Jedro

Če zavarovanec v roku 15 dni po prejemu izvedenskega mnenja, ne da pripomb, se pripombe, dane šele na naroku za glavno obravnavo, ne morejo upoštevati, če ne izkaže razlogov, zaradi katerih pripomb ni mogel dati v roku. Če so ugovori dejanske narave prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem.

Za odločitev o višini in izplačevanju invalidske pokojnine ni izpolnjena procesna predpostavka dokončnosti odločbe, ker je bilo z izpodbijanima odločbama odločeno le o invalidnosti in o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki gredo tožnici na podlagi ugotovljene invalidnosti, ne pa o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 4. 5. 2007 in odločbo št. ... z dne 30. 9. 2006 in ugotovilo, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 9. 2006 dalje. Obenem je tožnici priznalo pravico do invalidske pokojnine in odločilo, da se ji izplačuje od prenehanja zavarovanja dalje, ter da bo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine v višini 86 % pokojninske osnove, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenec na izrecno vprašanje njene pooblaščenke, na glavni obravnavi izjavil, da se ji je stanje po infektu, kar je razvidno iz izvida ORL z dne 24. 1. 2006 tako poslabšalo, da bi bil lahko tudi to datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Invalidnost pomeni trajno spremembo v zdravstvenem stanju, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni in je ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Če je bilo ob kontrolnem pregledu 24. 1. 2006 ugotovljeno takšno zdravstveno stanje, ki zahteva invalidsko upokojitev, je z datumom kontrolnega pregleda določen tudi dan nastanka invalidnosti. Kasnejšega datuma nastanka invalidnosti ni mogoče utemeljevati s tem, da je bila tožnica obravnavana na invalidski komisiji 6. 9. 2009 (pravilno 6. 9. 2006). Datum nastanka je po njenem 24. 1. 2006 in ne 6. 9. 2006, kot je napačno razsodilo sodišče. Nadalje tožnica izpodbija sklep, s katerim je zavrglo tožbo za priznanje pravice do invalidske pokojnine v višini 86 % pokojninske osnove in v povezavi s temi izpodbija tudi sodbo v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prenehanja zavarovanja (2. točka izreka), ni pa istočasno odločilo tudi o odmeri invalidske pokojnine, torej o odstotku pokojninske osnove, ki je podlaga za konkreten izračun višine invalidske pokojnine ter v delu, v katerem je sodišče odločilo, da bo o njeni višini odločila tožena stranka s posebno odločbo (3. točka izreka), ne da bi istočasno tožencu naložilo, da mora invalidsko pokojnino odmeriti v višini 86 % od pokojninske osnove. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o odmeri invalidske pokojnine, torej bi moralo odločiti tudi o odstotku pokojninske osnove, ki je podlaga za konkreten izračun višine invalidske pokojnine, kot je zahtevala. Navaja, da je socialni spor, spor polne jurisdikcije in meritornega sojenja. Sklicuje se na določbi 81. člena in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2003 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Pravilni odstotek za odmero invalidske pokojnine bi sodišče lahko ugotovilo že na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložili obe stranki in z morebitno pridobitvijo izvedenskega mnenja finančnega izvedenca. Opozarja pa tudi na načelo materialne resnice, določeno v 61. členu ZDSS-1 in preiskovalno načelo iz 60. člena zakona. Meni, da sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine, odmero in izplačevanje invalidske pokojnine pa je naložilo tožencu, ni ravnalo v skladu z določbo 82. člena ZDSS-1. Sodišče je dolžno odločiti ne le o pravici do invalidske pokojnine, ampak tudi o njeni odmeri oziroma odstotku za odmero invalidske pokojnine od pokojninske osnove. Odmerni odstotek predstavlja temelj in ne samo višino, saj je od višine odstotka odvisen obseg upravičenja oziroma pravica do pokojnine sama. Zakaj je odločitev o višini odstotka za tožnico tako pomembna, je pojasnila že v tožbi in dosedanjih izvajanjih. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu ...), namesto, da bi o njem meritorno odločilo, je zagrešilo bistvene kršitve postopka. Očitno je, da se je sodišče izognilo vsebinski odločitvi o določitvi odstotka pokojninske osnove, ker je 412. člen ZPIZ-1 v nasprotju z določbo 409. člena ZPIZ-1 ter v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije, ker takšna razlaga uporabe zakona, kot ga daje toženec, pomeni neenakopravno obravnavo žensk invalidov, na kar je opozorila že v pripravljalni vlogi dne 17. 3. 2009 zato, da mu ne bi bilo treba sprožiti presoje ustavnosti in zakonitosti 412. člena ZPIZ-1. Drugačna odločitev pritožbenega sodišča bi tožnico pripeljala do nevzdržnega pravnega položaja, ko bi ji bila invalidska pokojnina odmerjena v nižjem odstotku od pokojninske osnove, kot bi bila odmerjena starostna pokojnina. Starostna pokojnina bi ji bila namreč odmerjena v višini 84 % pokojninske osnove, pogoje zanjo pa je izpolnila že 15. 9. 2009. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi odločitev prvostopenjskega sodišča in odloči, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 24. 1. 2006 dalje s pravico do invalidske pokojnine, odmerjene v višini 86 % pokojninske osnove.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP, ZDSS-1 in določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje tega, da je izvedenec na glavni obravnavi dne 19. 6. 2009 na posebno vprašanje tožničine pooblaščenke pojasnil, da bi bil datum I. kategorije invalidnosti lahko tudi 24. 1. 2006, ni spregledalo. Upoštevalo je, da je izvedenec v pismenem mnenju ocenil, da je datum nastanka I. kategorije invalidnosti 6. 9. 2006. Takšno mnenje je bilo tožnici vročeno 15. 1. 2009, s pozivom sodišča v smislu 4. odstavka 25. člena ZDSS-1, ki je povsem enak določbi 286. a člena ZPP, da morebitne pripombe na izvedensko mnenje poda v roku 15 dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (5. odstavek 286. a člena ZPP). Tožnica oziroma njena pooblaščenka v postavljenem roku in niti kasneje, do glavne obravnave dne 19. 6. 2009, ni posredovala nobenih pripomb. Šele na glavni obravnavi dne 19. 6. 2009, se je izkazalo, da se ne strinja z datumom nastanka I. kategorije invalidnosti in je v zvezi s tem izvedencu tudi postavila vprašanje. To pa je že po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, tožnica pa ni navedla takšnih razlogov, da bi se lahko štelo, da pripomb predhodno brez svoje krivdne ni mogla predložiti. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami pa je tožnica prekludirana na podlagi 5. odstavka 286. a člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, kot prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem. Nenazadnje pa je izvedenec na glavni obravnavi menil, da je datum nastanka I. kategorije lahko tako datum 24. 1. 2006, kot datum 6. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o tem, da se bo tožnici invalidska pokojnina izplačevala od prenehanja zavarovanja dalje, kar je v skladu z določbo 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). To pa pomeni, da bi se tožnici invalidska pokojnina izplačevala od prenehanja zavarovanja tudi v primeru, če bi bila I. kategorija invalidnosti ugotovljena s 24. 1. 2006. Sodišče je postopalo skladno z določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1. Pri svoji odločitvi je upoštevalo temeljno načelo meritornega odločanja, saj je potem, ko je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo ter odpravilo izpodbijani odločbi toženca, samo odločilo o pravici do invalidske pokojnine in od kdaj dalje je tožnica do invalidske pokojnine upravičena. Odločilo je torej o pravici iz invalidskega zavarovanja, ki gre tožnici na podlagi ugotovljene I. kategorije, skladno z določbo 1. alineje 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1 in 157. člena zakona. S tem je sodišče prve stopnje odločilo o temelju tožbenega zahtevka, medtem ko je, kot izhaja iz 3. točke izreka, tožencu naložilo odločitev o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine, kar je skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. Za takšno odločitev je bil namreč izpolnjen ne samo pogoj, določen v citirani določbi, ker bi ugotavljanje podatkov za izračun pokojninske osnove, vključno podatkov za določitev odmernega odstotka in zaradi same odmere, za sodišče predstavljalo dodatne težave in podaljšanje postopka, ampak predvsem iz pravno formalnih razlogov, ki jih je podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje. V tem sporu je bilo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 v zvezi z 81. členom ZDSS-1 pristojno presojati pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 5. 2007 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 30. 9. 2006 v materialnem in procesnem smislu in odločati o tožničinem tožbenem zahtevku, pri čemer je obseg presoje določen že s citiranima odločbama. Ker je bilo s citiranima odločbama odločeno le o invalidnosti in o pravicah iz invalidskega zavarovanja, je tudi sodišče prve stopnje v tem postopku lahko odločalo o kategoriji invalidnosti in o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki gredo tožnici na podlagi ugotovljene kategorije invalidnosti, ne pa o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine, o kateri toženec sploh še ni odločil, niti s prvostopno odločbo in torej tudi ne z drugostopno odločbo tako, da tudi procesna predpostavka za odločanje o odmeri, s tem pa tudi o višini, ni bila izpolnjena. Razlogi za takšno postopanje torej niso v določbi 412. člena v zvezi s 409. členom ZPIZ-1. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka zaradi zavrženja tožbe v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine v višini 86 % pokojninske osnove. Do takšne kršitve bi prišlo kvečjemu v nasprotnem primeru.

Glede na tožničine pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da v skladu z določbo 79. člena ZDSS-1 lahko zavarovanec, ki hkrati izpolnjuje pogoje za invalidsko pokojnino in starostno pokojnino, sam izbere tisto pokojnino, ki bo zanj ugodnejša. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.