Jedro

Glede na naloge, ki jih je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju na misiji v D., je šlo za bojno delovanje, pri čemer (glede na možne posledice oboroženih spopadov) zadostuje, da so se dvakrat na mesec vršili stiki z ognjenim delovanjem. Zato je tožnik upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, ker je izpolnjen pogoj za priznanje te pravice iz 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ker je tožena stranka tožniku za to obdobje tožniku izplačala dodatek le v višini 1.000,00 EUR mesečno, je tožnik upravičen do razlike dodatka do višine 1.500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del (III. in IV. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 9. 2013 do 6. 7. 2014 plačati razliko dodatka za nevarne naloge med plačanim dodatkom 1.000,00 EUR mesečno in pripadajočim dodatkom 1.500,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov razlik, to je od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.318,72 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 622,20 EUR, v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 13.634,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.151,36 EUR od 2. 2. 2012 dalje ter od zneska 8.483,28 EUR od 7. 7. 2014 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova neizrabljenega tedenskega počitka (za plačilo 861,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 643,92 EUR od 26. 10. 2011 do plačila in od zneska 217,52 EUR od 7. 7. 2014 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 5.151,36 EUR za čas od 26. 10. 2011 do 1. 2. 2012) (II. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 9. 2013 do 6. 7. 2014 plačati razliko dodatka za nevarne naloge med plačanim dodatkom 1.000,00 EUR in dodatkom 1.500,00 EUR, ki bi ga tožeča stranka morala prejemati, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila" (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.506,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka pravočasno vlaga pritožbo zoper sodbo, ki jo izpodbija v III. in IV. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

Sodišče ni zaslišalo priče A.A., ker naj bi predlagana priča izpovedala le o tem, kakšne naloge so bile predvidene na misiji, ne pa, kakšne naloge so se dejansko izvajale (kar je po oceni sodišča bistveno). Navedeno ne drži, saj je A.A. seznanjen tudi z dejanskim dogajanjem na misiji. V kolikor bi ga sodišče zaslišalo, bi lahko izpovedal tudi o teh bistvenih dejstvih. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je posledično napačno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

Sodišče je napačno zaključilo, da pritožnik na misijah ni opravljal nalog, na podlagi katerih bi bil upravičen do dodatka v višini 1.500,00 EUR, saj naj ne bi pretežno opravljal nalog specialnega in bojnega delovanja, pri čemer sodišče ne pojasni, kakšno pogostost odraža pojem "pretežno". Sodbe se v tem delu niti ne da preizkusiti in je že zaradi tega nezakonita (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Priči B.B. in C.C. sta izpovedali, da je pritožnik opravljal naloge specialnega in bojnega delovanja, da je bila formalno njihova naloga mentoriranje in svetovanje D. specialnim silam (specialni policiji), da pa so s specialno policijo dejansko hodili na naloge in bili ves čas zraven specialne policije, v sklopu česar so tudi specialno in bojno delovali. Pretežno bojno in specialno delovanje pri tem ne pomeni, da je bil pritožnik vsak dan izpostavljen nasprotnikovemu ognju, temveč pomeni, da je bil temu oziroma vsaj nevarnosti, da bo do spopada prišlo, izpostavljen na vsaki nalogi, velikokrat pa je do tega tudi dejansko prišlo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do uporabe orožja prišlo cca. dvakrat mesečno. Pritožnik je tako bojno deloval vsakič, ko je šel na teren s specialnimi silami. Vsakič je obstajala nevarnost, da bo prišlo do direktnega spopada. Dejstvo, da do tega na nekaterih nalogah ni prišlo, še ne pomeni, da pritožnik ni bojno deloval. Pojem bojnega delovanja se ne nanaša zgolj na aktivnost držanja strelnega orožja in streljanja na sovražne sile, temveč zajema vsakršno delovanje na bojnem območju, čeprav ne pride do neposrednega spopada. Pritožnik se je s čisto vsako nalogo spustil v nevarnost neposrednega spopada. Nikoli ni bilo jasno, kdaj bodo v sklopu bojnega delovanja (bili so na bojnem območju) primorani uporabiti strelno orožje, kar je izrecno potrdil C.C., ki je kot poveljnik tožeče stranke, torej njegov neposredno nadrejeni, ključna priča v tem postopku. Med drugim je nadrejeni tožeče stranke navedel tudi, da je tožeča stranka po koncu misije prejela "combat infantry badge", ki ga ameriške sile, s katerimi so sodelovali na misiji, podelijo zgolj pripadnikom, ki so bili udeleženi v bojnih spopadih, kar že samo po sebi v celoti potrjuje pritožnikove navedbe. Priči C.C. in B.B. sta potrdili, da je na misiji tožeče stranke šlo za specialno in bojno delovanje, sodišče pa je kljub jasnim dokazom odločilo drugače, česar ni zadostno pojasnilo, zaradi česar je sodba v izpodbijanem delu nezakonita.

Pritožnikove navedbe potrjuje tudi Ukaz za delovanje SVNKON v operaciji ISAF št. ... z dne 2. 9. 2013, v katerem so natančno opisane naloge pritožnika, in iz katerega izhaja, da je pritožnik dejansko opravljal naloge, ki so pomenile bojno delovanje, protiteroristično delovanje in specialno delovanje.

Ne glede na vse navedeno je zaključek sodišča, da pritožnik ni upravičen do dodatka za bojno in specialno delovanje, napačen tudi zato, ker niti 9. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju: Uredba) niti katerikoli drug člen te Uredbe ne določa, v kakšnem obsegu se morajo predpisane naloge izvajati, da je pripadnik upravičen do določenega dodatka. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da tožnik do dodatka ni upravičen, ker ni šlo v pretežnem delu za bojno delovanje. Iz dikcije navedenega 9. člena Uredbe izhaja zgolj, da je pripadnik upravičen do določenega dodatka, v kolikor opravlja predpisane naloge. To pomeni, da je pritožnik upravičen do višjega dodatka, saj je sodišče ugotovilo, da je bojno in specialno deloval, vendar po oceni sodišča ne v pretežnem delu. Tega sodišče sicer ni pojasnilo, kar pa niti ni bistveno. Ključna je ugotovitev, da je pritožnik bojno in specialno deloval, ne glede na obseg tega delovanja, čeprav pritožnik kljub temu še vedno vztraja, da je bilo njegovo delovanje predvsem bojno in specialno. Namen dodatka iz 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe je, da pripadnike, ki so se z bojnim, specialnim in protiterorističnim delovanjem izpostavili večji nevarnosti, temu primerno bolje nagradi kot pripadnike, ki so opravljali zgolj dela mentoriranja in svetovanja. Gre torej za nagrajevanje večje stopnje nevarnosti, kateri se je pritožnik pri neposrednih spopadih, ne glede na njihovo pogostost, nedvomno izpostavil, zato je upravičen do temu primernega dodatka. Sodišče je s postavljanjem dodatnega pogoja - pretežen obseg delovanja - napačno uporabilo materialni predpis in neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v tožnikovi pritožbi in soglaša z ugotovitvami in odločitvami prvostopenjske sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstvih je bilo sicer pravilno in popolno ugotovljeno, vendar je izpodbijana odločitev napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebujejo razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A.. Pritožba je v tem delu neutemeljena, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza ni bila potrebna za ugotovitev odločilnih dejstev. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno in dovolj prepričljivo obrazložilo, tako da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti absolutne bistvene kršitve določb postopka niti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V obravnavani zadevi gre za presojo, ali je bil tožnik v času od 19. 9. 2013 do 6. 7. 2014, ko je bil na vojaški misiji v D., upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge po določbah 9. člena Uredbe, kot mu je bil določen na podlagi odločbe tožene stranke z dne 5. 9. 2013 (B 8).

9. V 3. in 4. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe, ki je pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, so določene naloge, za katere se pripadniku Slovenske vojske odmeri dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR oziroma v višini 1.500,00 EUR, ki ga glede na delo, ki ga je dejansko opravljal v času misije, uveljavlja tožnik. Po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe se dodatek v višini 1.000,00 EUR določi med drugim, za izvajanje nalog: mentoriranje, svetovanje ali usposabljanje z zaščitno opremo. Po določbi 4. točke prvega odstavka istega člena Uredbe pa se dodatek v višini 1.500,00 EUR med drugim določi za izvajanje nalog bojnega delovanja (1. alinea) ter protiterorističnega in specialnega delovanja (3. alinea).

10. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval izplačilo razlike v višini dodatka za nevarne naloge, ki mu pripada glede na dejansko opravljeno delo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za čisto denarno terjatev, saj se zahtevek nanaša na plačilo za dejansko opravljeno delo, za katerega je skladno z določbami četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dopustno direktno sodno varstvo. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo v podobnih primerih (npr. odločbe VDSS opr. št. Pdp 79/2015, Pdp 563/2013 in Pdp 675/2012).

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo številne priče in tožnika, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - Iz priloge odredbe o določitvi višine dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja na mednarodni mirovni misiji z dne 25. 7. 2013 in spremembe odredbe z dne 5. 12. 2013 (B 5, B 7, B 9, B 11) je razvidno, da je za enoto E., v katero je bil razporejen tožnik, določen dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR.

- Iz dopisa z dne 22. 7. 2013 (B 6) je razvidno, da je ta dodatek določen za izvajanje nalog mentoriranja, svetovanja in usposabljanja z zaščitno opremo.

- Z odločbo tožene stranke z dne 5. 9. 2013 je bil tožniku določen dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR.

- Iz izpovedi priče F.F., ki je bil seznanjen le z načrtovanimi nalogami na misiji (ne pa z nalogami, ki so se dejansko opravljale), izhaja, da je bila naloga na misiji svetovanje, mentoriranje in pomoč D. specialnim silam, ne pa izvajanje specialnega delovanja kot vodilni element. Pripadniki SV so bili, kot je izpovedala navedena priča, z D. silami v vlogi mentorjev, njihova naloga pa niso bile direktne akcije ali izvidovanje. Za bojno delovanje pa je šlo, kadar se je odpiral ogenj, kar naj bi bilo po vedenju priče dvakrat, pripadniki pa bi bili upravičeni do višjega dodatka za nevarne naloge, če bi šlo za bojno delovanje v pretežnem delu misije.

- Tožnik je izpovedal, da so na misiji opravljali mentoriranje in svetovanje D. specialnim silam (specialni policiji) in skupaj z njimi šli na naloge, vsakič kot so bili na terenu, pa bi lahko šlo za bojno delovanje. Namesto D. specialnih sil niso bojno delovali in izvajali direktnih akcij, vendar so bili vsaj sedemnajstkrat v stiku, oziroma so ognjeno delovali.

- Priča B.B. je pojasnil, da je tožnik opravljal naloge svetovanja in pomoči D. vojski (specialni policiji), na teren so hodili skupaj z njihovo specialno policijo in jih učili bojnega delovanja. Glede števila stikov, ko so uporabili orožje, pa je priča potrdila tožnikovo izpoved v pretežni meri (15 ali 17 stikov). Iz izpovedi te priče izhaja tudi, da niso aktivno bojno delovali, so se pa odzivali na napade, oziroma da direktnih akcij brez D. sil niso imeli.

- Iz izpovedi priče C.C., poveljnika bojne skupine, v katero je bil razporejen tožnik, pa je razvidno, da je bila njihova naloga usposabljanje in spremljanje D. specialne policije, z njimi so šli na naloge, takrat so bili aktivni, naloge pa so lahko prešle v direktno akcijo ali specialno izvidovanje. Ves čas so bili v pripravljenosti, če bi rabili njihovo pomoč, sami niso izvajali direktnih akcij, v primeru bojnega delovanja pa so delovali proti grožnji. Iz njegove izpovedi tudi izhaja, da je šlo tudi za bojno delovanje, oziroma za specialno delovanje, ker so bili na misiji kot specialne sile, skupine, proti katerim so delovali, pa se štejejo kot teroristične. Udeleženi so bili pri aretacijah, niso pa jih izvajali.

12. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov sodbe, v pretežni meri (ne pa v celoti) verjelo izpovedim tožnika in zaslišanih prič. Ugotovilo je, da je bil tožnik pripadnik specialnilh sil in da je bila njegova naloga na misiji 2013/2014 mentoriranje in svetovanje pripadnikom D. specialnih (policijskih) sil. Skupaj z njimi je šel na teren vsaj dvakrat tedensko - na terenu ni izvajal direktnih akcij, kadar pa so bili na terenu, je lahko prišlo do bojnega delovanja. Teh stikov (z ognjenim delovanjem) je bilo v času misije 15 ali 17. Na tej podlagi je presodilo, da tožnik ni specialno ali bojno deloval, oziroma da ni bojno deloval pretežni del misije (ker je bilo v 9 mesecih le 15 ali l7 stikov (z uporabo orožja) na terenu, kar je manj kot dvakrat na mesec), čeprav sta B.B. in poveljnik C.C. izpovedala drugače. Po stališču sodišča prve stopnje bi šlo za bojno delovanje le, če bi izvajali direktne akcije, ki pa jih na misiji niso izvajali, v tožnikovem primeru pa so opravljali naloge mentoriranja in svetovanja, tudi na terenu, zato je upravičen le do dodatka za nevarne naloge v višini, kot ga je prejemal. 13. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da v tožnikovem primeru ni šlo za bojno delovanje, oziroma da ni šlo za bojno delovanje v pretežnem delu misije. Okoliščine, v katerih je potekalo opravljanje nalog na misiji v D., kot so razvidne iz povzetih izpovedi prič in tožnika, potrjujejo, da je tožnik dejansko opravljal delo, za katerega je vtoževal dodatek za nevarne naloge. Pri opravljanju nalog na terenu je vedno lahko prišlo do direktne akcije, dejansko pa je do bojnega delovanja (stika z uporabo orožja) tudi prišlo vsaj v 15 do 17 primerih, kot potrjujejo izvedeni dokazi. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da naj bi bojno delovanje predstavljali le direktni spopadi oziroma akcije, oziroma da glede na število stikov (z ognjenim delovanjem) na terenu (15 do 17 v devetih mesecih) tožnik ni bojno deloval oziroma ni bojno deloval pretežni del misije, ker naj bi najvišji dodatek za nevarne naloge pripadniku SV na misiji pripadal le v primeru direktnih akcij. Glede na naloge, ki jih je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju na misiji v D., kot so jih opisali tožnik in zaslišane priče, je šlo za bojno delovanje, pri čemer (glede na možne posledice oboroženih spopadov) zadostuje, da so se dvakrat na mesec vršili stiki z ognjenim delovanjem. Zato je tožnik upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, ker je izpolnjen pogoj za priznanje te pravice iz 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe. Ker je tožena stranka tožniku za to obdobje tožniku izplačala dodatek le v višini 1.000,00 EUR mesečno, je tožnik upravičen do razlike dodatka do višine 1.500,00 EUR.

14. Ker je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do pripadajočega dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Zaradi spremembe sodbe se je spremenil uspeh strank v pravdi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo, da je sodišče prve stopnje potrebne stroške obeh strank izračunalo pravilno in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT). Potrebni stroški tožnika znašajo 2.481,26 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 769,51 EUR. Glede na to, da je s spremenjeno sodbo ugodeno tudi zahtevku za plačilo razlike v dodatku za nevarne naloge, je uspeh tožeče stranke 95 %, zato je po poračunu stroškov obeh strank tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.318,72 EUR (namesto s sodbo prisojenih 1.506,03 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, odmerjene v skladu z veljavno OT (tar. št. 15 in 18) v znesku 622,20 EUR (nagrada za pritožbo - 500,00 EUR, 2 % - materialni stroški ter 22 % DDV), do višjih priglašenih stroškov pa ni upravičena glede na določbe OT. Tožena stranka pa glede na izid postopka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).