Jedro

Presoja višine preživnine za mladoletnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 19.10.1974 sklenila tožnica V. G. in toženec I. G., mladoletnega sina A. G. je dodelilo v varstvo in vzgojo materi V. G., očeta I. G. pa je zavezalo, da mora plačevati za otroke preživnino in sicer za najmlajšega sina A. po 18.500,00 SIT mesečno, za že polnoletna sinova B. G. in P. G. pa za prvega po 7.500,00 SIT mesečno in za drugega po 6.000,00 SIT mesečno, za vse od 01.06.2000 dalje. Višje preživninske tožbene zahtevke je zavrnilo.

Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na določitev preživnine za B. G. in P. G. ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev se nanaša tudi na odločitev o stroških postopka. V preostalem delu je bila pritožba toženca zavrnjena in v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrjena. Pravnomočna je torej postala odločitev, po kateri je toženec dolžan za preživljanje mladoletnega A. G. plačevati na roke matere V. G. od 01.06.2000 dalje po 18.500,00 SIT na mesec.

Proti pravnomočnemu delu izpodbijane sodbe je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo odločitve o preživnini za mladoletnega A. G. tako, da bo v znesku 18.500,00 SIT mesečno določena preživnina znižana na 13.850,00 SIT mesečno. Sklicuje se na dejstvo, da prejema le 54.636,00 SIT mesečnega nadomestila za brezposelne. Z vsemi izrednimi dohodki, ki so občasni in nepredvidljivi, ne dosega redne mesečne plače tožnice. Izpodbijana sodba torej ni mogla ugotoviti, da so premoženjske razmere toženca boljše od tožničinih. Tako bi morala biti preživnina določena v razmerju 50 : 50 in bi znašala toženčeva preživninska obveznost za sina A. največ 13.850,00 SIT na mesec.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena, Zakona o pravdnem postopku 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Potrebe mladoletnega A. G. so v izpodbijani sodbi ugotovljene tako, da je sodišče druge stopnje tudi v tem obsegu povzelo razloge sodbe sodišča prve stopnje. Otrokove potrebe so povezane s stroški za bivanje in prehrano pri materi ter za šolske in izvenšolske dejavnosti. Od tako ugotovljenega skupnega zneska 35.000,00 SIT je bil odštet otroški dodatek, zaradi česar naj bi nepokrite potrebe mladoletnega A. znašale 27.700,00 SIT mesečno. To pa seveda ne pomeni, da bi bilo treba stroške za otrokovo preživljanje deliti med tožnico in toženca za vsakega do ene polovice, kakor predlaga toženec v reviziji.

Sodišče druge stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi prejemki s strani zavoda za zaposlovanje nizki, vendar pa si zagotavlja dodatne zaslužke z opravljanjem del, za katera je posebej usposobljen. Ob dejanskih ugotovitvah, sprejetih pred sodiščem prve stopnje, je jasno, da gre za inštrukcije glasbenega pouka, za spremljanje znane pevke na glasbenih koncertih in za sodelovanje z neko glasbeno skupino. Možnosti toženca, da poleg nadomestila za brezposelne pridobiva dodatne dohodke, torej obstajajo; pri tem pa je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da lahko za zagotavljanje sredstev, ki so nujno potrebna za preživljanje otrok, opravlja tudi dela, za katerih opravljanje razpolaga z ustreznimi znanji, ki pa niso povezana z njegovo strokovno izobrazbo. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te pa so take, da nižji sodišči nista ugotovili, da bi bile premoženjske razmere toženca slabše od tožničinih. Toženčeva zmožnost pridobivanja dodatnega zaslužka ima glede na naravo dela, s katerim si ta dohodek pridobiva, realnejšo podlago od zmožnosti, ugotovljenih pri tožnici.

V izpodbijani sodbi je materialno pravo torej pravilno uporabljeno. Revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).