Jedro

Ker je ugotovljena vrednost presegala dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje mejo pravilno določalo na podlagi zadnje mirne posesti. Udeleženci postopka namreč niso bili soglasni, da bi se meja določala na podlagi močnejše pravice.

97. člen ZCes-1 varovalnega pasu ob občinski cesti ne določa kot javno dobro, temveč le omejuje rabo na tovrstnem prostoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vrednost spornega prostora določilo na 4.743,68 EUR. Mejo med parc. št. 674/0, k. o. X (last V.), parc. št. 648/1, k. o. X (last D. in I.) ter parc. št. 256/1, k. o. X (last Občine K.), je določilo tako, da ta poteka od točke B, ki predstavlja tromejo med parcelami 648/1, 674 in 256/1, nato proti jugu do točke A, nato ob muldi do točke C1 ter nato do točke C, ki predstavlja tromejo parcel 674, 256/1 in 1243/24. Opisano mejo je določilo na podlagi zadnje mirne posesti, nasprotne udeležence pa je z zahtevkom po določitvi meje po močnejši pravici napotilo na pot pravde. Prvi nasprotni udeleženki je na račun predlagatelja naložilo plačilo stroškov postopka v višini 631,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pravočasno pritožuje prva nasprotna udeleženka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sklicuje se na zmotno uporabo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Meni, da je sodišče napačno postopalo, ko je določilo mejo po zadnji mirni posesti, saj je vrednost spornega predmeta določilo bistveno previsoko, hkrati pa je upoštevalo umik soglasja predlagatelja, čeprav je le ta soglasje k ureditvi meje po močnejši pravici umaknil šele po prvem naroku. Poudarja, da znaša vrednost celotne nepremičnine parc. št. 256/1 največ 33 EUR na kvadratni meter, vrednost spornega sveta pa največ 1.254,00 EUR. Vztraja na stališču, da parc. št. 256/1 predstavlja javno dobro, čeprav takšen status ni vpisan v zemljiški knjigi. Hkrati navedena parcela predstavlja del cestnega telesa, ki je v skladu z Odlokom o kategorizaciji cest v Občini Krško opredeljen kot lokalna cesta. Javno dobro so tako po stališču pritožnice tudi nepremičnine, ki zgolj predstavljajo javno dobro in niso kot take vpisane v zemljiško knjigo. Sklicuje se na sodno prakso ter poudarja, da na zemljišču, ki spada v sklop javne ceste, ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sodišče je določilo meje praktično na koncu asfaltne mulde, zato je zanesljivo poseglo v cestni svet. Hkrati je s tem poseglo v varovalni pas ob občinski cesti, na katerem je v skladu z Zakonom o cestah raba prostora omejena, posegi pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Predlaga, da se meja uredi po močnejši pravici, in sicer po stanju iz katastra. Poudarja, da predlagatelj tudi sicer ni bil v dobri veri, saj je vedel, da je škarpo postavil na tujem zemljišču. Navedeno je potrdila tudi priča F., ki je poudarila, da so ob gradnji škarpe morali pridobiti dovoljenje takratne oblasti. Hkrati je bila v času gradnje na zemljišču gmajna, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da je bilo zemljišče v splošni rabi. Pritožnica posebej izpodbija odločitev sodišča, ki je mejo določilo celo 66 cm južneje od škarpe, z utemeljitvijo, da naj bi predlagatelj ta prostor kosil. Poudarja, da zemljišča ob lokalnih cestah čisti sama. Izpodbija tudi stroškovni del odločitve.

3. Na pritožbo prve nasprotne udeleženke je odgovoril predlagatelj in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot temelj za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Vendar je po tem kriteriju mogoče mejo urediti le, če je vrednost spornega prostora manjša od 4.000,00 EUR (dvakratna vrednost za določitev spora majhne vrednosti) ali če za to obstaja soglasje udeležencev postopka. Če je vrednost večja oziroma če soglasja ni, uredi sodišče mejo bodisi po zadnji mirni posesti bodisi po pravični oceni, udeleženci pa imajo možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi. Bistveni sestavni del sklepa sodišča prve stopnje o ureditvi meje je zato tudi ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora (drugi odstavek 138. člena ZNP).

6. V konkretnem primeru je med udeleženci postopka obstajal spor o vrednosti spornega mejnega prostora, zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ravnalo pravilno, ko je vrednost določalo samo. Pri tem je na podlagi podatkov, razvidnih iz geodetskega portala, upoštevalo tako vrednost parc. št. 256/1, k. o. X, kot tudi vrednost parc. št. 674/0, k. o. X, ter povprečno vrednost pravilno ocenilo na 57,84 EUR za kvadratni meter, vrednost spornega prostora pa na 4.743,68 EUR (57,84 EUR x 82 m2). Prva nasprotna udeleženka zato zmotno navaja, da je ocenjena vrednost previsoka. Pri določitvi vrednosti je namreč sodišče upoštevalo obe parceli, na katerih leži sporni mejni prostor, in ne le ene, kot skuša prikazati pritožnica. Ker je ugotovljena vrednost presegala dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje mejo pravilno določalo na podlagi zadnje mirne posesti. Udeleženci postopka namreč niso bili soglasni, da bi se meja določala na podlagi močnejše pravice. Ob tem ne drži pritožbena navedba, da predlagatelj ne bi smel umakniti soglasja za ureditev meje na podlagi močnejše pravice po izvedenem prvem naroku, saj prekluzije veljajo zgolj za navajanje dejstev in dokazov (prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. Na podlagi zadnje mirne posesti se meja določa na podlagi kriterijev, ki so bliže tistim, ki se zahtevajo za varstvo posesti. Gre za tisto posest, ki je nepretrgoma trajala dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta jo oba udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala (1). Da je zadnjo mirno posest na spornem zemljišču imel prav predlagatelj, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ogleda, zaslišanja udeležencev in prič, ki so potrdile, da je predlagatelj za škarpo ves čas skrbel, urejal pa je tudi zemljišče do asfaltne mulde (pulil travo, pometal). Ker je predlagatelj mirno užival sporno zemljišče vse od leta 1956, nasprotni udeleženci pa temu niso nasprotovali, je sodišče prve stopnje zatrjevani del zemljišča parc. št. 256/1 utemeljeno dodelilo njemu.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je nadalje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sporni del mejnega prostora znotraj parc. št. 256/1, vsaj v delu, ki je s škarpo povezan z zemljiščem predlagatelja, ne opravlja funkcije javnega dobra. Drži sicer, da vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra, mora pa za to obstajati določen akt o razglasitvi oziroma uporabi zemljišča v takšne namene, ki pa ga prva nasprotna udeleženka ni predložila. Navedenega ne spremeni niti 97. člen Zakona o cestah, saj zakon t.i. varovalnega desetmetrskega pasu ob občinski cesti ne določa kot javno dobro, temveč le omejuje rabo na tovrstnem prostoru. S spremembo mejne črte pa se dosedanja raba prostora ne spreminja, zato ne gre za oviro, ki bi vplivala na določitev meje. Na navedeno je pritožbeno sodišče že opozorilo v svoji odločbi II Cp 2761/2012 z dne 8. 5. 2013. 9. Po 35. členu ZNP skupne stroške, ki zajemajo stroške predujmov za izvedence in sodne takse, trpijo udeleženci skupno. Določba 139. člena ZNP določa posebne kriterije za odločitev o stroških, ki nastanejo v postopku za ureditev mej. Po splošni določbi omenjenega določila skupne stroške postopka udeleženci trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. V drugem delu navedenega določila pa so določeni tehtni razlogi, zaradi katerih lahko sodišče o teh stroških navedenega postopka odloči tudi drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno porazdelilo skupne stroške postopka med predlagatelje in prvo nasprotno udeleženko, ki sta glede dolžine meje v enakem položaju, saj sta mejaša v večinskem deležu sporne meje. Ker sta preostala dva nasprotna udeleženca mejaša le v manjšem delu, s predlagano mejo pa sta se tekom postopka strinjala, je prvostopenjsko sodišče navedeno okoliščino pravilno upoštevalo kot drug tehtni razlog, zaradi katerega ju ni obvezalo k udeležbi pri skupnih stroških. Izpodbijani sklep je tako pravilen tudi v stroškovnem delu.

10. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben, predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 233/97.