Jedro

Le na podlagi listine o prisotnosti in izkaza neporavnanih obveznosti, ki glasi na otrokovo ime, ni mogoč zaključek, da je plačilo varstva dolžan plačati otrok in ne zakonita zastopnica, kateri je bil otrok zaupan v varstvo in oskrbo, ker ta sama ni koristila uslug varstva ampak njen otrok. Plačilo je dolžan tisti, ki se je za varstvo dogovoril.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št I I 741/96 z dne 10.7.1996 tudi v prvi in tretji točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku 61.168,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, kot je opisano v izreku sodbe ter tudi za plačilo stroškov izvršilnega postopka.

Zahtevana glavnica se nanaša na plačilo varstva v vrtcu za sina tožene stranke B.V. Proti zavrnilni sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvsem pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnika je stališče prvostopenjsnega sodišča o tem, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, zmotno, saj je bila prav ona tista, ki je stopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko, ko je vpisala svojega otroka v vrtec. Tožena stranka pa tudi ni sama ugovarjala pasivni legitimaciji kot to zmotno zaključuje sodišče, ampak je le navajala, da nima denarja za poravnavo obveznosti in da naj bi se z razvezanim možem dogovorila, da bo plačeval vrtec on namesto, da bi ji plačeval preživnino za sina. Toženka, ki se obravnave ni udeležila, ne zanika, da ne bi ona vpisala svojega sina v vrtec, kar je glede na to, da ji je bil otrok ob razvezi dodeljen tudi edino logično in možno. Pogodbo o varstvu, oskrbi in vzgoji otroka B. je sklenila njegova mati toženka in se s tem tudi zavezala plačevati stroške te storitve. Za razjasnitev tega vprašanja predlaga, da sodišče zasliši zakonito zastopnico tožeče stranke, ki bo vedela povedati vse o načinu sklepanja tovrstnih pogodb. Sicer pa sodišče ni izvajalo nikakršnih dokazov, da bi razjasnilo vprašanje, kako je bil dogovor sklenjen, ampak je odločilo na podlagi listin o prisotnosti otroka v vrtcu in neporavnanih obveznostih, ki se glasijo na ime otroka. To pa ne pomeni, da je pogodbo s tožečo stranko sklenil otrok kot je zmotno zaključilo sodišče. Če je bilo v dvomu ali je otroka v vrtec vpisala mati ali oče, bi vsekakor moralo izvesti dokaze, bodisi z zaslišanjem matere in očeta, ne pa da sedaj očita tožeči stranki, da za drugačno odločitev ni ponudila nikakršnega dokaza, saj to vprašanje na obravnavi sploh ni bilo izpostavljeno kot sporno.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, pri čemer pa tudi zaznamuje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana odločitev je najmanj preuranjena, pa tudi dosedanji podatki spisa ne dajejo podlage za takšno odločitev. Ni dvoma, da terjatev tožeče stranke izvira iz naslova oskrbovanja mladoletnega B.V., sina tožene stranke, v vrtcu. Iz razvezne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 606/95 je razvidno, da je bil mladoletni B.V. dodeljen v vzgojo, nego in oskrbo materi toženi stranki in da je njegov oče dolžan zanj plačevati preživnino na roke tožene stranke.

Ta listina kakor tudi dnevnik pristotnosti in dnevnik o sodelovanju s starši v zvezi z mladoletnim sinom tožene stranke nikakor ne dajeta podlage za zaključek, da je plačilo varstva, ki je predmet tega spora, dolžan plačati otrok B.V. in ne tožena stranka, ker ta ni koristila uslug tožeče stranke oziroma, da slednja tega ni dokazala.

O tem, da je usluge koristil njen sin, ni spora. Vendar pa to ne more biti odločilno glede na to, da je v tem primeru po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno, kdo je bil naročnik teh uslug oziroma kdo se je dogovoril s tožečo stranko za varstvo otroka. Prav tisti, ki je varstvo naročal oziroma izposloval, je kot naročnik uslug le te tudi dolžan plačati. Če je bilo to za sodišče prve stopnje sporno, bi moralo, kot utemeljeno očita pritožba, zaslišati zakonito zastopnico otroka in tudi zaslišati zakonito zastopnico tožeče stranke, ki bi izpovedala kaj je bilo med strankama dogovorjeno glede varstva in dolžnosti plačila. Ker sodišče prve stopnje za izpodbijano odločitev ni imelo dejanske podlage oziroma za to potrebnih ugotovitev dejanskega stanja, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v posledici česar je tudi vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti za odločitev pomembna dejstva, to pa so kdo je varstvo za otroka B. naročil oziroma kdo je s tožečo stranko sklenil dogovor o oskrbovanju otroka v vrtcu. Očitno je, da mladoletni otrok sam ni stopil v pogodbeno razmerje s tožečo stranko, čeprav je res on koristil direktno njene usluge. Pri tem ne gre prezreti, da je bil mladoletni B. po razvezni sodbi dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, če pa je ta pri tem potrebovala pomoč in se je o tem s tožečo stranko tudi dogovorila, je očitno ona plačnica teh uslug. Kakšni so bili morebitni dogovori med toženo stranko in očetom njenega sina o tem kdo bo plačeval vrtec, pa v konkretnem primeru za tožečo stranko, razen če oče otroka ni naročil varstva v vrtcu, ne more biti pomembno, ampak gre le za razmerje med toženko in njim. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj sodišče prve stopnje o zadevi znova odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo in je posledica razveljavitve sodbe. Podlaga za takšno odločitev pa je v 166. čl. ZPP.