Jedro

Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo II.

V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za odločanje ki je v skladu z določilom 40. člena Procesne direktive II. ZMZ-1 v 64. in 65. členu nalaga toženki, da presodi glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov, ali gre za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. To pa pomeni, da se upravni organ že spusti na polje presoje utemeljenosti zahtevka. S tem, ko je tožena stranka presojala razloge, ki jih je v zahtevi navedel tožnik, kateri pa dejansko ni navedel nobenih novih dejstev ne predložil novih dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali njegove možnosti, je opravila presojo utemeljenosti njegove zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je tožnik v zvezi z razlogi za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je v Alžiriji imel prodajalno alkoholnih pijač. Islamski ekstremisti so od njega zahtevali, da s prodajo preneha, ker je to proti pravilom islama. Čeprav jim je zaradi groženj s smrtjo dejal, da je s prodajo prenehal, je s tem početjem na skrivaj nadaljeval. Ker so ga poleg groženj s smrtjo tudi fizično napadli, se je odločil, da Alžirijo zapusti. Na vprašanje, ali je te razloge že navajal v prehodnih postopkih, je pritrdil. Povedal je še, da ima dokazila v Alžiriji in da jih do sedaj ni uspel dostaviti, saj je Slovenijo prej zapustil. To je storil po nasvetu slovenskih policistov. Tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je vložil, ker druge izbire nima. Radikalne muslimane je opisal kot osebe z brado, ki imajo hladno orožje in lažejo v imenu vere. Od njega so želeli denar. Ker ni želel plačati, so mu grozili. Grožnje je prijavil policiji, vendar slednji niso storili ničesar omembe vrednega. Dokazov o prijavi dogodka na policijo nima, ima le sliko požgane trgovine, ki pa jo hrani na telefonu. Ker telefona pri sebi ni imel, fotografije ni mogel predložiti. V zvezi z osebnimi dokumenti je povedal, da jih bo skušal pridobiti iz Alžirije. Na vprašanje, ali obstajajo kakšni razlogi, ki so obstajali v času pred izdajo odločbe, s katero mu je bila mednarodna zaščita zavrnjena, pa jih takrat ni mogel navesti, je odgovoril nikalno. Nima niti novih razlogov, ki bi nastali kasneje.

3. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Tožnik je 22. 11. 2018 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ker pa je azilni dom samovoljno zapustil, je tožena stranka postopek ustavila s sklepom 24. 1. 2019. Ta je postal pravnomočen 7. 2. 2019. Nizozemski varnostni organi so tožnika 30. 4. 2019 vrnili v Slovenijo, kjer je 9. 5. 2019 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito. V njej je, enako kot pri prvi prošnji, navajal, da je bil v Alžiriji diskriminiran, ker je Berber in kristjan. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno. Upravno sodišče je s sodbo I U 1209/2019 z dne 29. 7. 2019 tožnikovi tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker se tožnik vabilu tožene stranke na osebni razgovor ni odzval niti svojega izostanka ni opravičil, je ta 12. 9. 2019 postopek s sklepom ponovno ustavila. Tožnik je nato 18. 9. 2020 podal prvo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, dne 6. 11. 2020 pa še drugo, vendar je tožena stranka obe zavrgla. Tožnik niti s tožbama zoper izdana sklepa ni bil uspešen (sodba Upravnega sodišča I U 1494/2020 z dne 19. 10. 2020 in I U 1938/2020 z dne 22. 12. 2020).

4. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pri tem ugotavlja, da je tožnik v svoji prvi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navajal, da mu je mafija zažgala lokal, ker ni plačal 50.000 EUR, kolikor so od njega zahtevali, v drugi pa, tako kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito, da so mu islamski ekstremisti porušili trgovino z alkoholom. Tožena stranka ugotavlja, da te iste razloge navaja tudi pri tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Novih dokazov tožnik v postopku ni predložil. Glede na njegovo izjavo ob ustnem sprejemu zahteve za uvedbo ponovnega postopka in sicer: „Med nama, povedano vrnili so me iz Švice in me pripeljali sem /.../. Po tem sem se odločil, da podam prošnjo, saj nimam druge izbire /.../,“ tožena stranka meni, da je s tem nakazal, da tretji zahtevek vlaga zgolj zato, ker nima izbire in ne zaradi dejanske stiske oziroma težav.

5. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da dokazov brez lastne krivde ni mogel predložiti prej, ob tem pa je navajal iste razloge kot že v preteklih postopkih. Ne glede na ugotovljeno pa še poudarja, da zažig trgovine z alkoholom ni eden izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite in prav tako ne povečuje pomembno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato je zahtevek zavrgla.

6. Tožnik vlaga tožbo in v njej izpostavlja, da je Upravno sodišče s sodbo I U 1209/2019 z dne 29. 7. 2019, odpravilo odločbo tožene stranke, s katero je ta prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bi ta morala odločati po vsebini. Vendar pa je tožena stranka postopek za mednarodno zaščito ustavila, ker se tožnik ni udeležil osebnega razgovora. Glede na navedeno o prošnji tožnika za mednarodno zaščito še nikoli ni bilo odločeno po vsebini.

7. Navaja, da je bil dvakrat vrnjen v Slovenijo na podlagi Uredbe EU št. 604/20131, in sicer iz Nizozemske ter Švice. Meni, da se upoštevajoč šesti odstavek 65. člen ZMZ-1, njegova prošnja ne bi smela obravnavati kot ponovna prošnja, pač pa kot nova prošnja.

8. Prepričan je, da tudi, če bi se njegova prošnja obravnavala kot ponovna prošnja, bi morala tožena stranka, skladno s 1. alinejo drugega odstavka l. člena ZMZ-1, uporabiti Direktivo 2013/32/EU2, ki v IV. oddelku določa pogoje v zvezi s presojo naknadne prošnje. Ta namreč za položaj, ko tujec vloži drugi ali tretji zahtevek za ponovno uvedbo postopka, določa le, da lahko države članice v tem primeru predvidijo izjemo glede pravice ostati na njihovem ozemlju (točka b prvega odstavka 41. člena). Upravičenje upravnega organa, da zahtevek, ki je bil vložen po tem, ko je bil isti stranki že izdan izvršljivi sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka, zavrže, pa iz Procesne direktive II ne izhaja.

9. Sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča I U 1712/2019 navaja, da tudi 42. člen Procesne direktive II določa, da prosilcu ne sme biti onemogočen dostop do novega postopka niti ne sme biti povzročeno dejansko izničenje ali resna okrnjenost tega dostopa (drugi pododstavek drugega odstavka 42. člena). Določba petega odstavka 65. člena ZMZ-1 tako ustvarja položaj, ki bi bil prosilcu, ki bi vložil drugi, ali tretji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, po tem, ko mu je že bil izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega ali drugega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene, onemogočen dostop do novega postopka. Organ navedenega drugega oziroma tretjega zahtevka namreč sploh ne bi vsebinsko obravnaval, ampak bi ga s sklepom zavrgel, čeprav Procesna direktiva II te možnosti ne ureja, prav tako pa državam članicam na tem področju ne daje procesne avtonomije.

10. Meni, da glede na to, da v konkretnem primeru tožnikova prošnja še ni bila obravnavana po vsebini kljub sodbi Upravnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene odpravilo, je o njegovi prošnji potrebno vsebinsko odločiti.

11. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep tožene stranke pa odpravi in ponovno prošnjo tožnika obravnava.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena zvezi z vložitvijo ponovne prošnje med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mora oseba vložiti pri pristojnem organu, in skupaj z zahtevkom sama predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

15. Tožnik v tožbi ne uveljavlja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določila prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, temveč, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v sedanjih postopkih še ni bila vsebinsko presojana. Sklicujoč se na šesti odstavek 65. člen ZMZ-1 meni, da ima pravico do vložitve nove prošnje, ki se ne obravnava kot ponovna prošnja.

16. Kot izhaja iz tožbenih navedb in upravnega spisa je tožnik v dosedanjih postopkih že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar na odločitev ni počakal. Postopek z njegovo prvo prošnjo je tožena stranka ustavila 24. 1. 2019, saj je samovoljno zapustil ozemlje Slovenije. Po vrnitvi v Slovenijo v skladu z Dublinsko uredbo III je vložil svojo drugo prošnjo, vendar je bil tudi v zvezi z njegovo drugo prošnjo postopek za mednarodno zaščito ustavljen, in sicer 12. 9. 2019 prav tako iz razlogov na strani tožnika. Tožnik je bil nato še drugič vrnjen v Slovenijo v skladu z Dublinsko uredbo III, tokrat s strani švicarskih varnostnih organov. Tožnik se sklicuje na šesti odstavek 65. člena ZMZ-1, ki določa, da ima oseba, ki „je bila v skladu z Dublinsko uredbo III vrnjena v Slovenijo, po tem, ko je bil njen postopek skladno s šestim odstavkom 49. člena ZMZ-1, ustavljen, pravico vložiti novo prošnjo, ki se obravnava kot nova prošnja in ne kot ponovna.“ Vendar pa to ni edina določba, ki ureja predmetno situacijo, ampak je treba določbo šestega odstavka 65. člena ZMZ-1 upoštevati skupaj z določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki nadalje za situacije, ko se šteje prošnja za umaknjeno, določa, da oseba „lahko vloži novo prošnjo v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka 49. člena ZMZ-1. Vsaka naslednja prošnja in prošnja podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnava v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovne prošnje.“ Določbo šestega odstavka 65. člena ZMZ-1 je treba uporabiti skupaj z določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 tudi zato, ker bi sicer lahko šlo za zlorabo oziroma izigravanje azilnega postopka v primerih večkratnega in neupravičenega nesodelovanja prosilca v postopku.

17. Takšna razlaga ZMZ-1 ni v nasprotju s Procesno direktivo II, ki v prvem pododstavku najprej daje alternativno možnost državam članicam, da prosilčevo vlogo, ko se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka, obravnavajo bodisi kot zahtevek za ponovno uvedbo postopka ali pa kot novo prošnjo; v drugem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II pa je predvidena možnost, da države članice določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja. Slovenski zakonodajalec je to možnost izkoristil. Procesna direktiva II namreč nima takšne določbe, kot je določba šestega odstavka 65. člena ZMZ-1.3

18. Podatki spisa izkazujejo, da je tožena stranka drugič ustavila postopek s sklepom 12. 9. 2019. Tožnik je prvo naslednjo zahtevo vložil 18. 9. 2020, kar je torej več kot devet mesecev po izdaji sklepa o ustavitvi postopka, tretjo ponovno zahtevo pa je vložil dne 18. 6. 2021. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno uporabila relevantne zakonske določbe 2. alineje prvega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, drugim pododstavkom člena 28(2) Procesne direktive II in šestim odstavkom 65. člena ZMZ-1, ter prošnjo tožnika obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo.

19. Sodišče v zvezi s to interpretacijo dodaja, da je v primerljivih situacijah že odločalo (I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, I U 1672/2019 z dne 28. 10. 2019, I U 1085/2020 z dne 25. 8. 2020) in istovrsten tožbeni ugovor, da bi tožniku moral biti zagotovljen dostop do novega postopka, presodilo tudi z vidika nesorazmernosti posega izpodbijanega akta v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka iz prvega odstavka 41. člena ZMZ-1 (11. člena Procesne direktive II) v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah ter 64. členom ZMZ-1. V teh zadevah je sodišče izpeljalo, da je pravico do dostopa do azilnega postopka mogoče omejiti le v skladu z določilom člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, to je, če je poseg predpisan z zakonom in spoštuje bistveno vsebino konkretne pravice, ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. V omenjenih zadevah je sodišče presodilo, da je tak poseg v pravico dostopa do azilnega postopka z izpodbijanim aktom v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, kar velja tudi v konkretni zadevi.

20. Slovenski zakonodajalec je namreč sledil Procesni direktivi II, ki v drugem pododstavku člena 28(2) daje možnost državam članicam, da določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek po 40. in 41. členu Procesne direktive II. Po ZMZ-1 ima državljan tretje države, katerega postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje, v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, možnost vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (drugi stavek tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tožnik v konkretnem primeru ni mogel vložiti nove prošnje, ker je pred tem že vložil dve prošnji in ker je že preteklo več kot 9 mesecev po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 (in skladno z drugim pododstavkom člena 28(2) Procesne direktive II) se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo II.

21. Sodišče je v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019 tudi že izpostavilo, da je ponovna prošnja po 40. in 41. členu Procesne direktive II urejena nekoliko specifično glede na ureditev ponovne prošnje po ZMZ-1. Določilo člena 40(1) Procesne direktive II namreč ureja tri možnosti načina obravnave naknadnih navedb ali elementov naknadne prošnje in sicer „v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo.“ Drugih možnosti za obravnavo naknadne prošnje Procesna direktiva II ne ureja in tudi ne daje procesne avtonomije državam članicam. ZMZ-1 v 64. členu in 65. členu ne ureja izrecno kakšne od navedenih treh možnosti, ampak je slovenski zakonodajalec določbo 40. člena Procesne direktive II prenesel v notranji pravni red na drugačen način, s tem, da je določil, da mora tujec, ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki se vodi kot samostojen postopek in o tem zahtevku organ odloči s sklepom. Poleg tega Procesna direktiva II v primeru implicitnega umika ali odstopa od prošnje predvideva zgolj „prekinitev“ postopka ali pa „zavrnitev prošnje kot neutemeljene“ (člen 28(1) Procesne direktive II), ne pa tudi ustavitve postopka; toženka tudi v konkretnem primeru prošnje ni zavrnila kot neutemeljene (na podlagi sedmega odstavka 49. člena ZMZ-1), ampak je izdala sklep o „ustavitvi“ postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1). Enako velja za konkretno zadevo. Tožena stranka je v konkretnem primeru ob presoji prve prošnje za mednarodno zaščito postopek ustavila, saj je tožnik samovoljno zapustil azilni dom (šesti odstavek 49. člena v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), drugo prošnjo pa sprva zavrnila kot očitno neutemeljeno (5. alineja prvega odstavka 49. člena v zvezi z 52. členom ZMZ-1). Po odločitvi sodišča I U 1209/2019 z dne 29. 7. 2019, da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponoven postopek se tožnik vabilu na osebni razgovor ni odzval in odsotnosti ni opravičil, zaradi česar je tožena stranka tudi postopek z njegovo drugo prošnjo ustavila (šesti odstavek 49. člena v zvezi z 1. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Iz spisa še izhaja, da je tožnik ponovno samovoljno zapustil azilni dom.

22. Tako kot v zadevi I U 1216/2019 je tudi v tej zadevi treba način prenosa Procesne direktive II ter odločitev toženke v konkretnem primeru presoditi z vidika načela sorazmernosti po pravu EU. Navedeno ne izhaja samo neposredno iz določila 52(1) člena v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ampak tudi iz določila člena 40(4) Procesne direktive II, kjer je predvideno, da države članice lahko „odločijo“, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati novih navedb in elementov, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 46. člena Procesne direktive II. To je en element, ki neposredno kaže na uporabo načela sorazmernosti in ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v odločanje v zvezi z naknadno prošnjo. Drug izrecno vključen element v okviru načela sorazmernosti pa je določilo tretjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II, ki pravi, da države članice zagotovijo, da takšna oseba, ki vloži prošnjo po poteku roka 9 mesecev od prvotne odločitve, ni odstranjena v nasprotju z načelom nevračanja.

23. V konkretnem primeru odločanje o tožnikovi prošnji predstavlja določen poseg v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka predpisan z ZMZ-1, vendar je tožena stranka sledila predpisanemu postopku po 64. in 65. členu ZMZ-1, tretjemu odstavku 50. člena ZMZ-1 in po šestem odstavku 49. člena ZMZ-1. 24. Sodišče je, kot tudi v sodbi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, presodilo še, ali takšno postopanje tožene stranke v konkretni zadevi ohranja bistveno vsebino pravice do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, če je ta omejitev potrebna in ustreza splošnim interesom EU in varstvu pravic drugih.

25. Sodišče je že v omenjeni zadevi I U 1216/2019 uporabilo standarde Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz sodbe v zadevi O.S. et autres c. Greéce, kjer je šlo za ugotavljanje standardov zadostnega informiranja o postopku ob sprejemu prosilca in v povezavi z odvzemom prostosti, in sicer zlasti v tistem delu, ki se nanaša na jezik, v katerem se prosilca informira, ali je besedilo informiranja izraženo enostavno in jasno tako glede pravnih kot tudi dejanskih vidikov postopka in v povezavi s tem, ali je prosilec imel učinkovit dostop do pravne pomoči ali ne, kar bo sodišče uporabilo tudi v konkretnem primeru.

26. V obravnavani zadevi je bil 18. 6. 2021 v zvezi s tretjo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka opravljen osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti predstavnika PIC in tolmača. Iz zapisnika z istega dne je na prvi in drugi strani razvidno, da je uradna oseba tožnika obvestila, pod kakšnimi pogoji bi organ lahko uvedel ponovni postopek. Tako dokumentirana pojasnila so točna glede na zakonsko ureditev. Posebej je bil vprašan, če razume omenjena pojasnila, če razume tolmača in če želi, da je prisoten njegov zastopnik. Na vse to je odgovoril pritrdilno. Na vsebinska vprašanja pa je odgovoril, da je razloge, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, že navedel pri vložitvi prvega in drugega zahtevka; na izrecno vprašanje, ali obstajajo še kakšni razlogi ogroženosti, ki jih z razlogom še ni navedel pri prvih dveh prošnjah, pa je odgovoril, da ne. Tožnik je tudi na vprašanje o morebitnih novih dokazih za njegovo preganjanje povedal, da ima zgolj fotografijo požgane trgovine, ki pa je nima pri sebi. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretni zadevi z vidika 64. člena ZMZ-1 izpodbijani akt ni nezakonit. 27. Sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka zahtevka tožnika, četudi dikcija izreka izpodbijanega sklepa glasi „se zavrže“, ni zavrgla iz formalnih razlogov. Kot je razvidno, je njegov zahtevek vzela v vsebinsko presojo in ga zavrgla, ker ne izpolnjuje pogojev, tako kot to določa četrti odstavek 65. člena ZMZ-1. Kot že navedeno, zakon na tem mestu določa, da pristojni organ zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zavrže, če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1. Opravi se torej vsebinska presoja ter medsebojna analiza navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za odločanje ki je v skladu z določilom 40. člena Procesne direktive II. ZMZ-1 v 64. in 65. členu nalaga toženki, da presodi glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov, ali gre za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. To pa pomeni, da se upravni organ že spusti na polje presoje utemeljenosti zahtevka. S tem, ko je tožena stranka presojala razloge, ki jih je v zahtevi navedel tožnik, kateri pa dejansko ni navedel nobenih novih dejstev ne predložil novih dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali njegove možnosti, je opravila presojo utemeljenosti njegove zahteve. Kot je razvidno iz tega, kar je tožnik povedal, je sam izrecno izjavil, da drugih razlogov nima, prav tako, da drugih dokazov nima. Vse to pa je terjalo odločitev tožene stranke, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

28. Poleg teh dejstev je sodišče, kot v sodbi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, ob presoji sorazmernosti posega v pravico do dostopa do azilnega postopka na podlagi 64. člena ZMZ-1 upoštevalo tudi, da se je tožnik prostovoljno, brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito, celo po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo I U 1209/2019-6 z dne 29. 7. 2019 ugodilo njegovi prošnji in zadevo vrnilo v ponoven postopek, ampak je Republiko Slovenijo zapustil ter bil vrnjen prvič iz Nizozemske in nato še iz Švice. Tožnik se je za to odločil očitno po lastni izbiri in to je z vidika sorazmernosti posega v pravico do dostopa do postopka mednarodne zaščite relevantno.

29. Nadalje sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ne pomeni odstranitve tožnika iz države v okoliščinah, ko bi to nasprotovalo načelu nevračanja (drugi pododstavek drugega odstavka 28. člena Procesne direktive; člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah), saj tožnik ni predložil nobenih listin o stanju v izvorni državi, ali ki bi se nanašale konkretno na njega, in bi vzbujale tveganje z vidika druge alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma načela nevračanja iz člena 19(2) Listine o temeljnih pravicah EU.

30. Sodišče glede na navedeno sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik v konkretni zadevi ni navedel novih dejstev in ne predlagal novih dokazov, zato v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ali za varstvo načela nevračanja.

31. Tudi tožbeno sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča I U 1712/2019 z dne 11. 11. 2019 ne daje podlage za drugačno odločitev. Upravno sodišče, ki je v omenjeni sodbi navedlo, da iz 42. člena Procesne direktive II, izhaja, da prosilcu ne sme biti onemogočen dostop do novega postopka niti ne sme biti povzročeno dejansko izničenje ali resna okrnjenost tega dostopa (drugi pododstavek drugega odstavka 42. člena Procesne direktive II). Zavzelo je tudi stališče, da slednje pomeni, da določba petega odstavka 65. člena ZMZ-1 ustvarja položaj, ko bi bil prosilcu, ki bi vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, po tem, ko mu je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene, onemogočen dostop do novega postopka4, kar pomeni, da je svojo odločitev sprejelo na dejanski in pravni podlagi, ki je drugačna od te v konkretni zadevi. V omenjeni zadevi je namreč tožena stranka ponovno prošnjo zavrgla neposredno na podlagi uporabe petega odstavka 65. člena ZMZ-1, ki določa, da po tem, ko je bil prosilcu že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljen, le-tega s sklepom zavrže. V zvezi s slednjim pa je Upravno sodišče presodilo, da je uporaba te določbe (petega odstavka 65. člena ZMZ-1) v nasprotju s Procesno direktivo II, saj upravnemu organu ne omogoča temeljitega obravnavanja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka5. V nasprotju s tem, je tožena stranka v obravnavani zadevi navedbe tožnika podane v tretji ponovni zahtevi presojala z vidika preteklih postopkov, vse v skladu s 64. členom ZMZ-1. 32. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju, ZUS-1) zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

33. Sodišče je v tej zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, ki je tožnik sicer niti ni predlagal in ni predlagal svojega zaslišanja, in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive II6. Tožnik je namreč bil zaslišan v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta. V takih okoliščinah po sodni praksi Sodišča EU v zvezi z ZMZ-1 zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovila in tožena stranka tudi ni naredila napačnega sklepa o dejanskem stanju iz ugotovljenih dejstev (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Po sodni praksi Sodišča EU v primeru, da nacionalno sodišče oceni, da lahko posodobljeno in popolno presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti odločbe.7 Pravica do ustnega zaslišanja je dana v okviru pravice do obrambe, vključno s tem, da prosilec dobi možnost, da popravi napako ali da navaja elemente, ki govorijo njemu v prid.8 Tudi z vidika standardov EKČP iz 6. člena ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno,9 pri čemer tožnik zaslišanja na glavni obravnavi niti ni zahteval.10 1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, v nadaljevanju Procesna direktiva II. 3 Glej določbo sedmega odstavka 40. člena Procesne direktive II. 4 Sodba Upravnega sodišča IU 1712/2019 z dne 11. 11. 2019 (9. točka obrazložitve). 5 Tudi iz 34. točke uvodnih pojasnil Procesne direktive II, ki jo je treba po presoji sodišča v obravnavani zadevi smiselno uporabiti, je razvidno, da bi morali biti postopki za obravnavanje potreb po mednarodni zaščiti taki, da pristojnim organom omogočajo temeljito obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. 6 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73. 7 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 41-46, 49. Več in natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-119. 8 C-348/16, Sacko, odst. 32-35, 37-38 9 Maaouia v. France, odst. 33-41. 10 Mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, [GC], odst. 190-191.