Jedro

Trditve o nastajanju škode toženi stranki zaradi nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, kakor tudi trditve o uporabi predmetov hrambe za lastne potrebe s strani tožeče stranke, bi lahko predstavljale le podlago za utemeljitev nasprotne terjatve tožene stranke proti tožeči stranki. Te trditve pa bi bile lahko v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke relevantne samo pod predpostavko, da bi tožena stranka uveljavljala konkretiziran pobotni ugovor, česar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. 0057 Ig 125/2007 z dne 21. 03. 2007 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo v plačilo 6.129,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe v višini 196,97 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 1.457,00 EUR.

V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

V pritožbenem postopku je o pritožbi odločalo kot stvarno pristojno Višje sodišče v Ljubljani in sicer na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, izdanega na podlagi 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi in sicer na sklenjeni pogodbi med pravdnima strankama dne 09. 12. 2005. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, je razvidno, da so bila vozila, na katere se nanaša vtoževani račun št. 161/2006 v spornem obdobju pri tožeči stranki ter da je tožena stranka dala nalog za prevoz navedenih vozil na lokacijo svojega parkirišča v M. iz razloga racionalizacije stroškov. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča, da je s tem izpolnjen dejanski stan iz zadnjega odstavka 5. člena Pogodbe, ki je tožeči stranki kot izvajalcu pogodbe izrecno dajal podlago za zahtevek na povračilo stroškov hrambe vozil, v kolikor so vozila na zahtevo tožene stranke umaknjena z lokacije tožeče stranke. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo pogodbo presojati zgolj kot komisijsko pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pogodba med pravdnima strankama vsebuje tudi elemente shranjevalne pogodbe, ki tožeči stranki daje pravico do povračila nastalih stroškov hrambe vozil tožene stranke. Pritožbeno sklicevanje na pravico ugovora naročnika, kot je opredeljena v 3. odstavku 5. člena Pogodbe (in ne v 1. alineji 2. odstavka tega člena, kot navaja pritožba) in ki se nanaša na možnost zavrnitve izplačila računa hrambe, ostaja na pavšalni ravni, saj bi tožena stranka v tem smislu svoj ugovor glede višine zaračunanih stroškov hrambe morala ustrezno konkretizirati. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala neskladnosti vtoževanega računa s cenikom storitev tožeče stranke, niti ni konkretizirano opredelila okoliščin, ki bi toženi stranki utemeljile po višini ugovor v smislu določb 3. odstavka 5. člena Pogodbe.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke v smislu premajhne skrbnosti pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Morebitna kršitev pogodbenih obveznosti s strani ene stranke daje nasprotni stranki pravovarstvene zahtevke na izpolnitev pogodbe, odstopa od pogodbe, kakor tudi do uveljavljanja odškodnine (1. in 2. odstavek 239. člena OZ) Dokler pogodba ni razdrta pa se ena pogodbena stranka ne more sklicevati na prenehanje njene pogodbene obveznosti zgolj v posledici zatrjevane nepravilnosti v izpolnitvi nasprotne stranke. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka v spornem obdobju vozila po vtoževanem računu imela v hrambi. Trditve o nastajanju škode toženi stranki zaradi nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, kakor tudi trditve o uporabi predmetov hrambe za lastne potrebe s strani tožeče stranke, bi lahko predstavljale le podlago za utemeljitev nasprotne terjatve tožene stranke proti tožeči stranki. Te trditve pa bi bile lahko v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke relevantne samo pod predpostavko, da bi tožena stranka uveljavljala konkretiziran pobotni ugovor, česar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni storila. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za imenovanje izvedenca strojne in avtomobilske stroke. Ker gre v tem smislu za pravno nerelevantna dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o teh dejstvih. Kot je bilo že pojasnjeno, pa tožena stranka ugovora znižanja plačila v smislu 3. odstavka 5. člena Pogodbe ni utemeljila na konkretizirani ravni. Pomanjkljive trditve pa tožena stranka ne more nadomestiti z dokaznim predlogom za imenovanje sodnega izvedenca.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka trditvene podlage v zvezi z naravo pogodbe med pravdnima strankama ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka se je do ugovorov tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opredelila v pripravljalni vlogi, ki je bila na sodišče vložena po telefaksu 05. 02. 2009, to je pred prvim narokom za glavno obravnavo 10. 02. 2009. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).