Jedro

Če je delavec delo nastopil na podlagi ustnega dogovora z direktorjem, pisna pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena pozneje, se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno z nastopom dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z delno sodbo razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.11.1994 o prepovedi dela tožniku, in ugotovilo, da je tožnik od 18.10.1994 v rednem delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.11.1994, zato je toženi stranki naložilo, da tožnika sprejme na delo vodje finančno računovodske službe. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, delo pa je nastopil že pred sklenitvijo pogodbe na podlagi ustnega dogovora z direktorjem tožene stranke, zato je bilo delovno razmerje vzpostavljeno z nastopom dela 18.10.1994. Pogodba o zaposlitvi je veljavno sklenjena, čeprav jo je podpisal direktor, po statutu pa bi izbiro moral opraviti delavski svet, ker določbe statuta niso bile usklajene z zakonom o podjetjih.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo delno spremenilo in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na ustrezna dela. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Sodišče ugotavlja, da bi tožena stranka, če je menila, da s tožnikom delovno razmerje ni bilo zakonito sklenjeno, morala postopati skladno z določbami 4. točke 2. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90). V tem primeru pa za izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja ni pooblaščen delavski svet. Pravilno pa je ugotovljeno, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18.10.1994. Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi napačno razlaga 12. člen Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je nastopil delo brez sklenjene pogodbe, zato delovno razmerje ni nastalo. Delovno razmerje preneha ex lege, če delavec sklene delovno razmerje z drugim delodajalcem, pa čeprav samo za določen čas. Zato je odločitev nižjih sodišč glede trajanja delovnega razmerja in reintegracijskega zahtevka nepravilna in v nasprotju z zakonom. Napačno je uporabljeno materialno pravo v stališču, da je direktor lahko in povsem veljavno sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožnikom, čeprav je izrečno kršil sklep delavskega sveta, da se v podjetju ne sme zaposlovati.

Samovoljna sklenitev pogodbe o zaposlitvi s kršitvijo sklepa delavskega sveta ima za posledico neveljavnost pogodbe glede na določila 2. odstavka 22. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

V dopolnitvi revizije tožena stranka še navaja, da je delavski svet 2.11.1994 sprejel sklep, da direktor nima pooblastila za sprejem v delovno razmerje novih vodilnih delavcev. Kljub temu sklepu je direktor 3.11.1994 sklenil sporno pogodbo in jo antidatiral. Podjetje je bilo v kriznih razmerah, zato je delavski svet imel pravico, da direktorja razreši, torej je imel tudi pravico, da mu odvzame nekatera pooblastila. O odklonilnem stališču delavskega sveta do zaposlovanja novih vodilnih delavcev je bil seznanjen tudi tožnik. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da je pogodba o zaposlitvi bila sklenjena 2.11.1994 pred sejo delavskega sveta, kar je v dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, drugostopno sodišče pa je to potrdilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. Zakon izrečno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), in da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v mejah uveljavljanih razlogov, po uradni dolžnosti pa le, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in glede pravilne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožena stranka izrecno ne navaja, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, zato je revizijsko sodišče samo preizkusilo, če je podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Glede na citirane zakonske določbe je revizijsko sodišče pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavanem primeru revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami in pravnimi zaključki nižjih sodišč, da je med tožnikom in toženo stranko prišlo 18.10.1994 do zakonito sklenjenega delovnega razmerja, čeprav je pogodba o zaposlitvi v pismeni obliki bila podpisana šele 2.11.1994. Obe sodišči sta ugotovili, da je tožnik delo nastopil 18.10.1994, pred tem pa se je s pristojnim organom - direktorjem - tožene stranke ustno dogovoril o sklenitvi delovnega razmerja, ta dogovor pa je bil 2.11.1994 sklenjen v pismeni obliki. Neutemeljene so revizijske navedbe o nepristojnosti direktorja tožene stranke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, in to iz razlogov, ki sta jih že nižji sodišči navedli v obrazložitvah sodb. Tožniku bi zato delovno razmerje lahko prenehalo le po postopku in zaradi razlogov, ki jih določa zakon. Po določbah 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja se ob vsaki posamični pravici, obveznosti in odgovornosti delavca odloči s pismenim sklepom, ki ga je treba delavcu obvezno vročiti. Obvestilo, ki ga je tožnik prejel o prepovedi vstopa k toženi stranki, ni tak sklep. Nižji sodišči sta to obvestilo kljub temu obravnavali kot sklep, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj pravilno ugotavljata, da je delovno razmerje med strankama bilo sklenjeno 18.10.1994 in da je s tem obvestilom oziroma sklepom (z dne 7.11.1994) bilo nezakonito prekinjeno. Zato je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo, če bi seveda to zahteval. Koliko delovne dobe in za kateri čas jo je tožena stranka dolžna tožniku priznati, pa bo ugotovljeno v posebnem postopku.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45-I/94).