Jedro

Le center za socialno delo lahko razreši skrbnika za posebni primer, četudi je bil ta postavljen z odločbo organa, pred katerim teče postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo na pritožbo A.A. odpravilo odločbo Upravne enote Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z dne 2. 9. 2011, s katero je ta razrešila dolžnosti skrbnika za posebni primer B.B. in C.C., kot skrbnike za posebni primer za upravljanje z nepremičnim premoženjem, vrnjenim z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 26. 9. 2008, pa določila D.D., tožnico, E.E. ml. in A.A. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe najava, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je tožnica z vlogo z dne 13. 12. 2010 pri prvostopenjskem organu zahtevala razrešitev skrbnikov za posebni primer B.B. in C.C., postavljenih z odločbo z dne 10. 12. 2008. Vendar pa po določbi 198. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) le center za socialno delo lahko razreši skrbnika, če obstajajo za to razlogi, in to ne glede na to, ali je bil ta postavljen z odločbo, ki jo je izdal center za socialo delo, ali z odločbo organa, pred katerim teče postopek. Glede na to je prvostopenjski organ o razrešitvi skrbnikov odločil kot nepristojen organ. Zato je drugostopenjski organ odločbo prvostopenjskega organa moral odpraviti.

Tožnica se z odločitvijo drugostopenjskega organa, ki jo ta opira na določbe ZZZDR, Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 720/2002 z dne 9. 4. 2003, ne strinja. Navaja, da je obrazložitev odločbe zmotna v dejanskem in pravnem pogledu, da nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so protispisni ter da je bilo v postopku pravo nepravilno uporabljeno. Dalje navaja, da skrbništva in pristojnosti skrbnikov ni mogoče povezovati s posamezno odločbo o denacionalizaciji. Glede sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 720/2002, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, pa tožnica navaja, da velja le za primere, ko je denacionalizacija pravnomočno končana in je torej postopek denacionalizacije zaključen. Tako pa ni v obravnavanem primeru, saj je postopek denacionalizacije še odprt na prvi stopnji, niti ni dokončna in pravnomočna odločba, s katero je bilo odločeno o razrešitvi skrbnikov in postavitvi novih skrbnikov. Tožnica dalje navaja, da ji drugostopenjska odločba jemlje pravico do učinkovitega pravnega varstva. Odločba je po njenem mnenju arbitrarna in v nasprotju z utečeno sodno prakso. Napotitev – glede razrešitve skrbnika – na center za socialno delo pa tudi pomeni slabše pravno varstvo, saj Center za socialno delo v ... (po kraju zadnjega bivališča umrlega upravičenca do denacionalizacije) nima nobene zveze s to denacionalizacijo in skrbniki, pa tudi nima zaposlenega nobenega pravnika. To vse ogroža pravno varnost in otežuje uveljavljanje zakonitih in legitimnih upravičenj, da se učinkovito in hitro izloči skrbnike, ki to niso in ki doslej niso podali še nobene informacije o izvajanju skrbništva, nobenega poročila o delu, vendar pa po usklajenem ravnanju s pritožnikom spravljajo denar v svoj žep. Tožnica sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve upravnemu organu druge stopnje v ponoven postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor B.B., C.C., D.D., E.E. in A.A. Na tožbo je odgovoril slednji ter sodišču predlagal, naj tožbo zavrne, ker je ni vložila upravičena oseba; meni namreč, da na tožbi ni podpisana tožnica.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma zavrača kot neutemeljene navedbe stranke z interesom A.A., da tožbe ni podpisala tožnica ter da jo je (tako) vložila neupravičena oseba. Tožnica je v pripravljalni vlogi potrdila, da gre za njeno tožbo in njen podpis na njej. Sodišče pa tudi nima nobenega razloga za dvom v verodostojnost njenih vlog in izjav.

Sodišče dalje pritrjuje pravnemu stališču drugostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, ki mu tožnica v tožbi nasprotuje, in sicer da le center za socialno delo lahko razreši skrbnika za posebni primer, četudi je bil ta postavljen z odločbo organa, pred katerim teče postopek.

Skrbništvo za posebne primere ureja ZZZDR v členih 211 do 215 (5. točka šestega dela zakona). Iz določbe 211. člena ZZZDR izhaja, da skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil postavi center za socialno delo odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je to potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Iz določbe 212. člena ZZZDR pa izhaja, da v primerih iz prejšnjega člena sme postaviti skrbnika, ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi organ, pred katerim teče postopek; ta organ pa mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo, ki ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. Med določbami ZZZDR, ki urejajo skrbništvo za posebne primere, ni določb, ki bi urejale razrešitev skrbnika za posebni primer. Določbe o razrešitvi skrbnika se nahajajo (le) med določbami 2. točke šestega dela ZZZDR (o skrbniku), ki obsega člene 179 do 200. Tako je v 198. členu ZZZDR določeno, da center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika. V 199. členu ZZZDR pa je urejena razrešitev skrbnika v primeru, če sam to zahteva: center za socialno delo ga mora razrešiti v treh mesecih od dneva, ko skrbnik zahteva razrešitev.

Za obravnavani primer relevantno določbo 198. člena ZZZDR, po kateri center za socialno delo (ob izpolnjenih zakonskih pogojih) razreši skrbnika, je po mnenju sodišča treba razlagati, da se nanaša tudi na razrešitev skrbnika za posebni primer. Gre namreč za nepopolnost zakonske ureditve skrbništva za posebni primer (nepopolnost v zgradbi zakona), za praznino (vrzel) v zakonu, ki jo je treba zapolniti; v obravnavanem primeru ob uporabi posamične zakonske analogije. Sodišče pa ne meni, da bi zakonska ureditev skrbništva dajala podlago za razlago te določbe (ob upoštevanju še določbe 212. člena ZZZDR, po kateri lahko postavi skrbnika za posebni primer tudi organ, pred katerim teče postopek) tudi v pomenu – kakor to zagovarja tožnica - da skrbnika za posebni primer lahko razreši (tudi) organ, pred katerim teče postopek, če ga je ta postavil. Če namreč zakon določa pristojnost postavitve skrbnika za posebni primer poleg centra za socialno delo tudi organa, pred katerim teče postopek, pa na tej podlagi še ni mogoče zaključevati, da se v pristojnostih in pooblastilih, ki jih določa ZZZDR in ki se nanašajo na skrbništvo oziroma skrbništvo za posebni primer, organa v bistvenem ujemata in da je glede stvarno pristojnega organa za razrešitev skrbnika za posebni primer mogoča uporaba analognega sklepanja. Že za primer, če skrbnika za posebni primer postavi organ, pred katerim teče postopek, mora ta – po izrecni določbi 212. člena ZZZDR – o tem takoj obvestiti center za socialno delo, ki ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. Center za socialno delo med izvajanjem skrbništva tudi odobrava razpolaganje skrbnika z varovančevim premoženjem (191. člena ZZZDR), je organ, ki mu mora skrbnik vsakoletno oziroma tudi na zahtevo poročati ter mu dati račun o svojem delu (prvi odstavek 194. člena ZZZDR), je organ, ki mora po potrebi ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo varovančeve koristi (195. člen ZZZDR) in je organ, ki rešuje ugovore zoper delo skrbnika (200. člen ZZZDR). Glede na navedena zakonska pooblastila, ki jih ima (le) center za socialno delo v zvezi z izvajanjem skrbništva, je po mnenju sodišča mogoče določbo 198. člena ZZZDR o razrešitvi skrbnika razlagati le tako, da je le centru za socialno delo pridržano ugotavljanje, ali je skrbnik pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, ali zlorablja svoje pravice, ali s svojim delom ogroža varovančeve koristi oziroma ali bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika (kar so zakonski razlogi za razrešitev) ter odločanje o tem, da se skrbnika (tudi skrbnika za posebni primer) ob podanih zakonskih razlogih razreši (198. člen ZZZDR).

Ob takem pravnem stališču, da je po določbah ZZZDR le center za socialno delo pristojen za odločanje o razrešitvi skrbnika za posebni primer, ki je po navedenem pravilno tudi po presoji sodišča, je drugostopenjski organ mogel zaključiti, da prvostopenjski organ (upravna enota) ni bil pristojen za odločanje o razrešitvi skrbnikov, ki jih je (kot denacionalizacijski organ) sam postavil, ter je po presoji sodišča prvostopenjsko odločbo, ker jo je izdal stvarno nepristojni organ, pravilno odpravil (198. člen ZZZDR, drugi odstavek 241. člena ZUP/86 – smiselno enako 1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe o tem, da je drugostopenjski organ nepravilno uporabil zakon ter da je odločil arbitrarno. Ker je drugostopenjski organ za odločitev o odpravi prvostopenjske odločbe v izpodbijani odločbi tudi navedel relevantne pravne in dejanske razloge, so brez podlage tudi tožbene navedbe, da odločba nima razlogov oziroma da so ti protispisni. Tožnica prav tako neutemeljeno očita, da ji je z odločitvijo drugostopenjskega organa odvzeto učinkovito pravno varstvo. Okoliščina, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, taka kršitev pravil postopka pa v vsakem primeru terja odpravo izdane odločbe. Z odpravo odločbe pa je zadeva tudi zgolj le vrnjena v stanje pred odločitvijo o zahtevi tožnice za razrešitev skrbnikov za posebni primer oziroma pred uvedbo novega postopka za odločitev o tej zahtevi tožnice (pri pristojnem organu), v katerem bo tej moralo biti zagotovljeno izvajanje procesnih pravic v skladu z zakonom (146. člen ZUP).

Sodišče se s tožnico tudi ne strinja, da bi se v obravnavani zadevi drugostopenjski organ ne mogel sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 720/2002 z dne 9. 4. 2003, ker naj bi se zadeva, v kateri je bila izdana sodba, nanašala le na primer razrešitve skrbnika za posebni primer v že končanem denacionalizacijskem postopku. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da Vrhovno sodišče, ko povzema stališče tega sodišča (kot prvostopenjskega), da je center za socialno delo pristojen za razrešitev skrbnika, tudi če ga je postavil drug organ v drugem postopku, temu stališču ne nasprotuje in tudi ne navede drugačnega svojega stališča o tem vprašanju. Za tako sklepanje, da bi Vrhovno sodišče podalo drugačno stališče posredno, s tem ko razloguje, da v konkretnem primeru zaradi že končanega denacionalizacijskega postopka skrbnika ne more razrešiti in postaviti drugega organ za denacionalizacijo, pa sodišče tudi ne najde zadostne podlage.

Določitev stvarne pristojnosti organa za odločanje v upravni zadevi je stvar zakonske ureditve. Glede na kogentno naravo določb o stvarni pristojnosti morajo te določbe organi spoštovati; zato tožnica tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da krajevno pristojni center za socialno delo nima nobene zveze s predmetno denacionalizacijo in skrbniki, da je neustrezno kadrovsko zaseden itd. V postopku za ponovno odločitev o zahtevi tožnice za razrešitev skrbnikov, postavljenih z odločbo z dne 10. 12. 2008, pa bo pristojni organ moral upoštevati dolžnosti, ki jih v zvezi z vodenjem posebnega ugotovitvenega postopka zanj določa zakon.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.