Jedro

Toženec, ki trdi, da ima pravico hoditi in voziti po zemljišču tožnika v zvezi z zahtevkom tožnika na opustitev hoje in voženj po njegovem zemljišču, mora dokazati, da je pridobil tako pravico, s katero je omejena lastninska pravica tožnika na nepremičnini, s pravnim poslom ali priposestvovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnika kot lastnika zemljišča parc.št. 472/1 k.o. S, da je toženec dolžan opustiti vse prevoze in peš poti preko te parcele v korist novo zgrajenega objekta na parc.št. 478/1 k.o. S. Tožnik je tak svoj zahtevek določno postavil šele na naroku dne 8.1.1991 (na l. št. 16), kar je prvo sodišče očitno prezrlo pri ponovnem odločanju ter je odločilo o nepopolnem tožbenem zahtevku, sodbe pa kasneje ni popravilo. Mnenja je bilo, da gre pri novem objektu le za podaljšek prvotne drvarnice za katero je bila služnost ustanovljena z menjalno pogodbo. Obseg služnosti se ni povečal, ker je toženec od leta 1927 dalje oziroma več kot 20 let zlagal drva in drug les na prostoru kjer je novi objekt ter je na tak način pravico dovozov in hoje tudi priposestvoval (delno pridobil z pravnim poslom, delno pa s priposestvovanjem). Tožbeni zahtevek je zato s sodbo zavrnilo. Prav tako pa je s sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu stroške postopka v znesku 50.000,00 SIT.

Tožnik se pritožuje zoper omenjeno sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Služnosti ni mogoče širiti na nov objekt, ki stoji na parc.št. 478/1, ker ni bila pridobljena z menjalno pogodbo tudi za ta objekt, temveč le za hišo št. 4. V pogodbi drvarnica sploh ni omenjena.

Toženec je zgradil nov gospodarski objekt in ne le podaljšek drvarnice. Na prostoru kjer stoji ta objekt, toženec ni pred tem zlagal drva, ker je bil teren neprimeren, kakor je povedala tudi priča J.L. in bi se moglo prepričati sodišče z ogledom, zato služnost tudi ni bila priposestovana. V kolikor ne bo višje sodišče samo v korist tožniku ugodilo zahtevku, naj prvemu sodišču naloži, da naj v ponovljenem postopku zasliši poleg izvedenca geometra tudi izvedenca kmetijske stroke in ponovno opravi ogled. V obrazložitvi pritožbe tožnik tudi omenja, da je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka v obsežnem odgovoru na pritožbo predvsem ponavlja razloge, zaradi katerih je mnenja, da ima pravico hoditi in voziti po služečem zemljišču do spornega objekta. Po njenem prepričanju je bila že z menjalno pogodbo pridobljena služnost za tisti del objekta, ki je drvarnica, na parc.št. 477, ostali del objekta pa stoji pod strmim delom parc.št. 478/1 k.o. S. Za ta del novega objekta je toženec služnost priposestvoval. Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je o tožbenem zahtevku odločilo s sodbo, o zavrnitvi začasne odredbe pa je istočasno odločilo s sklepom. Iz navedb v pritožbi je razvidno, da tožnik vlaga pritožbo le zoper sodbo, zato je tudi sodišče druge stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, le sodbo, ne pa tudi omenjeni sklep, čeprav tožnik navaja razloge, zaradi katerih nasprotuje zavrnitvi začasne odredbe. Niti iz pritožbenih predlogov pritožnika tudi ne izhaja, kaj naj odloči instančno sodišče glede začasne odredbe.

Izpodbijano sodbo je drugostopno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP) in pravilno uporabo materialnega prava.

Nobenih takih kršitev postopka ni ugotovilo. Podan je le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Iz dosedanjih navedb pravdnih strank je mogoče sklepati, da gre v zvezi z zahtevkom tožnika za varstvo njegove lastninske pravice za spor o pravici toženca imeti stezo, pešpot in kolovoz (vozno pot) na tujem, tožnikovem zemljišču. Za tako, kakor za vsako drugo stvarno služnost, je pomembno, da sme lastnik kakšne nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika (služne stvari), ker je bila taka služnost ustanovljena s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobljena s priposestvovanjem. V obravnavanem primeru, ko tožeča stranka trdi, da tožena stranka nima pravice hoditi in voziti do svojega novo zgrajenega objekta na parc.št. 478/1 k.o. S. po tožnikovem (služečem) zemljišču parc.št. 472/1 iste k.o., je gospodujoča stvar nedvomno navedeni novo zgrajeni objekt toženca. O nesklepčnosti takega zahtevka, na podlagi do sedaj izvedenih dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti govora. Na podlagi dokumentacije iz leta 1990 o gradnji tega objekta (priloga B 5 in B 7) in izvida in mnenja Geodetske uprave občine R. (na l. št. 40 in priloga C 1) ni dvoma, da novi objekt stoji na parc.št. 478/1 k.o. S, kakor je bilo to tudi predvideno ob priglasitvi gradnje tega objekta.

Ni sicer povsem jasno, na podlagi izvida na l.št. 40 kateri funkcionalni del objekta naj bi po mnenju izvedenca v površini 5 m2 stal na parc.št. 477 k.o. S, vendar ne more biti dvoma, da gre za severovzhodni del gradbenega objekta z približno skupno površino 40 m2, ki naj bi služil v pritličju za garažo in etaži za drvarnico.

Zlasti ni jasno, ker tega tudi iz katastrskega načrta na prilogi C 1 ni mogoče sklepati, zakaj je drvarnica nad garažo (v novo zgrajenem objektu), podaljšek prvotne drvarnice, ki jo tožnik očitno ima pri hiši št. 4, kakor to navaja prvo sodišče v obrazložitvi sodbe. Za prvotno drvarnico, kakor je razvidna zlasti iz predloženih fotografij, niti ni jasno, na kateri parceli stoji, zlasti pa tudi ne, kakšna je njena dejanska povezanost z novo zgrajenim objektom.

Vse to bo res mogoče razjasniti le s ponovnim ogledom kraja, če bo prvo sodišče mnenja, da je to vprašanje pomembno za odločitev, in z morebitnim sodelovanjem izvedenca geodetske stroke, če bo pomembno za odločitev vprašanje, na kateri parceli stoji prvotna toženčeva drvarnica in kje naj bi pri tem objektu toženec zlagal drva in drug les. Za izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca agronoma v tem primeru, ko ne gre za vprašanje prenehanja služnosti, sodišče druge stopnje ne vidi razlogov.

Z menjalno pogodbo z dne 1.1.1927 je J.B. izročil J.J. določen del travnika parc.št. 472 k.o. S (parc.št. 477 iste k.o.) in mu obenem dovolil, da sme hoditi in voziti od javne poti čez njegovo parc.št. 472 na odstopljeni del parc.št. 472 do svoje hiše št. 4, to je na parc.št. 477, s pravico vknjižbe te stvarne služnosti. Pomebno je torej predvsem, kakšna je bila volja pogodbenih strank glede sporne služnosti pri sklepanju tega pravnega posla. Po takrat veljavnem pravu kakor tudi na podlagi določil Zakona o temeljnih lasntinskopravnih razmerjih (ZLTR, Ur. l. SFRJ št. 6/80, 36/90) velja načelo, da se morajo služnosti primerno izvrševati le v takem obsegu, kot zahtevajo potrebe gospodujoče stvari in se ne smejo razširjati tako, da postanejo težje breme za služečo stvar (prvi odstavek 50. člena ZTLR). Vendar kot kaže, obstoj služne pravice tožene stranke, da hodi in vozi po parceli toženca v zvezi s spravljanjem drv do hiše na parc.št. 477 k.o. S. niti ni sporen, ker je to pravico toženec nemoteno izvrševal v preteklosti tako, da je utemeljen sklep o priposestvovanju take pravice tudi, če ne bi bila pridobljena že s pravnim poslom. Mogoče je le dvomiti, da je bila s tem pravnim poslom ustanovljena služna pravica tudi za hojo in vožnje za potrebe parc.št. 478/1 k.o. S. oziroma novo zgrajenega gradbenega objekta na tej parceli kot gospodujoče stvari. Ni namreč jasno, v kakšni povezavi je novi objetk z pravico lastnika hiše na parc.št. 477 k.o. S, da hodi in vozi do hiše tudi ob predpostavki, da je bila služnost ustanovljena tudi za dovažanje drv in lesa za potrebe te hiše, ko vendar ves čas že obstoji drvarnica za drva, ki jih potrebuje toženec v hiši. Običajen je kot kaže način priprave in spravila drv v to drvarnico tudi če se upošteva, da jih ima toženec začasno zložene pred drvarnico, dokler jih ne razžaga in spravi v drvarnico kakor to sam pove. Nepojasnjeno je ostalo in premalo prepričljivo za sklepanje na podlagi do sedaj izvedenih dokazov, da je moral zgraditi toženec nov objekt s površino približno 40 m2 poleg prejšnje drvarnice za shranjevanje drv, ki jih ni mogel spraviti v prvotno drvarnico in jih potrebuje za ogrevanje hiše na parc.št. 477 k.o. S. Na podlagi površine novega objekta je mogoče sklepati, da je bil v sporni zgornji etaži zgrajen tudi za druge namene, zlasti ko toženec navaja, da je imel, poleg prvotne drvarnice, nepokrito (odprto) skladišče za drva in les. Toženec pove (za l.št. 16), da je na prostem, kjer stoji novi objekt oziroma na prostoru med potjo in bregom, zlagal deske in drva, dokler jih ni spravil v drvarnico, kar vse namerava shranjevati v novem objektu, poleg tega pa tudi kosilnico.

Dejansko stanje ni razjasnjeno dovolj popolno in prepričljivo tudi za sklep, da je pridobil toženec sporno služno pravico s priposestvovanjem ob upoštevanju dejstva, da je bil objekt toženca kot gospodujoča stvar šele zgrajen in ni še potekel čas v katerem je mogoče priposestvovati stvarno služnost (prvi odstavek, 54. člena ZTLR). Tožnikov negatorni tožbeni zahtevek je sicer res postavljen tako, da je obsežena opustitev hoje in vožnje do novozgrajenega objekta (v njegovo korist) tudi kar zadeva drva in drug les, vendar tudi splošno za vse prevoze in hojo (pešpoti) v korist novo zgrajenega objekta, kakor se tudi glasi tožbeni petit. Na podlagi preje omenjenih izpovedb toženca je zato materialnopravno še zlasti vprašljiva zavrnitev tožbenega zahtevka glede hoje in voženj za potrebe novega objekta, ki jih toženec v preteklosti ni izvajal, niti v zvezi z zatrjevanim skladiščenjem lesa. Premalo prepričljivo pa je pojasnjeno tudi zaradi ugovorov tožeče stranke in različnih izpovedb zaslišanih prič, kar zadeva to vprašanje. Potem, ko bo prvo sodišče ponovno izvajalo dokaze v tej smeri z zaslišanjem prič in pravdnih strank na kraju samem, kakor to predlaga tožeča stranka, bo moralo skladno z določilom 8. člena ZPP ponovno oceniti, kakšen je v smislu določila člena 54 ZTLR pomen tega, kar naj bi tožena stranka izvrševala na parceli tožeče stranke. Za predmetni spor namreč ni pomembno to, kar na služečem zemljišču morebiti počnejo lastniki drugih nepremičnin in kakšna je pravna narava teh dejanj. Služnostna pravica se pridobi s priposestvovanjem v obsegu, v katerem se je služnost dobroverno dejansko izvajala dvajset let tako, da lastnik služne stvari temu ni nasprotoval, zato mora tožena stranka dokazati, če to trdi, predvsem navedena dejstva, zaradi katerih tožbeni zahtevek tožnika, vsaj delno, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov spoznalo, da je potrebno opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje zaradi česar je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek, 370. člena ZPP). Z upoštevanjem končnega uspeha v tem sporu bo moralo prvo sodišče odločati tudi o vseh stroških postopka (154.čl. ZPP).