Jedro

Ni nujno, da je kot akt podržavljenja šteti odločbo o arondaciji, čeprav je bila ta podlaga za vpis v zemljiški knjigi, v primeru, ko je bila prej sklenjena kupoprodajna pogodba, še zlasti, če je bila ta izvršena pred izdajo arondacijske odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 18.6.1993 ugodila pritožbi prizadete stranke A.Ž. in odpravila sklep Sekretariata za družbenoekonomski razvoj in finance občine z dne 15.7.1992, s katerim je ta prekinil postopek denacionalizacije, dokler ne bo pristojno sodišče odločilo, ali so bili arondacijski sporazum z dne 2.11.1962 in kupni pogodbi z dne 22.10.1963 ter z dne 21.1.1962 sklenjeni med tožnikom in A.Ž., sklenjeni zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Tožena stranka navaja, da je bilo premoženje podržavljeno z arondacijskimi odločbami z dne 10.9.1963, z dne 13.12.1963 in z dne 6.12.1965, ki so bile izdane na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ki je naveden v 29. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji. Navedene odločbe so bile podlaga za vknjižbo družbene lastnine in ne predhodno sklenjene pogodbe, zato tožena stranka prvostopnemu organu naroča, da izpelje postopek denacionalizacije.

Tožeča stranka pa v tožbi navaja, da je A.Ž. s kupnima pogodbama z dne 22.1.1962 in z dne 22.10.1963 prodala svoje nepremičnine proti plačilu dogovorjene kupnine, in izrecno dovolila za prodane nepremičnine vknjižbo lastninske pravice. Po mnenju tožeče stranke je pravna podlaga za prenos lastništva v navedenih kupnih pogodbah in ne v kasneje, zgolj iz formalnih oziroma davčnih razlogov, izdanih arondacijskih odločbah. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke iz nižje navedenih razlogov. Tudi sodišče ugotavlja, da razlogi za prekinitev denacionalizacijskega postopka, zaradi katerih je prvostopni upravni organ prekinil postopek, niso podani. Preuranjen pa je zaključek tožene stranke, da je kot akt o podržavljenju nepremičnin A.Ž. šteti arondacijske odločbe, ne pa sklenjenih pogodb oziroma sporazuma. Kupni pogodbi z dne 22.1.1962 in 22.10.1963 ter arondacijski sporazum z dne 8.11.1965 so bili sklenjeni pred izdajo arondacijskih odločb z dne 16.9.1962, 13.12.1963 in z dne 6.12.1965, zato bo moral upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku predvsem ugotoviti, če imajo vse potrebne sestavine pogodbe za prenos lastninske pravice oziroma za promet z nepremičninami, in če je tožeča stranka posest spornih nepremičnin dejansko nastopila na podlagi pogodb in ne na podlagi arondacijskih odločb. Iz upravnih spisov tudi sicer ne izhaja, da bi se A.Ž. zoper arondacijske odločbe pritožila ali da bi predlagala pri rednem sodišču določitev odškodnine oziroma da bi bila s sodno odločbo določena odškodnina. To so pa lahko tudi pomembne okoliščine za zaključek, ali so sporne nepremičnine bile podržavljene na podlagi pravnih poslov ali na podlagi arondacijskih odločb. Tudi iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 5.10.1995 (Uradni list RS, št. 61/95) je zaključiti, da v takih primerih, kot je obravnavani, ko so bili prej sklenjeni pravni posli, ni vedno odločujoči akt, ki je bil podlaga za vpis v zemljiški knjigi.

Prvostopni organ bo tako moral še ugotoviti nakazane okoliščine, zlasti je pomembno, če sta bili pogodbi in sporazum izvršeni pred izdajo arondacijskih odločb, in nato ugotoviti, ali gre za zadevo, v kateri se mora odločiti v upravnem postopku, ali pa za zadevo, v kateri za odločitev ni pristojen upravni organ. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je A.Ž. v obdobju štirih let sklenila tri pogodbe. Kolikor bo organ ugotovil, da za odločitev ni stvarno pristojen upravni organ, bo moral postopati skladno z določbami 25. in 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Toda navedene pripombe glede uporabe pravil postopka v zvezi s stvarno pristojnostjo po presoji sodišča ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bil pravilno odpravljen sklep prve stopnje in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).