teh dveh višjih sodnikov in prav v zvezi z obravnavano zadevo." Kaže namreč na izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge (ne tiste iz prejšnjih petih točk) okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Toda izločitev zaradi razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP, na katere se sklicuje pravdna stranka, mora stranka zahtevati, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev (drugi odstavek 72. člena ZPP), o taki zahtevi odloči predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), procesna kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana le, če je sodnik sodeloval pri sojenju, čeprav ga je predsednik sodišča izločil. Kar zadeva sojenje na drugi stopnji, veljajo doslej obrazložena pravila iz drugega odstavka 72. člena in prvega odstavka 73. člena ZPP, s to posebnostjo, da ima stranka, ki je zahtevala izločitev, celo pravico do posebne pritožbe proti sklepu, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev višjega sodnika (peti odstavek 73. člena ZPP). Tožnikovo sklicevanje na sodbo K 91/99 z dne 24.6.1999 pa seveda kaže, da je tožnik že v času pritožbe proti obravnavani sodbi z dne 7.11.2000 vedel za okoliščino, zaradi katere naj bi morala biti od sojenja na drugi stopnji izločena v reviziji navedena višja sodnika.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, ki jo revizijsko sodišče opravi v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) - seveda na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V zaključni fazi sojenja v tej odškodninski pravdi, ki je bila zaključena z izpodbijano pravnomočno sodbo, so bila odprta le tri vprašanja:

1. Vprašanje o temelju obveznosti: Ali je izpolnjen pogoj plačilne nezmožnosti povzročitelja oziroma nezadostnosti njegovega odgovornostnega zavarovanja - in je zato podana obveznost toženke (tožnikove zavarovalnice) iz naslova tako imenovanega AO-plus zavarovanja? Na to vprašanje je sodišče prve stopnje odgovorilo tako, da je toženkino plačilo zneska 7,094.538 SIT dne 23.6.2000 (ki je sledilo izvedenskemu mnenju o plačilni nezmožnosti povzročitelja), upoštevalo kot njeno priznanje obveznosti.

2. Prvo, izhodiščno vprašanje o višini obveznosti: Kolikšna je povzročitelju naložena odškodninska obveznost, za katero je toženka odgovorna kot porok in plačnik? Na to vprašanje je v izpodbijani sodbi odgovor, da je bilo povzročitelju s sodbo z dne 26.3.1997 naloženo plačilo 12,986.875 SIT (odšteti je treba 1,000.000 SIT odškodnine za strah, ker je tako imenovano AO-plus zavarovanje ne krije) in 13.125 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 6.2.1997 dalje, poleg tega pa mesečna renta in izgubljeni zaslužek.

3. Drugo, ključno vprašanje o višini toženkine obveznosti: Kolikšna je valorizirana vrednost zavarovalne vsote, za katero je tožnik 13.7.1989 sklenil tako imenovano AO-plus zavarovanje? Nominalno je ta znašala po sodbi prve stopnje 40.000 din, po sodbi druge stopnje pravilno 400.000.000 din - prezgodaj upoštevana denominacija pa ni vplivala na pravilnost sodbe, ker sta računski operaciji deljenja (denominacija) in množenja (valorizacija) medsebojno zamenljivi.

Revizija se ukvarja zgolj z odgovorom izpodbijane sodba na zadnje, ključno vprašanje o meji - tako imenovanem limitu toženkine obveznosti, ki jo/ga predstavlja pogodbeno dogovorjena zavarovalna vsota v ustrezno valorizirani vrednosti. Pri tem so lahko predmet revizijskega preskusa uporabe materialnega prava le načelna vprašanja, pristopi k valorizaciji zavarovalne vsote. Končni obračunski rezultati teh pristopov so že vprašanje dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more preskušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče opozarja, da je bilo treba to vprašanje rešiti v kontekstu omejene odgovornosti ene zavarovalnice iz naslova obveznega odgovornostnega zavarovanja povzročitelja in omejene odgovornosti druge zavarovalnice iz naslova prostovoljnega zavarovanja voznika in potnikov (znanega kot AO-plus zavarovanje), kot poroka in plačnika za obveznosti plačilno nezmožnega povzročitelja. Revizijsko sodišče v takem, s tem pa torej v obravnavanem primeru v celoti sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v procesni situaciji sukcesivnega odločanja o odškodninskem zahtevku, treba ugotoviti kot dan, na katerega je treba valorizirati zavarovalno vsoto iz pogodbe o zavarovanju AO-plus, tisti dan, ki je bil časovno izhodišče za ugotovitev razmer, po katerih se je odmerila odškodnina, naložena povzročitelju. Ta dan pa je dan, ko je bila končana glavna obravnava pred izdajo sodbe, s katero je bilo (pravnomočno) odločeno, kolikšno odškodnino mora oškodovancu plačati povzročitelj. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot izhodišče pravnomočno sodbo proti povzročitelju z dne 23.6.1997, pri tem pa se z vso skrbnostjo in natančnostjo pravilno odločilo za datum 6.2.1997, ko je bila zaključena glavna obravnava, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 26.3.1997. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi taki uporabi materialnega prava torej pravilno pritrdilo.

Skladno s pravkar obravnavanim, in zaradi te skladnosti pravilno, je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba od dneva, na katerega je bila ugotovljena vrednost zavarovalne vsote iz tožnikove pogodbe s toženko, torej od 6.2.1997 dalje - ne pa od nekega zgodnejšega datuma, na primer od vložitve tožbe dalje, kakor neutemeljeno še v reviziji vztraja tožnik -, priznati zakonske zamudne obresti od obračunane valorizirane glavnice zavarovalne vsote. Tudi v tem delu je torej pritožbeno sodišče pravilno sprejelo odločitev sodišča prve stopnje (ustrezni del razlogov pa sicer zapisalo v kontekstu odgovora na neutemeljeno, seveda v ravno nasprotni smeri na časovni daljici, toženkino pritožbeno stališče). Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno. Skladnost pristopa k ugotavljanju višine tožniku pripadajoče odškodnine, ugotavljanju višine valorizirane vrednosti zavarovalne vsote in ugotovitvi trenutka, ko je nastopila toženkina zamuda (in so začele teči zamudne obresti), je bila materialnopravno nujna in bistvena za materialnopravno pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo.

Končno je treba odgovoriti še na tisti del utemeljitve revizije, ki ga uvaja stavek, da "glede spremenjenega dela sodbe v zvezi s stroški pa tožnik poudarja, da je toženka v letu 2000 nakazala en sam znesek in sicer 7,094.538 SIT in ne poleg tega še 300.000 SIT za stroške". Kolikor bi bilo na ta uvod vezane razloge treba razumeti kot revizijo proti delni ugoditvi toženkini pritožbi s spremembo odločitve o pravdnih stroških - proti temu sicer govori opredelitev revizije kot revizije zoper sodbo (in ne tudi kot revizije zoper sklep, odločitev o stroških pa ima po prvem odstavku 166. člena ZPP vselej naravo sklepa) -, je treba pojasniti, da revizije zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni, ker ne gre za sklep, s katerim je postopek (v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP) pravnomočno končan. Zato revizijsko sodišče na te revizijske razloge ni dolžno odgovarjati. Kolikor je ta del revizije treba razumeti kot utemeljitev revizije proti odločitvi o glavni stvari, pa revizijsko sodišče odgovarja, da gre za kritiko obračuna toženkinega plačila z dne 23.6.2000 v znesku 7,094.538 SIT kot dela dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za uporabo materialnega prava, vprašanj dejanskega stanja pa z revizijo ni dovoljeno načenjati (tretji odstavek 370. člena ZPP) - in torej tudi v tem primeru na te revizijske razloge ni treba odgovarjati.

Po vsem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.