Jedro

Glede na materialnopravno ureditev v IV. poglavju ZMZ, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite, je toženka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. Izrek, vsebovan v izpodbijani odločbi, tožniku ne onemogoča, da bi uperil tožbo zgolj zoper tisti del odločitve, s katerim se ne strinja.

Utemeljen strah pred preganjanjem je treba individualno izkazati s konkretnimi navedbami. Ne zadošča hipotetična možnost, da bi bil nekdo lahko podvržen preganjanju zgolj zato, ker je kurdske narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.

Zavrnitev služenja vojaškega roka sama po sebi v obravnavanem primeru ne more pomeniti razloga za priznanje statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo ugodeno prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in priznan status subsidiarne oblike zaščite za obdobje 3 leta na podlagi 3. odstavka 2. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 52. člena in s 3. alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Hkrati je bilo še odločeno, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

Tožena stranka v obrazložitvi povzema podatke iz policijske depeše z dne 25. 6. 2013, navedbe tožnika v njegovi lastnoročni pisni izjavi z dne 25. 6. 2013, da prosi za azil v Sloveniji zaradi vojne v Siriji, ter njegove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu dne 27. 6. 2013 ter na osebnem razgovoru dne 5. 7. 2013. Pri odločitvi je upoštevala ugotovitve, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki in ker je bil večkrat pozvan na služenje vojaškega roka, kot tudi zaradi težav, ki jih je imel kot pripadnik kurdske narodnostne manjšine. V tej zvezi je opisoval na splošno težave, s katerimi se Kurdi v Siriji srečujejo, vendar v konkretnem primeru navajanje splošnih težav, ki jih imajo Kurdi v Siriji, po oceni tožene stranke nima zadostne teže, da bi tožnik z njimi utemeljil upravičenost do mednarodne zaščite, saj tožnik ni konkretno navedel, kakšne težave bi dejansko imel on sam individualno zaradi svoje pripadnosti kurdski narodnostni manjšini, niti ni navedel nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem, oziroma jih sam ni konkretiziral. Tako po oceni tožene stranke tožnik zaradi kurdske narodnosti nikoli ni imel takih problemov, da bi lahko predstavljali hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti ter ne dosegajo potrebne intenzitete, določene v 1. odstavku 26. člena ZMZ. Informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na položaj Kurdov v Siriji, ni mogoče povezati s tožnikovim položajem, saj poročila opozarjajo na Kurde brez državljanstva, ki so zaradi tega v neenakopravnem položaju z ostalimi državljani, vendar v konkretnem primeru tožnik ni bil brez državljanstva, njegov oče pa je bil zaposlen v državni službi na železnici. Tožena stranka je med postopkom pridobila številne informacije, poročila in članke, ki jih je dne 22. 7. 2013 posredovala v mnenje tudi tožniku po njegovih pooblaščencih, ki so ji sporočili, da k posredovanim informacijam nimajo dodatnih komentarjev oziroma pripomb. Na podlagi vseh preučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da je v Sirski arabski republiki, od koder prihaja tožnik, natančneje iz province Aleppo, kraja A., vasi B., v teku oborožen spopad, od maja 2012 pa se razmere v državi slabšajo zaradi hudega nasilja, ki se širi na večino velikih mest, kjer poteka večina bojev, vendar je močno prizadeto tudi podeželje zaradi vsesplošnih letalskih bombardiranj sirske armade in topniških napadov na vasi in mesta ter zaradi stopnjevanja nasilja po vsej državi, zaradi česar vse več ljudi zapušča Sirijo in išče varnost v obmejnih državah, iz najnovejših informacij pa je razvidno, da v Siriji ni na vidiku ne političnega in ne vojaškega konca krize, saj se sile, zveste sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu, z uporniki bojujejo za prevlado v državi v spopadih, ki trajajo že več kot dve leti in so do prve polovice leta 2013 zahtevali že več kot 93.000 življenj, medtem ko iz skupnega poročila Evropske komisije z dne 24. 6. 2013 izhaja, da se je sirski konflikt v zadnjih mesecih okrepil s tako hitrostjo, da se je humanitarna katastrofa razširila na celotno regijo, število beguncev pa je doseglo 1,6 milijona oseb. Nadalje iz poročil izhaja, da vladne enote nadaljujejo z vsesplošnim in nesorazmernim letalskim bombardiranjem z uporabo taktičnih balističnih izstrelkov, kasetnih bomb in zažigalnih bomb, kar vse povzroča skrajno škodo in smrtne žrtve na gosto poseljenih območjih, Siriji pa grozi kaos, saj so težke kršitve človekovih pravic in vojni zločini postali rutinski.

Na podlagi preučenih informacij tožena stranka zaključuje, da je zaradi posledic oboroženih spopadov in števila civilnih žrtev ter raznolikosti situacije v izvorni državi stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v razsežnostih, ki jih je mogoče označiti za sistematično znašanje nad civilisti, ki dosega tolikšno stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. odstavka 28. člena ZMZ. Tožena stranka zato ocenjuje, da se tožnik, ki mu je že neposredno grozila resna škoda, ne more več vrniti v izvorno državo, saj iz aktualnih informacij izhaja, da se je situacija v zvezi z oboroženimi spopadi na tem območju od odhoda tožnika spremenila do te mere, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da lahko pride do resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, ki bi jo po oceni tožene stranke tožnik utrpel v primeru vrnitve v izvorno državo. Zato tožena stranka ni dodatno ugotavljala, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel tudi resno škodo iz 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ, pač pa je nadalje še ugotovila, da glede na vedno hujše in negotove razmere v tožnikovi izvorni državi ne obstaja del izvorne države, kjer ne bi bilo utemeljene nevarnosti, da tožnik utrpi resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Zato je njegovi prošnji ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.

V tožbi tožnik označuje odločitev tožene stranke kot napačno, ker meni, da bi mu moral biti priznan status begunca, ne zgolj subsidiarna oblika zaščite, zato uvodoma navaja, da sporno odločbo izpodbija le v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Meni, da tožena stranka zaradi zmotne interpretacije zakonskih določb 2. odstavka 2. člena, 26. člena in 1. odstavka 5. člena ZMZ pri ugotavljanju dejanskega stanja ni ugotavljala in upoštevala dejstev, ki so v zadevi bistvenega pomena. Zato je po oceni tožnika zmoten njen zaključek, da razlogov, ki jih je navedel tožnik v prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje, oziroma, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem.

V tožbi nadalje povzema navedbe v svoji izjavi ob vložitvi prošnje dne 27. 6. 2013 in na ustnem zaslišanju dne 19. 7. 2013, ki jim tožena stranka ne odreka verodostojnosti, temveč po oceni tožnika napačno zaključuje, da na podlagi povedanega niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. V tej zvezi izpostavlja v nadaljevanju tožbe nekatera dejstva, ki izhajajo iz poročil, ki jih je proučila tožena stranka (UK Home Office Britansko notranje ministrstvo, Operativna navodila – Poročilo, Sirija, 15. 1. 2013, in Sirija: Assad poziva k mobilizaciji v prvem govoru po več mesecih, z dne 6. 1. 2013) ter dodatno prilaga članek iz časnika Dnevnik z dne 16. 4. 2013: “Bašar al Assad razglasil novo splošno amnestijo“ (tožbena priloga A4), češ da iz njegove vsebine izhaja, da pomilostitev ne velja za tiste, ki so se izognili vpoklicu v vojsko.

Kar se tiče utemeljenosti zahtevka za priznanje statusa begunca, tožnik pojasnjuje, da v tej zvezi vprašanje diskriminacije zaradi kurdske narodnosti ni takšnega pomena, kot ji ga pripisuje tožena stranka, zato kot pravno nerelevantne označuje med drugim njene navedbe, da „mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti“. V tej zvezi tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno ocenila, da se je tožnik le delno potrudil za utemeljitev svoje prošnje, češ da ni upoštevala, da je podal zadostno utemeljitev glede dejstev, ki so za odločitev bistvenega pomena – to je, da mu zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka grozi smrt. V kolikor bi smatrala, da so te izjave pomanjkljive, pa bi ga morala z dodatnimi vprašanji pozvati k natančnejšim navedbam. Pristojni organ pa mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Tožena stranka pa tudi ni navedla konkretnih primerov, na podlagi katerih je sklepala, da bi moral biti odgovor glede na naravo vprašanja obširnejši ali natančnejši, niti ni tožnika opozorila, da naj odgovarja čim bolj natančno, niti ga ni opozorila, da bi na konkretno vprašanje pričakovala natančen odgovor in ga ni opozorila na preveč skop odgovor, kljub njeni iz določil 7., 8. in 9. člena ZUP izhajajoči dolžnosti, da mora prosilca z dodatnimi vprašanji spodbuditi, da navede vsa pravno relevantna dejstva. Tožnik se sicer strinja z njeno oceno, da je pri podaji prošnje podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov in da je podana njegova splošna verodostojnost, vendar kot nepravilen označuje njen zaključek, da bi tožnik lahko za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Grčiji ter je v tej zvezi spregledala njegovo pojasnilo, da tam zaradi zelo slabih razmer niti ni poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, saj so razmere v Grčiji sedaj že splošno znano dejstvo, upoštevaje sodbo ESČP v zadevi M.S.S proti Belgiji in Grčiji. Zato je tožnik prepričan, da je izkazal utemeljene razloge, zakaj tam ni zaprosil za mednarodno zaščito.

Kot bistveno pa tožnik izpostavlja, da za toženo stranko ni sporno dejstvo, da je bil tožnik vpoklican k služenju vojaškega roka in da sodi v kategorijo oseb, za katere je služenje vojaškega roka obvezno. Prav tako ni sporno, da je tožnik služenje vojaškega roka (konkludentno) odklonil in zaradi tega pobegnil iz države.

Sporno za toženo stranko po mnenju tožnika ostaja, da „te v primeru zavrnitve služenja vojaškega roka ustrelijo v glavo“, čemur tožena stranka ne verjame, tožnik pa v tej zvezi ob sklicevanju na določila 8. in 10. člena ZUP ter 3. odstavka 21. člena ZMZ njeno dokazno oceno, ki jo v tožbi citira, označuje za pomanjkljivo in nepravilno, češ da izpodbijana odločba v zvezi s tem nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Meni, da tožena stranka pri ugotavljanju, ali obstaja verjetnost, da tožniku zaradi odklonitve služenja vojaškega roka grozi smrt, ni presojala vseh okoliščin, češ da je sicer podala pozitivno oceno glede obstoja 1., 2., 4. (delno) in 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, vendar je svoj dokazni zaključek oprla le na dejstvo, da v proučenih poročilih ni izrecno zapisano, da bi tožnika v takšnem primeru ubili, pri čemer tožena stranka ne pove, ali je takšna poročila sploh iskala, pač pa se je po oceni tožnika osredotočala predvsem na vprašanje diskriminacije, ne da bi se držala pravila, da mora zagotoviti informacije o izvorni državi iz čim bolj različnih virov. Nadalje tožnik opozarja, da 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ ne zahteva, da se morajo njegove izjave nujno pokrivati z ugotovitvami v informacijah o izvorni državi, kajti če neko dejstvo, ki ga zatrjuje, ni zapisano v informacijah o izvorni državi, to še ne pomeni, da to dejstvo ne obstaja, zato v takšnem primeru ni nasprotja med tožnikovimi izjavami in dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami. Po njegovem mnenju je že iz ugotovitev, ki jih podaja sama tožena stranka, mogoče zaključiti, da je njena dokazna ocena nepravilna in da očitno ni upoštevala dokaznega standarda, ki velja v azilnem postopku na podlagi (probabilističnega) ugotavljanja verjetnosti, ali bi bil nekdo v bodoče podvržen preganjanju ali pa bi utrpel resno škodo, kar ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, ampak ugotavljanje verjetnosti, ali bi bila ta oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče, oziroma, ali bo v prihodnosti za posameznika prišlo do nevarnosti, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah.

Tožnik nadalje v tožbi izpostavlja razliko med azilnim in kazenskim postopkom, češ da v postopku za mednarodno zaščito ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu, a hkrati ne zadošča, da bi prošnja temeljila le na goli teoriji ali na standardu še nižje verjetnosti. Meni, da gre pri verjetnostnem (probabilističnem) ocenjevanju za premik od abstraktne verjetnosti k ugotavljanju konkretne verjetnosti, ki temelji na informacijah, okoliščinah in dejstvih, ki so podlaga za odločanje.

Ob sklicevanju na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007 tožnik izpostavlja načelo, ki velja v azilnem postopku, da je potrebno v dvomu vedno odločiti v korist prosilca ter v podkrepitev resničnosti svojih trditev izpostavlja ugotovitev tožene stranke na podlagi preučenih poročil, da se vojaško dezerterstvo kaznuje s 5 do 10 leti zapora, če je dezerter zapustil državo ter da je dejansko bilo veliko vojakov ubitih, ker so poskušali dezertirati. Na tej podlagi kot logično mogoč zaključek izpeljuje trditev, da v kolikor so ubiti dezerterji, bi bili ubiti tudi tisti, ki se že v začetku ne želijo vključiti v vojsko, ker enako ne želijo sodelovati v vojski. Ker je iz poročil nadalje razvidno, da sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima, je logično, da kot takšne smatrajo tudi tiste, ki sploh nočejo v vojsko že od samega začetka. V tej zvezi se sklicuje na opozorilo v poročilu UK Home Office z dne 15. 1. 2013, da je smiselna podelitev azila, če se ugotovi, da je prosilec dezerter ali je verjetno, da bo ob povratku vpoklican v vojsko, ker sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima. Ker pa se razmere iz dneva v dan zaostrujejo, bo sirska oblast najbrž potrebovala večje število rekrutov za podporo režimu, kar izhaja tudi iz poročila „Assad novači vojakinje, ker mu zmanjkuje moških“ z dne 23. 1. 2013. Tožnik v zvezi s tožbenimi navedbami, da je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj tožena stranka ne verjame tožnikovi izjavi, da ga bodo ubili, ker ni izvršil njihovega ukaza, saj ta izjava ne nasprotuje dostopnim informacijam, kot dodaten dokaz tožbi prilaga v angleškem jeziku sestavljeno poročilo „In Cold Blood: Summary Executions by Syrian Security Forces and Pro–Government Militias“ z dne 9. 4. 2012, dostopno tudi na svetovnem spletu na naslovu http:/www.ecoi.net/local link/213358/319556 en.html. (tožbena priloga A3). Ker nima denarnih sredstev za zagotovitev slovenskega prevoda, sodišču predlaga, naj ga predloži v prevod toženi stranki, ker tožnik meni, da je to njena dolžnost v skladu z določili ZMZ, ter sodišču še predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj ponovno presodi izvedene dokaze in ponovno zasliši tožnika, odpravi izpodbijano odločbo in tožniku prizna status begunca.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter prereka tožbene navedbe z obširno obrazložitvijo, v kateri se sklicuje na razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2013 vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah in odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Dodaja še, da ni jasno, na podlagi česa tožena stranka sklepa, da tožnik v Grčiji ni hotel zaprositi za azil iz razloga, ker je hotel v Italijo, saj kaj takega iz tožnikovih navedb ne izhaja. V zvezi z navedbo, da ni podal pripomb na poročila, ki mu jih je posredovala tožena stranka pojasnjuje, da le-te sploh niso bile potrebne, saj poročila v ničemer ne nasprotujejo navedbam, ki jih je podal sam, glede na nepričakovan zaključek tožene stranke pa je šele s tožbo predložil še nekatere druge informacije. Tožnik dodatno ob sklicevanju na 2. odstavek 207. člena ZUP ugovarja tudi samemu izreku izpodbijane odločbe, češ da bi morala tožena stranka v izreku najprej posebej odločiti o primarnem zahtevku glede priznanja statusa begunca in šele prosilcu če tega statusa ne bi priznala, bi nato še posebej v izreku morala odločiti še o statusu subsidiarne zaščite, razen če bi se prosilec sam v prošnji omejil na priznanje subsidiarne zaščite.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite tako, da mu je priznala subsidiarno zaščito na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ v povezavi s 3. alinejo 28. člena ZMZ.

Zakonodajalec je opredelil pojem mednarodne zaščite z določilom 1. odstavka 2. člena ZMZ, po katerem mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se na podlagi 2. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki predloženega upravnega spisa navedla v svoji obrazložitvi. Sodišče ugotavlja, da lahko utemeljitvi izpodbijane odločbe v celoti sledi, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev obrazloženo navedla že tožena stranka, kar pa se tiče tožbenih ugovorov pa le še dodaja: Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni očitek, češ da naj tožena stranka ne bi imela nobene podlage za sklepanje, da tožnik v Grčiji ni hotel zaprositi za azil iz razloga, ker je hotel v Italijo, češ da kaj takega iz tožnikovih navedb ne izhaja. Sodišče namreč po podatkih upravnih spisov ugotavlja, da je navedeni zaključek tožene stranke pravilen in logično utemeljen na izjavi tožnika, ki jo je podal na zapisnik ob osebnem razgovoru dne 19. 7. 2013, ko je na vprašanje uradne osebe, katera je bila njegova ciljna država ob odhodu iz izvorne države odgovoril, da je to bila Italija, ker ima v Milanu prijatelje, ki so prav tako Kurdi po narodnosti in bi tožniku tudi pomagali.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 207. člena ZUP v zvezi z odločitvijo tožene stranke, vsebovano v izreku izpodbijane odločbe, češ da je izostala odločitev glede (ne)priznanja statusa begunca po določbi 2. odstavka 2. člena ZMZ. V tej zvezi sodišče ne more prezreti materialnopravne ureditve v IV. poglavju ZMZ, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite, zlasti norme, vsebovane v 34. členu ZMZ, ki nosi naslov „Enotni postopek mednarodne zaščite“. V skladu s to določbo pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po presoji sodišča je glede na navedeno tožena stranka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče meni, da takšen izrek, kot je vsebovan v izpodbijani odločbi, tožniku ne onemogoča, da bi uperil tožbo v upravnem sporu zgolj zoper tisti del odločitve tožene stranke, s katerim se tožnik ne strinja.

Glede uveljavljanja preganjanja zaradi kurdske narodnostne pripadnosti sodišče drugače kakor tožnik meni, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo lahko podvržen preganjanju zgolj zato, ker je kurdske narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kot je pravilno navedla že tožena stranka. Navedeno pomeni, da mora že prosilec za azil torej sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem, oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je kurdske narodnosti. Če bi se namreč izhajalo zgolj iz tega stališča, da je položaj Kurdov v Siriji na splošno slab in je zaradi tega vsak pripadnik kurdske narodnosti lahko hipotetično podvržen preganjanju, potem bi bilo potrebno vsakemu pripadniku kurdske narodnosti iz Sirije priznati status begunca že zgolj iz tega razloga, ker je pripadnik kurdske narodnosti. Iz navedenega razloga sodišče ne more izhajati iz tega stališča, temveč meni, da je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da predstavlja šele tožbi priloženi članek v časniku Dnevnik z dne 16. 4. 2013 (tožbena priloga A4) oziroma poročilo Human Rights Watch z dne 9. 4. 2012 (tožbena priloga A3) nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, po katerem za nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V konkretnem primeru namreč po oceni sodišča ni izpolnjen drugi izmed obeh kumulativno določenih zakonskih pogojev (ob očitno izkazanem prvem pogoju, da sta oba šele s tožbo na novo predlagana dokaza že obstajala v času odločanja na prvi stopnji postopka pred izdajo izpodbijane odločbe), saj tožnik, ki v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni predložil nobenih dokazov, v tožbi ni prepričljivo utemeljil, da upravičeno ne bi bil mogel predhodno predložiti omenjenih dveh poročil oziroma informacij (sedaj tožbenih prilog A3 in A4) že pred izdajo izpodbijane odločbe, pri čemer je trditveno in dokazno breme na njegovi strani, temu dokaznemu bremeni pa ni zadostil zgolj z navedbo, da se mu to ni zdelo potrebno ob vseh preostalih predloženih (desetih) poročilih, informacijah in člankih. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana dne 6. 8. 2013, tožbena priloga A3 pa je datirana z dne 9. 4. 2012, tožbena priloga A4 pa z dne 16. 4. 2013. Poleg tega je k tožbi priloženo poročilo Human Rights Watch z dne 9. 4. 2012 sestavljeno v angleškem jeziku (brez priloženega slovenskega prevoda), ki pri sodišču ni v uradni rabi, zato tega dokaza sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati ob spoštovanju določila 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZPP, po katerem mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen slovenski prevod, ki pa, kot rečeno, v konkretnem primeru ni bil priložen. V tej zvezi tožnik smiselno z navedbami o domnevni dolžnosti tožene stranke, da naj bi zagotavljala storitve tolmačenja listin za njihovo predložitev v upravnem sporu v obliki tožbenih prilog, kot sporno uveljavlja tudi vprašanje obsega storitev, ki jih zagotavlja (posebna) odločitev o povrnitvi stroškov svetovalcu za begunce. Vendar pa to med strankama sporno vprašanje, po mnenju sodišča, ni stvar tega upravnega spora, v katerem se odloča zgolj o zakonitosti uvodoma izpodbijane odločbe o (ne)upravičenosti do priznanja statusa begunca, pač pa je to stvar posebnega postopka odločanja o odmeri nagrade in potrebnih stroškov na podlagi vloženega posebnega zahtevka svetovalca za begunce, nikakor pa ne na podlagi zahteve tožnika za priznanje mednarodne zaščite, za kar gre v obravnavanem primeru.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da 5. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ izrecno določa, da dejanje preganjanja predstavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Sodišče, ki je v konkretnem primeru sledilo razlogom tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ni moglo upoštevati navedbe, da bi v tem primeru zavrnitev služenja vojaškega roka sama po sebi lahko prestavljala razlog za priznanje statusa begunca. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila razloge za svojo odločitev in je po mnenju sodišča upoštevala vse vidike ocene verodostojnosti, vključno s pozitivnimi in negativnimi elementi te ocene. V tožbi med drugim tožnik očita, da naj tožena stranka ne bi z dodatnim postavljanjem podrobnejših vprašanj oziroma podvprašanj tožniku dala možnosti, da izčrpneje utemelji razloge za uveljavljanje statusa begunca, pri čemer naj bi šlo za kršitev temeljnih načel postopka iz 8., 9. in 10. člena ZUP, ki jo tožnik očita toženi stranki. Vendar po mnenju sodišča pri tem še ne gre za kršitev 8. člena ZUP (načelo materialne resnice), 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) niti 10. člena ZUP (načelo proste presoje dokazov), četudi tožena stranka vseh svojih zaključkov ni posebej predočila tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik je pred izdajo odločbe podal pisno vlogo za priznanje mednarodne zaščite, nato je na predpisanem obrazcu osebno na zapisnik vložil ob navzočnosti svoje pooblaščenke in tolmača prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, nato je na osebnem razgovoru podal še ustno izjavo in mu je tako bila brez dvoma dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, stvar dokazne ocene pa je, kako jih oceni in ovrednoti in presodi tožena stranka ob sprejemu svoje odločitve in predstavi v svoji obrazložitvi na podlagi presoje vseh dokazov in uspeha celotnega postopka (tako stališče je zavzelo in večkrat ponovilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sklepih št. I Up 493/2012, I Up 304/2013 in I Up 305/2013). Sodišče zato, kar zadeva tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi zatrjevane kršitve temeljnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, meni, da v konkretnem primeru glede na to, da je bilo tožnikovi prošnji ugodeno v tem smislu, da mu je bila priznana subsidiarna oblika zaščite in da je tožena stranka tako odločitev sprejela po ustnem sprejemu tožnikove prošnje na zapisnik in tudi po opravljenem ustnem zaslišanju tožnika ter tudi na podlagi uporabljenih številnih relevantnih in aktualnih informacij, poročil in člankov, ki jih je v postopku pred koncem ustnega zaslišanja vložil tožnik po svoji tedanji pooblaščenki, ker je sledila v njih vsebovanim informacijam o stanju v Siriji, ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke.

V tožbi tožnik tudi podrobneje pojasnjuje razloge, zakaj meni, da tistemu, ki se izogne vpoklicu v sirsko (redno) vojsko grozi smrt. Vendar pa izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta, izhaja iz predpostavke, da se tožnik že večkrat (trikrat) ni odzval vpoklicem v sirsko vojsko in da se je daljše obdobje po zadnjem vpoklicu več kot leto dni skrival v domačem okolju svojega doma in njegove neposredne okolice, brez da bi mu to povzročalo kakršnekoli konsekvence, zato ne morejo biti relevantne navedbe o tem, kaj lahko doleti dezerterje oziroma tiste, ki se na vpoklic ne odzovejo. Pri tem v zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da naj bi okoliščine glede dezerterjem grozeči usmrtitvi v primeru vrnitve same po sebi sodile med razloge za priznanje za priznanje azila, ki po veljavni zakonski ureditvi zajema tako status begunca kot tudi status subsidiarne oblike zaščite (slednja pa je bila tožniku z izpodbijano odločbo tudi priznana), sodišče meni, da (zgolj iz razloga po 3. alineji 28. člena ZMZ, razen v kolikor niso poleg tega dodatno podane še kakšne morebitne druge relevantne okoliščine, saj) strah pred kazenskim pregonom in sankcijami zaradi dezertiranja ali izmikanja vpoklicu sam po sebi ne predstavlja utemeljenega strahu po definicije na podlagi določil Ženevske konvencije o statusu beguncev.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v obravnavani sporni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, ki je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, saj ni določno in konkretno argumentirano navedel razlogov, zakaj bi bila izjava tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem drugačna od njegove izjave ob ustni vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 27. 6. 2013 oziroma od njegove izjave na osebnem razgovoru dne 19. 7. 2013. Iz navedenega razloga je sodišče odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1.