Jedro

S tem, ko je sodišče določbo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, razširilo tudi na prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, je kršilo določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1. Za prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, bi sodišče ravnalo pravilno, če bi odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, razen sodne takse (za zahtevo za sodno varstvo).

Izrek

U gotovi se, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen četrti odstavek 144. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Celje (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu G. Z. na podlagi 57. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izdala plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in prvega odstavka 22. člena ZJRM-1, v katerem mu je za prvi prekršek izrekla globo v višini 250,38 EUR, za drugi prekršek pa globo v višini 333,83 EUR. Plačilni nalog je bil na podlagi vloženega ugovora storilca odpravljen, prekrškovni organ pa je izdal odločbo o prekršku št. 555006128940 z dne 21. 1. 2011, s katero je storilcu za vsak prekršek izrekel globo v višini 333,83 EUR in nato enotno globo v višini 667,66 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 200/2011 z dne 11. 9. 2013 delno ugodilo. Za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 je postopek ustavilo, za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa je sodišče storilcu namesto globe v višini 333,83 EUR izreklo opomin.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrtega odstavka 144. člena ZP-1, v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1 in zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1 in 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Za odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru so pravno pomembna naslednje ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča: prekrškovni organ je storilca spoznal za krivega prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 in prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 in mu za oba prekrška izrekel globo po 333,83 EUR, skupaj enotno globo v višini 667,66 EUR.

Sodišče je v postopku z zahtevo za sodno varstvo postopek o prekršku za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavilo, za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa je storilcu izreklo opomin.

Prekrškovni organ je storilcu na podlagi prvega odstavka 144. člena v zvezi s prvim odstavkom 143. člena in drugim odstavkom 58. člena ZP-1 v plačilo naložil sodno takso, ki jo bo odmeril po pravnomočnosti odločbe o prekršku.

Okrajno sodišče v Celju je na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1, ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo, da storilec ne plača strokov postopka, ker je z zahtevo za sodno varstvo delno uspel, saj je bil v delu postopek ustavljen.

5. Odločitev sodišča, da storilec ne plača stroškov postopka, napada vrhovni državni tožilec. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v celoti, za oba prekrška, čeprav za prekršek za katerega je bil izrečen opomin, pogoji za uporabo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Posledično je kršena tudi določba prvega odstavka 144. člena ZP-1, saj storilec, čeprav mu je bil izrečen opomin, ni dolžan plačati stroškov postopka. Sodišče, ki je s sodbo v postopku z zahtevo za sodno varstvo delno odločilo v obdolženčevo korist, bi po mnenju vrhovnega državnega tožilca ravnalo pravilno, če bi uporabilo določbo drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero se sodna taksa (za postopek po zahtevi) v tem primeru ne določi, saj je storilec z zahtevo glede enega prekrška uspel v celoti, glede drugega pa deloma. Vrhovni državni tožilec uveljavlja še kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker z izrekom, da storilec ne plača stroškov postopka, ni jasno, ali so s tem zajeti vsi stroški postopka (pred prekrškovnim organom in sodiščem) ali le stroški postopka z zahtevo za sodno varstvo. Nadalje ni jasno, ali bodo tudi stroški v delu, v katerem je izrečena pravnomočna sankcija, bremenili proračun.

6. Določbe o stroških postopka v rednem sodnem postopku (143. člen do 149. člen ZP-1), ki se na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 in tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabljajo za hitri prekrškovni postopek in v postopku z zahtevo za sodno varstvo, med drugim določajo, da: 1) stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek,(1) 2) če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov,(2) 3) stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun,(3) 4) o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143 do 146 člena ZP-1,(4) 5) se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.(5)

7. V obravnavanem primeru postopek o prekršku ni bil ustavljen za oba očitana prekrška, zato je pravilno stališče vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče, s tem ko je določbo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, razširilo tudi na prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, kršilo določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1. Sodišče bi ravnalo pravilno, če bi za ustavljen prekršek odločilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun. V obrazložitvi sodbe pa bi sodišče moralo pojasniti, da je takšno odločitev sprejelo na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 144. člena ZP-1 ter pojasniti, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun, pod pogojem, da se bodo dali izločiti iz skupnih stroškov postopka.

8. Za prekršek, za katerega je bil storilcu izrečen opomin, bi sodišče ravnalo pravilno, če bi odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, razen sodne takse (za zahtevo za sodno varstvo).(6) V obrazložitvi sodbe pa bi sodišče moralo pojasniti, da je takšno odločitev sprejelo na podlagi prvega in drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter prvega odstavka 144. člena ZP-1. Ob smiselni uporabi citiranih določb to pomeni, da okrajno sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo odloči tudi o plačilu stroškov, ki nastanejo pri tem sodišču. Ker je bil storilcu za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo namesto globe izrečen opomin,(7) bi storilec ob smiselni uporabi prvega odstavka 144. člena ZP-1 moral plačati stroške postopka, ne pa tudi sodne takse za postopek za sodno varstvo, saj je bilo s pravnim sredstvom delno odločeno v njegovo korist (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

9. Glede na zgoraj povedano je Vrhovno sodišče, na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo v korist storilca prekršen četrti odstavek 144. člena ZP-1. Op. št. (1): Prvi odstavek 144. člena ZP-1. Op. št. (2): Drugi odstavek 144. člena ZP-1. Op. št. (3): Četrti odstavek 144. člena ZP-1. Op. št. (4): Prvi odstavek 147. člena ZP-1. Op. št. (5): Drugi odstavek 147. člena ZP-1. Op. št. (6): Glej tudi sodbo VS RS IV Ips 27/2013 z dne 21. 5. 2013. Op. št. (7): Opomin je po določbi drugega odstavka 4. člena ZP-1 ena izmed sankcij za prekrške.