Jedro

Povračilo predpostavlja, da so stranki, ki le tega od nasprotne stranke uveljavlja, (zahtevani) stroški (zaradi plačila pooblaščenca/odvetnika) dejansko tudi nastali. Načeloma strankam sicer ni potrebno zatrjevati niti dokazovati, da so pooblaščenemu odvetniku stroške (nagrado), katerih povračilo uveljavljajo, res poravnali (torej da so imeli s tem dejanske stroške). V konkretni zadevi pa gre za v bistvenem drugačno situacijo, saj je tožnico (ki je tudi sama odvetnica) v postopku zastopala pri njej zaposlena odvetnica, torej odvetnica, katero (že) plačuje iz naslova med njima obstoječega delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 6. 1. 2020 je sodišče prve stopnje: - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1076/2018 z dne 11. 1. 2018 v veljavi v prvem odstavku tako, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek v višini 13.096,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2017 dalje do plačila in delno za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila; glede plačila zneska 3.267,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2017 dalje do plačila v prvem odstavku in v tretjem odstavku glede odmerjenih izvršilnih stroškov v višjem znesku 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila pa je omenjeni sklep razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), - toženi stranki naložilo, da v roku 15-ih dni tožeči plača pravdne stroške v višini 469,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica odločitev v drugi alineji I. točke izreka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Glede II. točke izreka navaja, da sodišče ni v celoti odločilo o pravdnih stroških in da je le iz obrazložitve razvidno, da ji ni priznalo stroškov zastopanja, priglašenih po Odvetniški tarifi (podane naj bi bile kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako po prvem odstavku omenjenega člena). V zvezi z razlogi podanimi v 18. točki obrazložitve poudarja, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev z dne 10. 2. 2011 v II. točki jasno določa, da se stranka in odvetnik dogovorita, da bo stranka za opravljeno odvetniško storitev odvetniku plačala nagrado, kot jo predpisuje ZOdvT (člen 4/I), obračunano po neobvezujočih smernicah, ki jih priporoča Odvetniška zbornica Slovenije na svoji spletni strani, pri čemer vrednost točke, ki jo je določil odvetnik, znaša 0,80 EUR. Ta vrednost predstavlja izhodno točko, ki se jo uporabi za izračun nagrade - za preračun iz vrednosti storitve (v točkah) v denarni znesek, ne pa tudi za preračun iz vrednosti spornega predmeta (v denarnem znesku) v vrednost spornega predmeta v točkah. Pri slednjem je potrebno uporabiti vrednost točke 0,459 EUR (vhodna točka), kot je veljala po prejšnji Odvetniški tarifi, veljavni pred ZOdvT. V nadaljevanju (obširno in konkretizirano) pojasnjuje, kakšna nagrada ji posledično gre za posamezne storitve, ki jih je za toženca opravila v zapuščinskem, pravdnem (I P 674/2011, I P 290/2014) in izvršilnem postopku. Sodišče naj bi glede tega vprašanja odločilo tudi mimo trditvene podlage, saj toženec nikoli ni ugovarjal izračunu vrednosti storitev v točkah in izračunu končnih zaračunanih zneskov na način, kot ga je uporabila sama. Pritožba pojasnjuje, kaj sodišče navaja v drugem odstavku na strani 21 obrazložitve. Pri tem ni upoštevalo, da se vrednost predmeta v točkah določi upoštevaje vrednosti točke 0,459 EUR. Vrednost točke, ki se uporabi pri preračunu iz vrednosti storitve iz točk v denarni znesek je v konkretnem primeru v Dogovoru jasno določena na 0,80 EUR. Vrednost točke 0,80 EUR, ki jo je določil odvetnik (tožnica), je določena le za obračun opravljanja odvetniške storitve, torej pri določanju vrednosti storitve v denarju, kar pa ne velja za izračun vrednosti storitev v točkah. Tam se uporabi vrednost vhodne točke 0,459 EUR. Iz Dogovora jasno izhaja, da je vrednost točke, ki jo je določil odvetnik za nagrado, 0,80 EUR, za določanje vrednosti storitve v točkah pa ni nič posebej dogovorjeno. V točki 27 prvostopenjsko sodišče pojasnjuje, da tožeči stranki ni priznalo stroškov za zastopanje priglašenih po Odvetniški tarifi, o čemer pa ni odločitve v izreku. Sodišče navaja, da tožnico, ki v tem postopku vtožuje terjatev kot odvetnica, zastopa odvetnica A. A., ki je pri njej zaposlena in v AJPES ni vpisana kot odvetnik. Zato tožnica po oceni sodišča ni posebej upravičena do povračila odvetniških stroškov, kar pa je evidentno materialnopravno zmotno in arbitrarno. Po ustaljeni sodni praksi ni nobene ovire, da odvetnik pooblasti drugega odvetnika za zastopanje, pri čemer pa mora biti pooblastilo jasno, kot je to tudi bilo storjeno v konkretnem postopku, zaradi česar je tožnica upravičena do povrnitve stroškov za zastopanje, priglašenih po Odvetniški tarifi. Tožnica ne sme biti prikrajšana pri povračilu pravdnih stroškov zgolj zato, ker je pooblastila odvetnico, ki je pri njej zaposlena. Pritožnica se sklicuje na 22. člen Ustave RS in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec v pritožbi uvodoma izpostavlja, kako je sodišče prve stopnje odločilo. Poudarja, da se zoper sodbo pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma da jo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). Sodišče naj bi nepravilno ugotovilo, da sta stranki tega postopka Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev sklenili za vsa zastopanja, ki jih je zanj opravila tožnica. Meni, da bi moral biti dogovor o plačilu odvetniških storitev sklenjen za vsak postopek posebej. Drži, da je dne 10. 2. 2011 tožnico pooblastil za zastopanje v zapuščinskem postopku, ne pa tudi, da je podpisal splošno pooblastilo. Pojasnjuje, zakaj na bi bilo temu tako. Da je bilo pooblastilo posebno, namenjeno le za zastopanje v zapuščinskem postopku, izhaja tudi iz okoliščine, da je bilo za zastopanje v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju, potrebno skleniti novo pooblastilo, ki se prav tako nahaja v spisu omenjenega sodišča (I P 674/2011). Nadalje je bilo potrebno novo pooblastilo za revizijo in ustavno pritožbo. Račun za odvetniške storitve v višini točke 0,80 EUR je veljaven zgolj za dejanja opravljena v zapuščinskem postopku. Sodišče tudi ni upoštevalo takrat veljavnega prvega odstavka 4. člena ZOdvT (pritožba pojasnjuje, kaj ta določa). Upoštevaje omenjeno določbo bi moral biti dogovor sklenjen ob vsakem podpisu pooblastila posebej. Nadalje zakon tudi ne govori o splošnem ali posebnem pooblastilu, ampak zgolj o enem pooblastilu. In če gre za nov postopek, je potrebno podpisati novo – eno pooblastilo (pritožba pojasnjuje, kaj naj bi bil namen takšne ureditve). Iz zakona in njegovega namena logično izhaja, da bi morala tožnica, če bi želela svoje delo opravljati po drugi ceni, kot jo je določal ZOdvT, s tožencem skleniti dogovor o drugačnem plačilu vedno, ko jo je sam za opravo posla pooblastil, česar pa ni naredila. Če bi bilo tako, kot v sodbi zaključuje sodišče prve stopnje, potem novo pooblastilo za zastopanje v pravdi sploh ne bi bilo potrebno. Zato je zaključek sodišča, da se je predmetni dogovor nanašal na vse zadeve, napačen. Pooblastilo vloženo v zapuščinski postopek ni bilo splošno, prav tako tudi ne istega dne sklenjen dogovor. Ne strinja se s stališčem sodišča, da na podlagi danega pooblastila za zapuščinski postopek ni potrebe, da bi stranki podpisali nov dogovor vsakič, ko je bilo potrebno podpisati novo pooblastilo. Sodišče je napačno odmerilo tudi stroške postopka. Če je tožnica uspela le z 80 oziroma 80,03 % svojega zahtevka, potem je odločitev sodišča, da ji mora toženec povrniti stroške postopka v celoti, nepravilna in v celoti v nasprotju s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

6. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

**V zvezi s pritožbo tožene stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in prepričljivo obrazložilo, da Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, ki sta ga dne 10. 2. 2011 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju Dogovor – priloga A6) ni veljal le za posamezen postopek (konkretno zapuščinski postopek, kot to trdi pritožnik), ampak za vse z njim povezane postopke, v katerem je toženca zastopala tožnica (v zvezi s tem glej predvsem razloge na 15. in 16. strani izpodbijane sodbe). Okoliščina, da so bila tako pooblastilo za zastopanje v zapuščinskem postopku kot tudi pooblastila dana za ostale (z njim povezane) postopke po svojem obsegu (naravi) splošna (kar z drugimi besedami pomeni, da so pooblaščeno odvetnico v skladu s 95. členom ZPP1 - torej po samem zakonu - upravičevala k opravi vseh procesnih dejanj; naštevanje posameznih procesnih dejanj v 1. do 4. točki prvega odstavka 95. člena ZPP ima le eksemplifikativno naravo2), pa je bila le en od argumentov sodišča prve stopnje za tak zaključek. Hkrati je namreč (upravičeno) izpostavilo tudi, da nikjer v Dogovoru ni navedeno, da bi veljal le za zastopanje v zapuščinskem postopku, in da je bil sklenjen za nedoločen čas (točneje nedoločeno število postopkov3), kot tudi (kar pojasnjuje njegov kontekst), da so bile vse zadeve, v katerih je tožnica toženca zastopala, medsebojno povezane oziroma da so izvirale ena iz druge.4 Toženec ta drugi del (ključnih) razlogov povsem zanemari in ugovarja predvsem argumentu »splošnosti« pooblastila (ki si ga tudi sicer napačno razlaga).

9. Pritožbena trditev, da bi moral biti dogovor o plačilu odvetniških storitev sklenjen za vsak postopek posebej, je posplošena (nekonkretizirana), zmotna in v pravilnost (predhodno omenjenih) zaključkov sodišča prve stopnje o obsegu veljavnosti Dogovora5 ne poraja nobenih pomislekov. Razlogi, ki jih v tem oziru toženec podaja, so ne le pritožbeno novi (glej prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak za presojo (splošne) narave pooblastil(a), ki jih (ga) je dal tožnici, nebistveni. Za to presojo je ključna sama vsebina pooblastila/listine (glej npr. pooblastilo v prilogi A2), ki zaključke sodišča prve stopnje o njegovi naravi/obsegu (prav tako) potrjuje. Toženčevo navajanje, da je k tožnici prišel zgolj zaradi zastopanja v zapuščinskem postopku, je nedokazano in neprepričljivo. Ni (po)jasn(jen)o, kako to, da ga je (na podlagi njegovega pooblastila) tožnica potem zastopala tudi v pravdnem postopku (postopkih) in izvršilnem postopku (prav tako v revizijskem in celo v postopku z ustavno pritožbo). Trditev, da je z vložitvijo pooblastila v zapuščinski spis to prenehalo veljati za druge postopke, je prav tako neutemeljena. Kot je (ob izpovedbi) pojasnila tožnica oziroma v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje (glej 15. in 16. stran omenjene sodbe), je bilo kasneje za vsak nov sodni postopek (spis) potrebno predložiti novo originalno pooblastilo.6 Zato je pritožbeno izpostavljanje, da je bilo treba za zastopanje v pravdnem postopku (ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju) dati novo pooblastilo (kot tudi, da je bilo novo pooblastilo potrebno za revizijo in ustavno pritožbo), za presojo pravilnosti izpodbijanega zaključka brezpredmetno. Ker pojem splošnega pooblastila7 (ki je bilo z njegove strani tožnici dano (že) za zastopanje v zapuščinskem postopku8) oziroma vprašanje obsega zastopanja v posameznem postopku (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) očitno (zmotno) zamenjuje z generalnim pooblastilom, je neprepričljivo tudi nadalje pritožnikovo pojasnjevanje, da konkretno pooblastilo ni bilo splošno, ker bi bilo sicer deponirano pri predsednici sodišča. Vse to je za odgovor na vprašanje, ali je bilo oziroma so bila pooblastila, ki (ga) jih je dal tožnici, splošna (ali ne), in (še manj) za presojo obsega učinkovanja Dogovora (torej v zvezi z nagrado za opravljene storitve sklenjenega dogovora9), nebistveno.

10. Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prvega odstavka 4. člena (za to presojo) relevantnega ZOdvT,10 ki predvideva, da mora biti dogovor o višji nagradi, kot jo določa omenjeni zakon, sklenjen pisno ter ločen od pooblastila in ostalih dogovorov. Vse to je bilo v obravnavani zadevi očitno upoštevano (glej Dogovor v prilogi A6). Nikakor pa omenjena določba (ali kateregakoli druga določba ZOdvT) ne narekuje (kot to navaja pritožnik), da bi moral biti tak dogovor sklenjen ob podpisu vsakega pooblastila za posamezen postopek. Toženčevo pojasnjevanje, kaj naj bi bil namen takšne ureditve, je tako ne le pritožbeno novo, ampak predvsem neprepričljivo (saj takšne zahteve/ureditve, kot rečeno, ni). Trditev, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da (novo) pooblastilo za zastopanje v pravdi (oziroma v drugem postopku) sploh ne bi bilo potrebno, ne drži in je posledica toženčeve napačne interpretacije v izpodbijani sodbi podanih razlogov oziroma same vsebine/pomena »splošnega pooblastila«.11

11. Neutemeljen je končno tudi toženčev očitek, češ da naj bi bila odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) v nasprotju s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica v postopku na prvi stopnji zmagala z 80,031 %, a hkrati izpostavilo tudi (kar pritožba zanemari oziroma tej bistveni ugotovitvi ne nasprotuje), da je bil večji del postopka namenjen ugotavljanju temelja terjatev, s katerim pa je slednja v celoti uspela.12 Posledično je odločitev, da ji toženec v celoti povrne priznane stroške, povsem pravilna/utemeljena (in ni v nasprotju s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

**V zvezi s pritožbo tožeče stranke:**

12. Pritožničinemu pojasnjevanju, da naj bi v II. točki Dogovora (o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev z dne 10. 2. 2011) predvidena vrednost odvetniške točke 0,80 EUR predstavljala zgolj »izhodno točko«, potrebno za izračun nagrade, to je za preračun vrednosti storitve (v točkah) v denarni znesek, medtem ko naj bi bilo za preračun vrednosti spornega predmeta v denarnem znesku v vrednost spornega predmeta v točkah potrebno uporabiti njeno siceršnjo vrednost 0,459 EUR (kot »vhodno točko«), ni moč slediti le iz razloga, ker je pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak ker tudi ni prepričljivo (utemeljeno). Uporaba različnih vrednosti »vhodne« in »izhodne« točke (oziroma vrednosti točke, ki se uporabi zgolj v »vhodni«, in vrednosti, ki se uporabi zgolj v »izhodni« fazi ugotavljanja vrednosti odvetniške nagrade13) ne izhaja ne iz Dogovora, ne iz določb ZOdvT oziroma Neobvezujočih smernic za določanje cen odvetniških storitev.14 Dogovor (v nasprotju s tem, kar posplošeno trdi pritožba) jasno govori o eni vrednosti točke, to je 0,80 EUR, ki jo je zato potrebno (kar je storilo in na 21. strani izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo tudi že sodišče prve stopnje) uporabiti v obeh (vseh) »fazah« izračuna odvetniške nagrade. Če je imela tožnica (od samega začetka) v mislih uporabo dveh različnih vrednosti točke, bi moralo biti to jasno dogovorjeno in zapisano v Dogovoru, do česar pa ni prišlo, saj (kot rečeno) njegova jasna vsebina takšne razlage ne omogoča (dopušča). Vsebina omenjenega pisnega dogovora (ki je za to presojo ključna) je torej v očitnem nasprotju s pritožbenimi trditvami.

13. Ker njen očitek o napačni uporabi materialnega prava in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje ni utemeljen, ni moč slediti niti pritožničinemu pojasnjevanju oziroma izračunom višine nagrade za posamezne storitve in skupnih vrednostih (skupni višini) nagrade za posamezne postopke (v katerem je zastopala toženca), ki naj bi bile po njenem mnenju prave (pravilne) in bi ji morale biti kot take prisojene. V obravnavanem okviru ne drži niti očitek, da naj bi sodišče prve odločilo mimo trditvene podlage (češ da toženec nikoli ni ugovarjal izračunu vrednosti storitev v točkah in izračunu končnih zneskov na način, kot ga je uporabila tožnica) in samovoljno znižalo vrednost zahtevane odvetniške nagrade. Ob tem, da gre pri obravnavanem vprašanju za poznavanje in pravilno uporabo materialnega prava (kar je ključna dolžnost/naloga vsakega sodišča), je enako pomembno to, da je toženec jasno ugovarjal zahtevani višini vtoževane terjatve15 (zato ni moč govoriti o odločanju brez ugovora ali prekoračitvi njegove trditvene podlage). Nadalje ne drži tožničin očitek, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za (v zadevi I P 674/2011 podane) predloge za preložitev naroka z dne 23. 5. 2012, dne 13. 6. 2012 in dne 26. 6. 2012 ter obvestilo sodišču z dne 17. 4. 2013 priznati 4 x po 50 točk (in ne le 4 x po 20 točk), češ da gre pri omenjenih dopisih za storitev, ki je odvisna zlasti od porabljenega časa in v smernicah ni posebej ovrednotena. Pritožničino navajanje, da je bilo v konkretnem primeru za vsak dopis potrebno do pol ure (kar naj bi vodilo k uporabi Tar. št. 39 Neobvezujočih smernic za določanje cen odvetniških storitev), je ne le nekonkretizirano, ampak predvsem nebistveno. Ključno je, da gre po svoji vsebini za dopise (obvestila) krajše narave, ovrednotenje katerih16 (kot je to na 20. strani izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) predvideva 4. točka Tar. št. 38 Neobvezujočih smernic za določanje cen odvetniških storitev.

14. Ker odločitev o stroških posameznega postopka nikoli ne vsebuje tudi zavrnilnega dela (torej odločitve o višjem delu zahtevanih pravdnih stroškov), je (posplošeno) pritožbeno zatrjevanje procesnih kršitev, ki naj bi jih (ker izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o »presežnih« stroških) zagrešilo sodišče prve stopnje, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožnici ni priznalo (po Odvetniški tarifi) priglašenih stroškov za zastopanje v tem postopku, ker jo je zastopala odvetnica, ki je pri njej zaposlena (in v AJPES ni vpisana kot odvetnik). Z ozirom na to, da razlog za ne-priznanje ni bil v naziranju, da predmetno zastopanje (pooblastilo) ni bilo veljavno, je pritožbeno pojasnjevanje, da po ustaljeni sodni praksi ni nobene ovire, da odvetnik pooblasti drugega odvetnika za zastopanje,17 pri čemer mora biti (kot v konkretnem postopku) pooblastilo jasno, brezpredmetno. Zgolj zaradi veljavnosti pooblastila in samega zastopanja namreč tožnica (kot zmotno meni) še ni upravičena do povračila zatrjevanih (zahtevanih) stroškov zastopanja. Povračilo namreč predpostavlja, da so stranki, ki le tega od nasprotne stranke uveljavlja, (zahtevani) stroški (zaradi plačila pooblaščenca/odvetnika) dejansko tudi nastali. Načeloma (običajno) strankam sicer ni potrebno zatrjevati niti dokazovati, da so pooblaščenemu odvetniku stroške (nagrado), katerih povračilo uveljavljajo, res poravnali (torej da so imeli s tem dejanske stroške). V konkretni zadevi pa gre za v bistvenem drugačno situacijo, saj je tožnico (ki je tudi sama odvetnica) v postopku (veljavno) zastopala pri njej zaposlena odvetnica, torej odvetnica, katero (že) plačuje iz naslova med njima obstoječega delovnega razmerja (drugače pritožnica ne trdi). V takem primeru pa bi bilo (vsaj v pritožbi kot ugovor na zaključke/razloge izpodbijane sodbe) s strani zastopanega (konkretno tožnice) utemeljeno pričakovati, da bo podala trditve (če že ne dokaze), da so ji (»dodatni«) stroški zaradi zastopanja v tej pravdi dejansko nastali18 (ker je npr. odvetnico, ki jo je zastopala in ki je pri njej v delovnem razmerju, za storitve povezane z zastopanjem »posebej/dodatno«19 plačala). A takšnih trditev obravnavana pritožba ne vsebuje (zaradi česar ni moč slediti niti njenemu očitku o kršitvi 22. člena Ustave RS).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zaradi česar sami nosita stroške nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica sama nosi tudi svoje z vložitvijo odgovora na toženčevo pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).20 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej A. Galič, Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2005, 1. knjiga, str. 392 - 393, in VSRS sklep II Ips 190/2018 z dne 24. 1. 2019. 3 Ti namreč niso izrecno določeni. 4 V tem smislu je potrebno razumeti zaključek sodišča prve stopnje (str. 16 izpodbijane sodbe), da do podpisa novega pooblastila (tožnici s strani toženca) ni prišlo iz razloga, ker bi šlo za novo zadevo, ampak, ker je bilo potrebno pooblastilo predložiti v sodni spis, torej za nov postopek. »Zadeva« v tem delu obrazložitve izpodbijane sodbe torej ni mišljena kot postopek (kakor poskuša to prikazati pritožba), ampak konkretno življenjsko (in hkrati seveda pravno) razmerje, ki je bilo predmet obravnavanja v (vseh teh) postopkih, v katerih je tožnica toženca zastopala. 5 Glej 15. – 17. stran izpodbijane sodbe. 6 Kar pa je za presojo specialnosti/splošnosti posameznega od teh pooblastil nebistveno. 7 Ki (kot rečeno) zadeva vsebino (obseg procesnih) dejanj, ki jih lahko pooblaščenec v skladu z njim v posameznem postopku opravi (ne glede na to, ali gre za generalno ali specialno oziroma pooblastilo dano za posamezen postopek). 8 Glej fotokopijo pooblastila v prilogi A2 oziroma pooblastilo v prilogi B1 spisa Okrožnega sodišča v Kranju I P 290/2014 (I P 674/2011). 9 In v njem predvidene (dogovorjene) vrednosti odvetniške točke. 10 Zakon o odvetniški tarifi. Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami. 11 Ki (kot rečeno) ni povezana z vprašanjem, ali je potrebno za posamezen postopek vložiti (posamično) pooblastilo (kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno – glej 16. stran izpodbijane sodbe). Iz teh razlogov je pritožbeno sklicevanje na 95. člen ZPP (češ da ta govori le enem pooblastilu) brezpredmetno. 12 Kot tudi, da naj bi bili določeni sodni stroški, ki so tožencu nastali, enaki ne glede na (njegov) uspeh v postopku. 13 Torej o uporabi dveh različnih vrednosti (odvetniške) točke (in sicer vrednosti točke za določitev vrednosti spora v točkah in vrednost točke za preračun nagrade za storitev v denarni znesek). 14 Glej npr. 4. člen teh smernic. 15 Kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (glej 3., 4., 10. in 11. stran omenjene sodbe). 16 V višini 20 točk. 17 Kot tudi izpostavljanje okoliščine večjega zaupanja v konkretnem primeru. 18 V nasprotnem primeru (torej toženčevega plačila zahtevanih stroškov) bi imeli opravka z neupravičeno obogatitvijo na njeni strani. 19 Torej poleg siceršnjih plačil iz naslova delovnega razmerja. 20 Glej tudi razloge podane v predhodni točki obrazložitve te sodbe.