Jedro

Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje očitno v naprej organizirano, kot član hudodelske združbe pa je tudi obdolženec, ko naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti in pri tem peljal tri tujke iz Zagreba preko meje po ozemlju RS, je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilen, tudi pritožba pa v prav ničemer ni uspela prepričati v nasprotno.

Obramba zmotno navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo tudi možnosti uporabe milejših ukrepov. Do tega se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo in pravilno zaključilo, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, za katere se sicer zavzema pritožnica, pri čemer le-ta niti ne specificira, kateri milejši ukrep naj bi bil primernejši. Še dodatne razloge in še podrobnejšo opredelitev do sorazmerja med ciljem, ki ga ukrep pripora zasleduje in posegom v osebno svobodo, obramba neutemeljeno pogreša. Izpodbijani sklep tako ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ustavo RS, mednarodnimi pravnimi normami ali določbami ZKP, kar povsem posplošeno trdi zagovornica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pripor odpravi oz. podredno, nadomesti s katerim od milejših ukrepov.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev pripora, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni in da se zato ta ukrep podaljša. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe zagovornice ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju z zagovornico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem dosedanjih ugotovitev policistov, pridobljenih listin in zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejan. Ti dokazi so podrobno opisani in analizirani na str. 3-5 izpodbijanega sklepa in se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje in pritrjuje, da se sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi formalno dognan utemeljen sum kakorkoli ovrgli ali morebiti omajali. Pritožba utemeljenega suma niti ne izpodbija, nasprotuje pa obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, kot tudi neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa.

6.Pritožbeno sodišče, kljub nasprotovanju zagovornice, ugotavlja, da je prvo sodišče v tč. 9 izpodbijanega sklepa celovito in jasno utemeljilo priporni razlog begosumnosti. S takšnimi argumenti se pritožbeno sodišče v celoti strinja in nima kaj dodati. Pavšalna trditev zagovornice, da prvostopenjsko sodišče ni konkretno ugotovilo razlogov za ta priporni razlog, je tako neosnovana. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da ima obdolženec naslov na ozemlju EU, pa ne omaje njegove očitne begosumnosti, upoštevaje zlasti: (-) da obdolženec nima prav nobenih naveznih okoliščin v Republiki Sloveniji (RS), (-) da je povsem utemeljeno sklepati, da se je na ozemlju RS nahajal zgolj v tranzitu in sicer z namenom izvršitve kaznivega dejanja, saj je tudi tujka, katero je vozil, povedala, da je bila skupaj z otrokoma namenjena v Francijo, (-) da se očitno lahko obdolženec prosto giblje po evropskem prostoru in naj bi to okoliščino spretno izkoristil za izvrševanje tovrstnega kaznivega dejanja in (-) da mu v RS grozi kazen zapora od 3 do 15 let zapora ter denarna kazen. Vse navedeno daje utemeljeno podlago za sklepanje na resno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil zato, da bi se izognil kazenskemu postopku in morebitni zaporni kazni ter bi za pristojne organe naše države postal nedosegljiv. Pritožbene navedbe, da bi se obdolženec tako lahko predmetnega postopka udeleževal s prostosti, posledično ne pripeljejo do zaključka, da pri njemu priporni razlog begosumnosti ni podan.

7.Prav tako pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z opisanimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Tudi ta priporni razlog pritožba povsem pavšalno graja z očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, kar ne drži. V tč. 10 opisane okoliščine namreč dajejo povsem zadostno podlago za sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Pri tem je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz tega, da obdolženec še ni kaznovan, prav tako je pravilno upoštevalo dohodke, ki naj bi jih obdolženec prejemal, ki pa so izjemno nizki (260,00 EUR na mesec), na podlagi česar je utemeljeno zaključilo, da mu to očitno ne zadošča za preživljanje, kar vsekakor utemeljuje ponovitveno nevarnost, ko ga je očitno tudi pri domnevni storitvi očitanega kaznivega dejanja vodila koristoljubnost in želja po zaslužku. Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje očitno v naprej organizirano, kot član hudodelske združbe pa je tudi obdolženec, ko naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti in pri tem peljal tri tujke iz Zagreba preko meje po ozemlju RS, je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilen, tudi pritožba pa v prav ničemer ni uspela prepričati v nasprotno.

8.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Prepričljive razloge o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora je sodišče prve stopnje navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi (tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem), nemoten potek kazenskega postopka ter prepreči, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kar vse pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Teža očitane mu kriminalne dejavnosti in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja in višina zagrožene kazni, tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti opravičuje ta najstrožji omejevalni ukrep, ki je zato tudi sorazmeren. Obramba zmotno navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo tudi možnosti uporabe milejših ukrepov. Do tega se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo in pravilno zaključilo, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, za katere se sicer zavzema pritožnica, pri čemer le-ta niti ne specificira, kateri milejši ukrep naj bi bil primernejši. Še dodatne razloge in še podrobnejšo opredelitev do sorazmerja med ciljem, ki ga ukrep pripora zasleduje in posegom v osebno svobodo, obramba neutemeljeno pogreša. Izpodbijani sklep tako ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ustavo RS, mednarodnimi pravnimi normami ali določbami ZKP, kar povsem posplošeno trdi zagovornica.

9.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10.Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 272, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.