Jedro

V ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je dolžnik navedel zgolj to, da upniku ni dolžan terjanega zneska, ker je bila sklenjena asignacija. Ker nakazilo oziroma asignacija po izrecni določbi 1026. člena ZOR ni izpolnitev, to dejansko pomeni, da dolžnik ni izpodbijal upnikove terjatve ne po temelju niti po višini, zaradi česar takšen ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i tako, da se ugovor dolžnika zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje. Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na znesek 23.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2002 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr.št. Ig 2001/00681 z dne 2.10.2001, razveljavilo v tč. I. v delu, s katerim je dovoljena izvršba. Hkrati je sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in uveljavljal povrnitev stroškov v zvezi s pritožbo; opozarja, da dolžnik ni izpodbijal upnikove terjatve niti po temelju in niti po višini, saj je navajal le, da "ni dolžan, ker je bila sklenjena asignacija o plačilu". Dolžnik ni trdil, da je bila terjatev plačana ali da je kakorkoli prenehala. Sama sklenitev pogodbe o asignaciji pa ne vpliva na dolžnikovo nesporno obveznost do upnika. Pritožba upnika je utemeljena. Po določilu 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko dolžnik uspešno izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom, ki mora biti obrazložen; slednje pa je ugovor takrat, ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če za zatrjevana dejstva predloži dokaze (2. odst. 53. čl. ZIZ). Ob tem pa morajo biti dokazno podprta dejstva takšna, da bi sledeči pravdi na njihovi podlagi prišlo do zavrnitve upnikovega zahtevka, če bi se ta dejstva izkazala za resnična. V obravnavanem primeru pa je dolžnik v ugovoru navedel le, da ni dolžan s strani upnika terjanega zneska, ker je bila sklenjena asignacija. To dejansko pomeni, kot opozarja tudi upnik v pritožbi, da dolžnik v ugovoru ni izpodbijal upnikove terjatve niti po temelju in niti po višini. Ker nakazilo oz. asignacija po izrecnem določilu 1026. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni izpolnitev (dolžnik pa v ugovoru niti ne trdi, da bi tretji upniku po asignaciji kaj plačal), na podlagi dejstev, ki jih dolžnik zatrjuje v ugovoru, v sledeči pravdi ne bi prišlo do zavrnitve upnikovega zahtevka, če bi se ta dejstva izkazala za resnična. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje ugovor dolžnika kot neutemeljenega na podlagi 5. odst. 62. čl. ZIZ poslati pritožbenemu sodišču, ki bi o njem odločilo kot o pritožbi. Upoštevaje zgoraj navedene ugotovitve pa je obravnavani ugovor tudi kot pritožba neutemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 23.800,00 SIT (stroški za sestavo pritožbe z DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2002 do plačila, pri čemer je glede na 1. odst. 151. čl. ZPP priznalo le dejansko nastale stroške.