Jedro

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 3. 2020 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 11.2019 odpravilo in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 300,00 EUR na mesec od 1. 4. 2019 dalje. Hkrati je odločilo, da se že izplačani zneski poračunajo (I. in II. točka izreka). Kar tožnica zahteva več ali drugače (priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 430,19 EUR na mesec in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo že od 3. 2. 2019 dalje) je zavrnilo ter naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka v višini 247,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter kršitve človekovih pravic in svoboščin. Navaja, da se je v tem postopku zavzemala za spremembo nezakonite in neustavne prakse toženca, ki že vrsto let neupravičeno diskriminira duševno obnemogle osebe pri priznanju pravice do ekstra dodatka za pomoč in postrežbo. Prvi pogoj določen v 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) je potreba po 24-urnem nadzoru svojcev, ki ga tožnica nedvomno izpolnjuje. Za drugi pogoj – obvezna strokovna pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege iz 103. člena ZPIZ-2, ki ga tožnica po mnenju pritožbe tudi izpolnjuje, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi to bil pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče šele glede na okoliščine vsakokratnega primera. Meni, da je sodišče prve stopnje pravni standard napolnilo napačno, saj je sledilo arbitrarnim navodilom toženca in izvedenca. Toženec je v svoji praksi namreč arbitrarno določil naštete postopke in merila zdravstvene nege. Te postopke taksativno povzema tudi sodni izvedenec mag. A. A., ki je v preteklosti celo sodeloval pri pripravi taksativno določenih postopkov zdravstvene nege. Postopki oziroma kriteriji, ki jih je toženec postavil sam sebi, so v nasprotju z zakonom in številnimi ustavnimi pravicami. Takšni postopki pa so tudi v nasprotju z določbo 154. člena Ustave Republike Slovenije. Stališče prvostopnega sodišča, ko je napolnilo pravni standard „obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege“ ne ustreza niti ustaljenim metodam razlage 103. člena ZPIZ-2, niti ni ustavno skladno. Tožnica glede na njeno ugotovljeno zdravstveno stanje in namestitev v varovanem oddelku brez njene privolitve potrebuje ne le 24-urni nadzor svojcev, temveč 24-urno zdravstveno nego in nadzor v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, v katerem ji najmanj zdravstveni tehniki nudijo posebno strokovno zdravstveno nego. Izpodbijana odločitev in tolmačenje sodišča navedenega pravnega standarda je v nasprotju z jezikovno razlago tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2 in enako v nasprotju z namensko razlago citirane določbe, kakor tudi v nasprotju z logično razlago. Tretji odstavek 103. člena ZPIZ-2 govori o zdravstveni negi na splošno in ne o točno določenih strokovnih opravilih zdravstvene nege. Sklicuje se na definicijo zdravstvene nege definirane s strani mednarodnega sveta medicinskih sester in da gre glede na definicijo zdravstvene nege s področja dela medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic, za ista dela in naloge, ki jih zdravstveni tehniki opravljajo tudi na varovanem oddelku doma upokojencev, na katerem se nahaja tožnica. V dokaz je tožnica predlagala zaslišanje direktorice doma upokojencev B. kot tudi, da sodišče samo ali po izvedencu medicinske stroke opravi poizvedbe v domu upokojencev in po uradni dolžnosti pridobi seznam vseh tehnikov in zdravnikov. Nobenega od teh dokaznih predlogov sodišče ni izvedlo, čeprav bi se s tem potrdilo, da tožnici na varovanem oddelku zavoda nudijo obvezno stalno zdravstveno nego in strokovno pomoč najmanj zdravstveni tehniki. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo vsa ostala dokazila tožnice, s katerimi je dokazovala, da je na varovanem oddelku deležna obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege, ki jo izvajajo najmanj zdravstveni tehniki. Tako sodišče tudi ni dalo pomena elektronskemu sporočilu vodje enote doma upokojencev C. C. z dne 18. 5. 2020, v katerem slednja odgovarja na vprašanje pooblaščenca, če je varovanka deležna strokovne pomoči zdravstvenih tehnikov. Nadalje navaja, da iz jezikovne razlage tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2 izhaja, da zakon nikjer ne določa, da naj bi se lahko kot postopek iz zdravstvene nege šteli le taksativno našteti postopki oziroma kriteriji. Tožnica je glede na obvezno strokovno pomoč, ki ji je nudena na varovanem oddelku zavoda, razvrščena v najvišji možni razred stroškov oskrbe tako, da ji na mesečni ravni nastaja 1.420,00 EUR stroškov, njena pokojnina pa ne zadošča za kritje teh stroškov. Namen dodatka za pomoč in postrežbo pa je prav kritje povečanih stroškov zdravstvene nege. V kolikor bi bila tožnica doma, ji ne bi šel ekstra dodatek, saj svojcem ne bi nastali takšni stroški. V tožničinem primeru je podana huda duševna motnja in stanje tako hudo, da pri njej bolnišnično zdravljenje ni več smiselno. Zato gre v takem primeru tožnici najvišji dodatek za najtežje primere, saj se ji nudi stalna pomoč in nadzor s strani zdravstvenih tehnikov na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, kjer je deležna posebne oskrbe in zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje je pri napolnjevanju pravnega standarda ravnalo ustavno neskladno in je nasprotno s takšno odločitvijo kršilo številne ustavne pravice tožnice, zlasti gre za kršitev načela socialne države in ustavne pravice do socialne varnosti, kot tudi pravice do dostojanstva (2. člen, 50. člen in 34. člen Ustave Republike Slovenije). Prav tako pa je tolmačenje sodišča tudi v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom in ustavno pravico do enakega varstva pravic (14. člen in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Praksa toženca, kakor tudi sodišča je v konkretnem primeru diskriminatorna, saj je tožnica v istem zavodu zaradi stanja zdravstvene nege, ki jo prejema, v bistveno slabšem položaju, kot fizično obnemogle osebe. Nobenega razumnega in dopustnega razloga namreč ni, da bi pri višini dodatka za pomoč in postrežbo osebe z demenco obravnavali bistveno manj ugodno od oseb, ki so bile fizično obnemogle. Stroški oskrbe nastajajo ravno zaradi obsega zdravstvene nege in strokovnjakov, ki nudijo tožnici stalno zdravstveno nego na varovanem oddelku. Pri presoji pravnega standarda „obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege“ se sodišče tudi ne bi smelo opreti izključno na stališče sodnega izvedenca mag. A. A., ki je napačno menil, da za obravnavo, ki jo je tožnica deležna v domu upokojencev na varovanem oddelku, naj ne bi bil potreben niti zdravstveni tehnik (to je medicinska sestra). Spregledalo pa je tudi vse ostale dokaze in dokazne predloge, ki dokazujejo nasprotno. Tako sodišče neupravičeno ni zaslišalo niti tožničine psihiatrinje D. D., niti direktorice doma upokojencev E. E., s čimer je tožnica dokazovala, da je deležna obvezne zdravstvene nege s strani najmanj zdravstvenih tehnikov. Izvedenec namreč ni ugotavljal, kdo vodi zdravstveno nego tožnice na varovanem oddelku. Prav tako je stališče izvedenca in sodišča v nasprotju z elektronskim sporočilom vodje enote doma upokojencev C. C. Meni, da gre za pristranskega izvedenca, ker je v preteklosti sodeloval pri pripravi nezakonitih, neustavnih in arbitrarnih kriterijev oziroma postopkov zdravstvene nege. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je uspela s polovico svojih zahtevkov. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam, dodatno razlaga razloge za odločitev sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in kršitev zaradi neizvedenih predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja direktorice doma D. D. in pridobitve izvedenskega mnenja drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev predlaganih dokazov navedlo pravilne in ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je tudi obširno in temeljito obrazložilo izpodbijano sodbo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

6. Sporno v tej zadevi je, ali tožnici pripada dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, sporen pa je tudi datum priznanega dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 3. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 19. 11. 2019. S citirano prvostopenjsko odločbo je toženec tožnici priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 150,00 EUR na mesec od 15. 7. 2019 dalje. Z dokončno odločbo pa je tožničini pritožbi ugodil, izpodbijano prvostopno odločbo odpravil in odločil, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 300,00 EUR na mesec od 15. 7. 2019 dalje ter se že izplačani zneski poračunajo. Drugače kot prvostopni organ je namreč drugostopni organ ugotovil, da je pri tožnici od 15. 7. 2019 dalje podana potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Enako pa drugostopni organ pri tožnici ni ugotavljal potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, kar uveljavlja v tem sodnem postopku.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v tretjem odstavku 103. člena določa, da se uživalcu pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege, odmeri dodatek za pomoč in postrežbo v višini 76 % najnižje pokojninske osnove, veljavne na zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona. Gre za dodatek, ki pripada le najtežje prizadetim upravičencem, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev, to je laično pomoč in še obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege, torej stalno izvajanje takšne zdravstvene nege, ki zahteva obvezno strokovno pomoč, najmanj zdravstvenega tehnika. Oba navedena pogoja, to je potreba po 24-urnem nadzoru svojcev oziroma laična pomoč in obvezna strokovna pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege morata biti določena kumulativno in izpolnjena sočasno, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obvezna strokovna pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege iz 103. člena ZPIZ-2 ni zakonsko določena in da gre za pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti z upoštevanjem definicije dodatka za pomoč in postrežbo in njegovega namena in hkrati vseh okoliščin konkretnega primera, pomembnih za ugotovitev, ali gre za takšno s strokovnega vidika stalno izvajanje zdravstvene nege, ki jo glede na izvajanje in zahtevnost lahko opravlja strokovno usposobljena oseba, najmanj zdravstveni tehnik. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in izpostavilo, da so se tako v praksi toženca, kakor tudi v sodni praksi za zapolnitev pojma zdravstvene nege, za katero je obvezna strokovna pomoč, izoblikovali določeni postopki. Te postopke je sodišče prve stopnje le primeroma tudi navedlo in hkrati posebej poudarilo, da glede na razvoj medicinske znanosti in seveda tudi s pojavom novih obolenj in stanj, ti niso edino sprejemljivi in so lahko v posameznem konkretnem primeru in okoliščinah, drugačni. Seveda ne gre za kriterije, ki jih je določil toženec in še to sam zase, še manj pa, da bi lahko bilo sodišče nanje kakorkoli vezano. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da ne gre za neobjavljena taksativno našteta navodila. Zato so tudi očitki o kršitvi 154. člena Ustave Republike Slovenije neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno poudarilo, da obvezna strokovna pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege v smislu 103. člena ZPIZ-2 ne pomeni zdravstvene nege na splošno, niti popolne zdravstvene in socialne nege. Zato tožnica tudi v pritožbi neutemeljeno opozarja na definicijo zdravstvene nege Mednarodnega sveta medicinskih sester in na naloge ter dela zdravstvenega tehnika. Pritožba neutemeljeno uveljavlja nedopustno diskriminacijo med telesno in duševno obnemoglimi osebami. Odločilno je, kakšno pomoč in postrežbo potrebuje posameznik za opravljanje osnovnih življenjskih potreb za svojo eksistenco in kakšna je narava potrebnih storitev in ali te predstavljajo takšno izvajanje zdravstvene nege, ki jo lahko izvaja samo strokovno usposobljena oseba. Položaj upravičenca, ki prejema strokovno pomoč ali druge tehnično negovalne postopke za stalno izvajanje zdravstvene nege iz 3. odstavka 103. člena ZPIZ-2, je nedvomno različen od položaja zavarovanca, ki teh postopkov, čeprav je psihično povsem onemogel in brez svoje volje nastanjen v zaprtem oddelku doma starostnikov, ne potrebuje.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica po sklepu Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 29. 7. 2019 na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja, nameščena na varovani zaprti oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njene privolitve. Nameščena je v najvišji možni razred oskrbe, torej oskrbo IV za osebe z zahtevnejšimi in dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč in nadzor. Na varovanem oddelku doma upokojencev je deležna popolne zdravstvene in socialne nege, oskrbe in nadzora, od psihiatrične obravnave, strokovne medicinske obravnave, delovne terapije in socialne obravnave.

11. Sodišče prve stopnje je za popolno in pravilno razjasnitev dejanskega stanja glede potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je menil, da pri tožnici ne gre za najtežje prizadeto upravičenko. Pojasnil je, da tožnica nima predpisanih nobenih trajnih storitev ali posegov zdravstvene nege iz nabora kriterijev za določitev ekstra dodatka. Začasna infuzija in urinski kateter v letu 2020 nista zadosten kriterij za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence. V kartoteki in evidentiranju ni predpisanih ali naročenih posegov in storitev iz nabora kriterijev za dodelitev tovrstne dajatve. Po mnenju sodnega izvedenca je bila tožnica na dan 21. 4. 2021 upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ki je bila prisotna že 6 mesecev pred podano vlogo za priznanje te pravice.

12. Pri takšnem izvedenskem mnenju, ki ga je še dodatno utemeljil, je izvedenec vztrajal tudi v dopolnilnem mnenju in na zaslišanju, ko je izrecno izpovedal, da tožnica zaradi demence potrebuje 24-urni nadzor svojcev oziroma laično pomoč. Hkrati pa je prepričljivo izpovedal, da je tožnica v domu starejših deležna psihiatrične obravnave, strokovne medicinske obravnave, delovne terapije, specialne obravnave, kar izvaja v domu zaposleno osebje, vendar za nudenje tovrstne obravnave ni potreben najmanj zdravstveni tehnik. Gre za nego, ki jo prejemajo vsi varovanci, ki so v domu starostnikov nameščeni iz enakega razloga in z enako diagnozo in ne gre za zdravstveno nego v smislu 103. člena ZPIZ-2. 13. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Izvedensko mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izdelano po pravilih medicinske stroke in znanosti, z upoštevanjem izkušenj in znanj. Ugotovitve in zaključki sodnega izvedenca so jasno obrazloženi in podprti z medicinskimi izvidi in dokumentacijo, ki jo je proučil ter tožnico tudi osebno pregledal, da se je neposredno prepričal o njenem dejanskem zdravstvenem stanju in njenih sposobnostih. Sodni izvedenec je prepričljivo ugotovil, da pri tožnici ne gre za izvajanje takšne zdravstvene nege, ki jo lahko izvaja le strokovno usposobljeno osebje, najmanj zdravstveni tehnik. Tako predpisovanje zdravil in vnos predpisanih zdravil v računalnik, kar izhaja iz elektronskega sporočila, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja storitve v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Priprava zdravila skladno s predpisano terapijo ter skrb za zaužitje zdravil tudi ni tako strokovno zahtevno opravilo, da ga svojci – laiki duševno bolnega pacienta ne bi mogli izvajati v domačem okolju, kar je potrdil tudi sodni izvedenec: da bi ustrezno nego tožnica lahko prejemala tudi v domači oskrbi. Na drugačno odločitev od sprejete ne more vplivati dejstvo, da je tožnica brez soglasja nameščena v varovanem oddelku socialnega varstva zavoda, kjer je pretežno zaposlen zdravstveno usposobljen kader, ki dejansko izvaja nego, ki jo tožnica potrebuje. Iz izvedenih dokazov tako glede na ugotovitve izvedenca in tega niti sama tožnica ne zatrjuje ne izhaja, da tožnica potrebuje takšno stalno izvajanje zdravstvene nege, ki jo lahko izvaja le osebje s strokovno usposobljenostjo najmanj tehnika. Namestitev v varovanem oziroma zaprtem oddelku socialnovarstvenega zavoda zagotavlja tožničino varnost in kakovostno nego.

14. Prav tako stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.

15. Sodišče prve stopnje je potem, ko je pravilno zapolnilo pravni standard obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege iz tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2 in v tej smeri na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) tožbenemu zahtevku delno ugodilo in zgolj zaradi jasnosti izreka izpodbijani odločbi z dne 9. 3. 2020 in z dne 19. 11. 2019 odpravilo in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 300,00 EUR na mesec od 1. 4. 2019 dalje na podlagi 128. člena ZPIZ-2. V preostalem, in sicer priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 430,19 EUR na mesec in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že od 3. 2. 2019 pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 zavrnilo.

16. Glede na to, da je tožnica v sporu le delno uspela, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njen uspeh znaša 25 % in ji na podlagi 154. člena ZPP odmerjene stroške postopka priznalo v takšnem obsegu.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.