Jedro

Odločba organa druge stopnje je datirana z dnem 31. 8. 2017, tožeči stranki pa je bila vročena 22. 9. 2017, medtem ko je bila predmetna tožba vložena 14. 9. 2017. Tudi glede na stališče pravne teorije odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, pa ni bila ustno naznanjena oziroma razglašena, ne povzroči nobenega pravnega učinka vse dotlej, dokler ni odposlana oziroma vročena stranki. Odločba drugostopnega organa je bila torej izdana po vložitvi tožbe zaradi molka organa, takšno situacijo pa urejajo določbe 39. člena ZUS-1.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 314,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 14. 9. 207 vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje. V tožbi zatrjuje, da o njeni pritožbi, vloženi zoper odločbo št. DT 4210-3365/2015-8 08-212-07 z dne 22. 2. 2017, še ni bilo odločeno, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v sedmih dneh od prejema sodbe izda odločbo v zvezi z njegovo pritožbo z dne 20. 3. 2017. 2. Sodišče je tožbo v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poslalo toženi stranki v odgovor. Slednja je sodišču posredovala upravne spise in v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožnikovo pritožbo v reševanje prejela šele 14. 7. 2017 ter da je bilo o njej odločeno z odločbo št. DT-499-01-705/2017-4 z dne 31. 8. 2017. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 3. Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločba organa druge stopnje res datirana z dnem 31. 8. 2017, tožeči stranki pa je bila vročena šele 22. 9. 2017, medtem ko je bila predmetna tožba vložena 14. 9. 2017. Tudi glede na stališče pravne teorije (glej na primer Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, str. 227) odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, pa ni bila ustno naznanjena oziroma razglašena, ne povzroči nobenega pravnega učinka vse dotlej, dokler ni odposlana oziroma vročena stranki. Odločba drugostopnega organa je bila torej izdana po vložitvi tožbe zaradi molka organa, takšno situacijo pa urejajo določbe 39. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče v primeru, kot je obravnavani, od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi, oziroma ali jo razširja na nov upravni akt. Če tožnik vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

4. Še preden je sodišče tožeči stranki poslalo poziv po 39. členu ZUS-1, je stranka sama sporočila, da ne vztraja več pri vloženi tožbi, vztraja pa pri zahtevku za povračilo stroškov postopka. Odločba tožene stranke ji je bila namreč vročena po vložitvi tožbe. Iz ovojnice pošiljke tudi izhaja, da je bila odločba odpremljena 21. 9. 2017. Kakšni so razlogi za tako dolg potek časa od datuma, ki je označen na odločbi (31. 8. 2017), do dneva odpošiljanja odločbe, ji ni znano. Glede na navedeno je bila vložitev tožbe zaradi molka organa utemeljena.

5. Ker tožeča stranka ne vztraja pri tožbi oziroma je ne razširja na novo izdani upravni akt, je sodišče predmetni postopek ustavilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1. 6. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke je sodišče sprejelo na podlagi petega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena, ki napotuje na uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP je sodišče tožniku za sestavo tožbe priznalo 500 točk (tarifna številka 30 Odvetniške tarife, OdvT- neocenljive zadeve). Po mnenju sodišča stroškov v zadevi ni mogoče odmeriti glede na vrednost spora, saj se s tožbo ni izpodbijala odmerna odločba, izdana s strani davčnega organa, ampak gre za tožbo zaradi molka organa. To pa po oceni sodišča pomeni, da gre za neocenljivo zadevo in je tako povsem nepomembno, kakšna je bila odločitev prvostopnega organa, oziroma kolikšen znesek je bil z njo naložen tožeči stranki v plačilo (enako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 1585/2006 z dne 10. 7. 2008). Nadalje je sodišče priznalo 50 točk za obvestilo stranki in 2 % kot pavšalni znesek za materialne stroške (11. člen OdvT) v višini 11 točk. Skupaj je sodišče tožeči stranki priznalo 561 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 257,50 EUR. Ob povečanju za 22% DDV mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 314,15 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je upravičena tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

7. Sodišče je po predsednici senata odločilo na podlagi 2. točke 46. člena ZUS-1.