Jedro

Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).

V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.

Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije mu je določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora, zakaznivo dejanje ponarejanja listin pa pet mesecev zapora, in mu nato izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Obsojencu je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je, da je obsojenec oškodovani družbi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 76.060,00 EUR, v presežku pa je družbo napotilo na pravdo. Obsojencu je odvzelo predmet in ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vlaga obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je zahteva utemeljena in spremeni pravnomočno odločbo oziroma jo razveljavi in vrne v novo sojenje. V bistvenem je zahteva usmerjena v izpodbijanje obsojenčeve razpravne sposobnosti, vložnik pa nasprotuje tudi zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe in sodbi sodišča prve stopnje očita, da je nejasna in sama s seboj v nasprotju.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Navaja, da noben od izvedencev ni ugotovil, da bi bil obsojenec razpravno nesposoben, o tem vprašanju pa sta nižji sodišči podali celovito, obširno razlago. Trdi, da obsojenec pod pretvezo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno nasprotuje dejanskemu stanju.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke sta se izjavila tako obsojenec, kot njegov zagovornik, ki sta izrazila nasprotovanje predlogu.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je tako pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.1 B.-2

6. Zahteva je v svojem osrednjem delu usmerjena v obsojenčevo procesno sposobnost. Vložnik uveljavlja: ‒ da se je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pojavil dvom v obsojenčevo procesno sposobnost, ki ga sodišče prve stopnje ni razčistilo na zakonsko predvideni način; ‒ kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga, naj izvedenec predloži potrdilo o izobraževanju in naj se opravi soočenje izvedencev; ‒ nasprotovanje dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju Komisije in ne dr. Dernovškove; ‒ da obsojenec ni bil sposoben komunicirati s svojim zagovornikom; ‒ da sta izpodbijani sodbi obremenjeni s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti s ponarejenim potnim listom, izdanim na ime B. B., ki je bil prokurist družbe A. d.o.o., tekom dveh zaporednih dni več uslužbenk A banke spravil v zmoto, da je sam prokurist družbe A. d.o.o, zaradi česar so mu omogočile dvig sredstev s poslovnega računa družbe A. d.o.o. in mu na njegovo zahtevo ob večkratnih priložnostih izplačale več zneskov v skupni višini 76.060,00 EUR.

8. Obsojenec v svojem zagovoru storitve dejanja ni zanikal, temveč je navajal, da so ga v dejanje napeljale druge osebe – „cigani“, da je bila izkoriščena njegova naivnost, ter da je bila v tako organizirano izvrševanje dejanja vpletena tudi vsaj ena bančna uslužbenka. Z namenom potrditve tega zagovora pa je med postopkom ves čas zelo aktivno pričam in izvedencem postavljal tudi tosmerna vprašanja, s katerimi je skušal podpreti svoj zagovor. Nižji sodišči sta presodili, da glede na dobro organiziranost in zapletenost dejanj sicer ni mogoče izključiti, da je v celotnem dogajanju sodelovalo več oseb, vendar da slednje obsojenca ne more razbremeniti odgovornosti in da obsojenec odgovarja v okviru svojega ravnanja.

9. Procesna oziroma razpravna sposobnost obdolženca pomeni dejansko sposobnost obdolženca, da sodeluje v kazenskem postopku. Navzočnost obdolženca na obravnavi sama po sebi še ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku.2 Obsojenec mora biti tudi dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).3 Procesna sposobnost obdolženca predstavlja eno temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka in predpostavko procesnih dejanj obdolženca.4 Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila namreč v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in ki je poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave.5 Uresničevanje ustavno varovanih pravic tako zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, torej sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.6

10. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)7 izhaja, da vprašanje razpravne sposobnosti služi kot jamstvo učinkovitega udeleževanja v postopku, skupaj s pravico do sojenja v obdolženčevi navzočnosti. Obdolženec lahko učinkovito uresničuje procesna jamstva le, če lahko spremlja potek kazenskega postopka. Zgolj sojenje v (fizični) navzočnosti obdolžencu ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku, temveč mora biti obdolžencu zagotovljeno, da lahko spremlja postopek. Navedeno je vgrajeno v jedro kontradiktornega postopka, v kazenskih zadevah pa konkretneje v pravico obdolženca, da se brani sam.8 V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.9 Dejstvo, da ima obdolženec pomoč zagovornika, torej ne more samo po sebi absolvirati obdolženčeve ugotovljene procesne nesposobnosti, temveč bo zagovornikova pomoč relevantna le v toliko, kolikor je obdolženec z zagovornikom dejansko sposoben efektivno komunicirati.10 ESČP je še judiciralo, da je lahko uravnotežna okoliščina pri presoji obdolženčeve sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku tudi dejstvo, da obdolženca zastopa izkušen odvetnik, ki mu lahko pomaga razumeti pomen in morebitne posledice sodnega postopka.11

11. V obravnavani zadevi se je že v zgodnjih fazah postopka pojavilo vprašanje obsojenčeve prištevnosti v času izvršitve očitanih mu kaznivih dejanj. Za potrebe ugotavljanja obsojenčeve prištevnosti je sodišče prve stopnje angažiralo sodno izvedenko za psihiatrijo prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja med drugim navedla, da glede na zapisnike z glavnih obravnav ocenjuje, da je obsojenčevo vedenje iz obravnave v obravnavo manj obvladano in da obsojenec izkazuje motnjo pozornosti, težko sledi razpravi in si s svojim vedenjem škodi, da se pri njemu vse bolj manifestira stanje manije, da potrebuje zdravljenje v bolnišnici, ter da bo potreboval kakšen mesec ali dva, da se mu stanje uredi do te mere, da bo lahko sodeloval v postopku. Izvedenka je pri svojem mnenju vztrajala tudi zaslišana na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je nato odredilo novo izvedenstvo psihiatrične stroške, ki je bilo zaupano Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani (v nadaljevanju: Komisija), slednja pa je za izdelavo izvedenskega mnenja imenovala sodnega izvedenca prof. dr. Petra Preglja. Izvedensko mnenje Komisije se z vprašanjem obsojenčeve sposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi ni posebej ukvarjalo, se je pa izvedenec ob zaslišanju na glavni obravnavi do tega izčrpno opredelil. Pojasnil je, da pri obsojencu ni ugotovil kake psihične motnje, zaradi katere ne bi bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi ob pomoči zagovornika, ki mu lahko kaj razloži ali pomaga formulirati izjave.12 Ob predočenju zaključkov dr. Dernovškove je navedel, da se z njenimi sklepanji ni mogoče strinjati, saj samo iz zapisnikov izvedenka ne more ugotoviti, da bi se pri preiskovancu pojavljala manija.

12. Izvedenka dr. Dernovšek je, kot je razvidno iz zaključkov nižjih sodišč, pri ugotavljanju obsojenčeve nesposobnosti sodelovanja v postopku izhajala iz obsojenčevega vedenja na glavni obravnavi in izražala lastno, laično oceno, na kakšen način naj bi po njeno obsojenec vodil svojo obrambo, da bi bilo to kar se da v njegovo korist, pri čemer je celo navedla, da bi bilo boljše, da bi se obsojenec branil z molkom. Nižji sodišči sta povzete ugotovitve dr. Dernovškove ocenili kot neprepričljive in neprimerne ter na podlagi celostne dokazne ocene in podrobne primerjave obeh izvedenskih mnenj večjo težo poklonili izvedenskemu mnenju Komisije, ki ga je izdelal prof. dr. Pregelj. Sledili sta izvedencu, da obsojenec nima kakšne psihične motnje, zaradi katere ne bi bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi, da obsojenčeve višje živčne funkcije niso okrnjene do te mere, da ne bi bil sposoben razumeti, kaj se dogaja na sodišču, ter da gre obsojenčevo ravnanje in vedenje na glavni obravnavi pripisati obsojenčevi osebnosti kot taki, in ne njegovi motnji. Poudarili sta, da sta oba izvedenca skladno ugotovila, da osebnostne poteze pri obsojencu ne dosegajo ravni osebnostne motnje oziroma duševne bolezni, temveč gre le za splošne osebnostne lastnosti. Dvom v razpravno sposobnost pa v skladu s tretjim odstavkom 265. člena ZKP lahko povzroči le duševna motnja, nerazvitost oziroma motenost, ne pa tudi osebnostne značilnosti posameznih obsojencev. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je obsojenčevo ustrezno procesno reagiranje pozorno spremljalo na glavni obravnavi,13 kjer je aktivno sodeloval, nikoli izpostavil, da česa ne bi razumel, postavljal vprašanja pričam in izvedencema, dajal pojasnila in pripombe glede izvedenih dokazov, vlagal dokazne predloge, pravna sredstva in druge vloge, bil kritičen do ravnanj drugih udeležencev postopka ter tako vsebinsko in aktivno sodeloval v celotnem kazenskem postopku.14 Zagovornik z nasprotovanjem presoji nižjih sodišč, da obsojenčevo vedenje na glavni obravnavi ter ostale okoliščine, ki jih je izpostavljala dr. Dernovšek, izvirajo iz obsojenčeve osebnosti in ne iz njegove duševne motnje, pod videzom procesne kršitve nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

13. Nižji sodišči sta tudi poudarili, da je bila obsojencu omogočena pomoč zagovornika. Slednji mu je lahko, kot je navedel dr. Pregelj, dal pojasnila v smeri razumevanja postopka in mu pomagal formulirati navedbe.15 Presodili sta, da je bilo obsojenčevo psihično stanje takšno, da je dopuščalo izvedbo glavne obravnave in mu tudi ob prisotnosti zagovornika omogočalo učinkovito obrambo.16

14. Vložnik nižjima sodiščema neutemeljeno očita, da obsojenčeve procesne sposobnosti nista razčiščevali na zakonsko predvideni način. Vrhovno sodišče je že presodilo, da ugotavljanje razpravne nesposobnosti praviloma zahteva angažiranje izvedenca,17 v skladu z 248. členom ZKP. Ker je postopek pred sodiščem praviloma usten, se izvedenstvo primarno izvaja ustno, torej na način, da postavljeni izvedenec na naroku glavne obravnave poda svoj izvid in mnenje ustno, na zapisnik (prvi odstavek 252. člena in šesti odstavek 333. člena ZKP), lahko pa izvedenec mnenje poda tudi pisno (254. člen ZKP).18

15. Pritrditi je zahtevi, da izvedenstvo psihiatrične stroke v postopku ni bilo odrejeno prav z namenom ugotavljanja obsojenčeve procesne sposobnosti. Vendar, ko se je postavljeni izvedenki pojavil dvom v obsojenčevo razpravno sposobnost, se je prvostopenjsko sodišče s tem vprašanjem poglobljeno ukvarjalo in obsojenčevo razpravno sposobnost ugotavljalo s pomočjo izvedencev, kot to predvideva ZKP. Prva izvedenka je izvid podala pisno in ustno, drugi izvedenec ga je podal ustno. Njuni mnenji sta se glede vprašanja, ali je obsojenec sposoben sodelovati v kazenskem postopku, razhajali. Nižji sodišči sta razhajanje in nejasnosti v izvedenskih mnenjih razčiščevali v skladu z določbami ZKP ter po tehtanju obeh mnenj sledili ugotovitvam dr. Preglja in presodili, da je bil obsojenec ves čas tekom predmetnega postopka procesno sposoben, kar sta v sodbah obsežno obrazložili. Iz zgoraj povzetih razlogov izpodbijanih sodb je razvidno, da je bila presoja obsojenčeve procesne (ne)sposobnosti, ki sta jo opravili nižji sodišči, skladna z merili, vzpostavljenimi v predstavljeni sodni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter jurisprudenci ESČP. Glede na navedeno ni mogoče sprejeti vložnikovega stališča, da se je v predmetnem postopku pojavil dvom o obsojenčevi procesni sposobnosti, ki ga sodišče prve stopnje ni razčistilo na zakonsko predvideni način.

16. Vložnik kršitev pravice do obrambe vidi v tem, da sta sodišči zavrnili dokazni predlog po soočenju izvedencev. Sodišče prve stopnje je tosmerni dokazni predlog zavrnilo, z obrazložitvijo, da so bila razhajanja v izvedenskih mnenjih razčiščena z zaslišanjem izvedencev. Sodišče druge stopnje je navedenemu utemeljeno pritrdilo ter poudarilo, da ZKP v primeru razhajanj, nasprotij ali nejasnosti v izvedenskih mnenjih ne predvideva soočenja, temveč novo zaslišanje ali ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci oziroma zahtevanje mnenja drugih izvedencev (257. in 258. člen ZKP). Presodilo je, da je sodišče prve stopnje razlike v mnenjih izvedencev razčistilo z dopolnitvami izvedenskih mnenj in večkratnim zaslišanjem izvedencev na glavni obravnavi, katera sta se opredelila tudi do stališč in mnenj kolega. Pritrdilo je dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki je opravilo poglobljeno dokazno oceno obeh mnenj, na podlagi katere je odpravilo negotovost, ki je izhajala iz nasprotij med mnenjema.

17. Vložnik nasprotuje tudi zavrnitvi dokaznega predloga, da naj izvedenec dr. Pregelj predloži potrdilo o forenzičnem izobraževanju, ki ga je navajal ob zaslišanju. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, se dr. Pregelj nahaja v Imeniku sodnih izvedencev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje. Izvedenca ne imenuje sodišče, temveč ga z odločbo imenuje Ministrstvo za pravosodje (11. člen Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih19 – v nadaljevanju: Pravilnik), po tem, ko preizkusi strokovnost izvedenca na podlagi posebnega preizkusa strokovnosti (5. člen Pravilnika). Po prestanem preizkusu strokovnosti se izvedenčeva strokovna podkovanost domneva in je sodišče načeloma ne preverja. Vložnik tako s pavšalnimi trditvami, da izvedenec ne poseduje potrebnih strokovnih referenc ne more uspeti, temveč bi moral navesti konkretizirane okoliščine, ki bi vzpostavile resen dvom v izvedenčevo strokovnost in znanje. Poleg tega vložnik ni izkazal pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Posledično smiselno zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana, temveč zagovornik pod videzom te kršitve nedovoljeno izpodbija verodostojnost izvedenskega mnenja Komisije oziroma dejanske zaključke nižjih sodišč glede obsojenčeve procesne sposobnosti.

18. Vložnik zaključku o procesni sposobnosti obsojenca nasprotuje tudi s trditvijo, da obsojenec ni bil sposoben razumeti vloge zagovornika in z njim ustrezno sodelovati, ker je imel ves čas svoj vzporedni program, ki ga je narekovala njegova maničnost, ter da se sodišče prve stopnje ni odzivalo na opozorila zagovornikov, da z obsojencem nimajo ustreznega odnosa, ker vztrajno ukrepa po svoje. Vložnik primeroma navaja, da je zagovornik na enem od narokov glavne obravnave zaradi nekaj dni prej prejetega obsežnega prepisa prejšnjega naroka prosil za preložitev obravnave, vendar je obsojenec temu nasprotoval. Vložnik tudi v tem delu nasprotuje dejanski presoji sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je obsojenec procesno sposoben in sledilo njegovi želji ter, tudi zaradi obsojenčevih navedb, da ga preklici narokov iztirijo, narok izvedlo.

19. V skladu s poprej predstavljenimi merili ESČP20 mora biti obsojenec med drugim sposoben komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve. Sodišče druge stopnje je v zvezi s trditvami obrambe, da je bila obsojenčeva komunikacija z zagovornikom zaradi obsojenčevega duševnega stanja praktično onemogočena navedlo, da gre za pavšalne trditve, ki jih pritožnik ni konkretiziral z nobeno okoliščino, ki bi izkazovala njihovo utemeljenost, zato ne omogočajo pritožbenega preizkusa. Vložnik takšnega razlogovanja pritožbenega sodišča ne izpodbija, temveč v bistvenem trdi, da z obsojencem zagovorniki niso mogli uskladiti načina obrambe. Zgolj zato, ker se obsojenec z zagovorniki ni vselej strinjal oziroma je „ukrepal po svoje“ še ni mogoče sprejeti sklepa, da obsojenec ne bi bil sposoben z zagovornikom komunicirati in učinkovito izvajati svoje obrambe na način, skladen z njegovim videnjem zadeve. Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil. Ravno to, da je bil obsojenec po vložnikovih navedbah očitno sposoben zagovornikom predstaviti svoja videnje zadeve in svoja stališča glede vodenja obrambe ter da je bil zmožen zagovornikom nasprotovati ali ukrepati po svoje, kaže, da je obsojenec ohranil bistvo procesne sposobnosti v smislu kriterijev ESČP in ustavnosodne prakse. Vložnik tudi v tem delu nasprotuje dejanski presoji sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je obsojenec procesno sposoben in sledilo njegovi želji ter, tudi zaradi obsojenčevih navedb, da ga preklici narokov iztirijo, narok izvedlo.

20. Neutemeljene so tudi trditve zahteve, da bi pri presoji obsojenčeve procesne sposobnosti bilo potrebno upoštevati tudi njegovo vedenje v priporu, ko je opozarjal na zastrupljeno hrano, skušal preurediti zaporniški hišni red in organizirati nekakšen sindikat ter se postavil v vlogo mirovnega posrednika Glede na povzete standarde po sodni praksi ESČP obsojenčevo obnašanje v priporu, izven narokov glavne obravnave, na obsojenčevo procesno sposobnost na samih narokih nima vpliva.

21. Vložnik z navedbami, da je izvedenka dr. Dernovšek ugotovila, da obsojenec ni bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi ter da je v obsojenčevih nerazumljivih vprašanjih ter drugih izvajanjih brez dvoma prepoznati duševno bolnega posameznika, s podajo lastne dokazne ocene obeh izvedenskih mnenj, pod krinko procesnih kršitev skuša uveljavljati nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

22. Vložnik sodišču prve stopnje v večjem delu zahteve očita še, da naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju.

23. Vložnik navaja, da je sodišče spregledalo mnenje izvedenke dr. Dernovšek, ki naj bi nakazovalo na resno možnost obsojenčeve neprištevnosti in procesne nesposobnosti, ignoriralo prispevek obsojenčevega psihiatra in se sklicevalo le na mnenje dr. Preglja; da je sodišče prve stopnje samo dopolnjevalo kontradiktorna izvedenska stališča in pri tem kršilo načelo in dubio pro reo; da se sodišče prve stopnje ni oziralo na obsojenčev izvod ZKP z njegovimi lastnoročnimi komentarji; da sta izvedenca manipulativno razlagala pojme osebnostna poteza in osebnostna motnja ter pri obsojencu nista upoštevala pozitivnih osebnostnih potez, in da analiza strokovnih stališč obeh izvedencev pokaže, da za izvedenca psihotična oseba nikakor ne more biti neprištevna; da sodišče ni upoštevalo, da je večina obsojenčevega življenja potekala brezhibno in ima urejeno družinsko in poklicno življenje; da je nejasna ugotovitev sodišča druge stopnje, da pri dvigu gotovine ne gre za zapleteno kaznivo dejanje; da obsojenec ni bil sposoben razumeti zapletenosti obravnavanega kaznivega dejanja in je deloval v neprištevnem stanju.

24. S povzetimi navedbami vložnik dejansko ponuja lastno videnje izvedenih dokazov in ugotovljenih okoliščin. Analizira obe izvedenski mnenji, izpostavlja dele, ki jih ocenjuje za neprepričljive in skuša izpodbijati zaključke izvedencev oziroma njihovo verodostojnost, pri čemer vložnik mestoma pritrjuje mnenju dr. Dernovškove, v drugih delih pa kontradiktorno trdi, da izvedenka ne razume osnovnih pojmov in je zato obramba predlagala novo izvedenstvo. Vložnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ob presoji obeh izvedenskih mnenj večjo težo poklonilo izvedenskemu mnenju Komisije, ga ocenilo za strokovnega, jasnega, popolnega in prepričljivega ter mu zato kot takemu sledilo tako glede vprašanja obsojenčeve razpravne sposobnosti, kot tudi glede vprašanja prištevnosti. Vložnik tako s povzetimi navedbami pod krinko procesnih kršitev skuša uveljavljati nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

25. Ker zatrjevane kršitve niso podane in je zahteva v večjem delu vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

27. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Marjeta Švab Širok, Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič in Nataša Smrekar. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je glasovala za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavitev pravnomočne sodbe.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč. 2 Sodba VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 48. 3 Sodba VSRS I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, tč. 14; Dr. Gorkič P., Razpravna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 71 (2011), oktober 2011, GV Založba. 4 Dr. Gorkič P., Razpravna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 71 (2011), oktober 2011, GV Založba. 5 Odločba USRS U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06 z dne 3. 7. 2008; Sodbi VSRS XI Ips 44024/2018 z dne 16. 10. 2018 in I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020, tč. 6. 6 Sodba VSRS IV Ips 22/2013 z dne 19. 3. 2013, tč. 4. 7 Odločbe ESČP Liebreich proti Nemčiji, 8. 1. 2008; Timergalyev proti Rusiji, 14. 10. 2008; Grigoryevskikh proti Rusiji z dne 9. 4. 2009; Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012. 8 Dr. Gorkič P., Razpravna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 71 (2011), oktober 2011, GV Založba. 9 Odločbe ESČP Liebreich proti Nemčiji, 8. 1. 2008; Timergalyev proti Rusiji, 14. 10. 2008; Grigoryevskikh proti Rusiji z dne 9. 4. 2009; Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012. 10 Sodbi VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 48 in I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, tč. 12; Dr. Gorkič P., Razpravna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 71 (2011), oktober 2011, GV Založba. 11 Odločba ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2021, tč. 56. 12 Primerjaj z odločbo ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012, tč. 56. 13 Primerjaj z odločbo ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2021, tč. 55, 56. 14 Primerjaj s sodbami VSRS I Ips 269/2006 z dne 14. 12. 2006; XI Ips 44024/2018 z dne 16. 10. 2018, tč. 8; in I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, ko so obsojenčevo zdravstveno stanje ter podatki spisa nasprotno kazali na resne težave pri izvajanju obsojenčeve aktivne obrambe (tč. 14 sodbe); glej tudi odločbo ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012, tč. 55. 15 Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 479/2010 z dne 3. 2. 2011, tč. 7.; in z odločbo ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2021, tč. 56. 16 Sodba VSRS I Ips 479/2010, 3. 2. 2011, tč. 11. 17 Sodba VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 52. 18 Sodba VSRS I Ips 61321/2011 z dne 5. 3. 2020, tč. 23. 19 Uradni list RS, št. 84/18 in 148/21. 20 Odločba ESČP Liebeich proti Nemčiji z dne 8. 1. 2008, isl.