Jedro

Tudi, ko upravni organ odloča po prostem preudarku po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije, mora ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi sprejem prosilca v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Ljubljana z dne 18.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1.odstavku 40.člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3.odstavka 40.člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s sodbo temeljnega sodišča z dne 19.9.1981 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 9.12.1981 obsojen zaradi kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka na kazen 153 dni zapora. Zoper tožnika je bilo podanih tudi več predlogov sodniku za prekrške,v okolju kjer živi, pa povzroča konfliktne situacije v odnosih s sosedi, ki jih tudi ustrahuje. Zaradi navedenega bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Meni,da kaznivo dejanje, storjeno pred mnogimi leti, ne more biti razlog za zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Prav tako se tožena stranka, ko ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, ne more sklicevati na predloge, ki so bili podani sodniku za prekrške, saj predlogi še ne pomenijo njegove odgovornosti za prekrške, za katere so bili predlogi podani. Tudi trditev tožene stranke o ustrahovanju sosedov je povsem izmišljena. Tožnik še navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato,ker je tožena stranka odločila na podlagi predpisa, ki ga ne bi smela uporabiti, ker takrat, ko je vložil prošnjo za pridobitev državljanstva, še ni veljal. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja, da v obravnavanem primeru zakon ni bil retroaktivno uporabljen. Res je sicer tožnik vložil prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije pred novelo zakona o državljanstvu Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št.30/91, vendar pa zakon v 15. členu izrecno določa,da postane prosilec po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije državljan Republike Slovenije šele z dnem, ko mu je bila vročena odločba o pridobitvi državlajanstva. Odločba pa je bila v obravnavanem primeru izdana dne 18.5.1993, torej po uveljavitvi navedene zakonske novele. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožbi je sodišče ugodilo zaradi naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljansvo Republike Slovenije na podlagi 3.odstavka 40.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I,30/91-I in 38/92). Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1.odstavka 40.člena, če so podani razlogi iz 8.točke 10.člena tega zakona. Toda tudi ko upravni organ odloča po prostem preudarku mora ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (7.,9. ter 2.in 3.odstavek 209.člena zakona o splošnem upravnem postopku-ZUP).

Po presoji sodišča tožbeni ugovori vzbujajo dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka se namreč, ko ugotavlja, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, sklicuje na kaznivo dejanje, ki ga je tožnik storil pred več kot desetimi leti in za katero je bil obsojen na kazen 153 dni zapora. Ker v spisu ni podatkov iz kazenske evidence, glede na veljavno kazensko zakonodajo pa obstoji verjetnost, da je bila kazen izbrisana iz kazenske evidence, po presoji sodišča to kaznivo dejanje ne more biti podlaga za zaključek, da je pri tožniku podan razlog iz 8.točke 10.člena navedenega zakona. Prav tako ne more biti podlaga za tak zaključek tožene stranke dejstvo, da je bilo zoper tožnika podanih več predlogov sodniku za prekrške. Brez konkretnih ugotovitev v postopku, da je bil tožnik za prekrške kaznovan s pravnomočno odločbo, ni mogoče presoditi, ali je tožnik nevaren za javni red. Tudi dokazov za to, da tožnik v svojem okolju povzroča konfliktne situacije, tožena stranka ne navaja.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bil zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu retroaktivno uporabljen, sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Zakon o državljanstvu namreč v 15.členu izrecno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40.členu zakona državljan šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva, izpodbijana odločba pa je bila izdana 18.5.1993, torej po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o državljanstu (Uradni list RS, 30/91-I), ki velja od 14.12.1991. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).