Jedro

Ker med strankama ni sporno, da tožnik za poseg v prostor nima ustreznega dovoljenja, je ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 73. člena ZUN, zakonit. V zadevi ni pomembno, če organ, ki je pristojen za izdajo takega dovoljenja, ni odločil v zakonitih rokih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1641/98-8 z dne 14.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.9.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper nadomestno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L., z dne 1.9.1998, s katero je v 1. točki izreka določeno, da mora tožnik kot investitor v 30 dneh po prejemu odločbe odstraniti na jugovzodnem delu objekta, ki se nahaja na severozahodnem delu zemljišča s parcelno št. 1588/1 k.o. Z.j. dvokrilna vrata dimenzije 1.4 m x 2.4 m z rolojem na jugovzhodni fasadi objekta in šest strešnih oken dimenzije 70/110 na dvokapni strehi istega objekta ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V 2. točki izreka je določeno, da za sporni objekt velja prepoved njegove uporabe. V 3. točki izreka, da v primeru, če tožnik v določenem roku ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, v 4. točki izreka, da bo stroške, nastale z izvršbo plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa, v 5. točki izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter v 6. točki, da se s to odločbo nadomesti odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota L. z dne 2.12.1997. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, v nadaljevanju: ZUN, ki določa da se v primerih, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, objekt ali del objekta odstrani in na investitorjeve stroške vzpostavi prejšnje stanje. V skladu z navedenim določilom mora urbanistični inšpektor najprej ugotoviti, kdo je investitor nedovoljene gradnje. V obravnavanem primeru je ugotovil, da je tožnik kot edini investitor vgradil dvokrilna vrata ter strešno okno v stanovanjskem objektu, ne da bi si pridobil ustrezno upravno dovoljenje. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 27.11.1997 in tožnikove izjave, dane istega dne na zapisnik, tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je tožnik edini investitor nedovoljenega posega v prostor. Za graditev objektov in naprav mora vsak investitor pridobiti ustrezno veljavno upravno dovoljenje, ki je odvisno od vrste posega v prostor iz 50. oziroma 51. člena ZUN. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da ima upravno dovoljenje pravni učinek šele ko postane pravnomočno. Zato tožnik v tožbi zmotno ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker pristojni organ ni odločal v zakonitem roku o njegovi zahtevi za izdajo ustreznega dovoljenja. Postopek pridobitve upravnega dovoljenja za poseg v prostor je v celoti ločen od postopka inšpekcijskega nadzorstva, v katerem urbanistični inšpektor kot pristojni organ ugotavlja le, ali ima investitor za poseg v prostor ustrezno in veljavno pravno dovoljenje. Tega pa tožnik nesporno ni imel. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dovoljenja za poseg v prostor res nima. Toda že 23.10.1997 je zaprosil za lokacijsko dovoljenje za obnovo objekta, vednar pristojni organ o njegovi vlogi ni odločil v roku 30 dni, kot je to določeno v 56. členu ZUN. Ista določba tudi določa, da če pristojni organ ne izda soglasja v enem mesecu po prejemu zahtevka oziroma v temu roku soglasje ne odreče, se šteje, da je soglasje dano.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker med strankama ni sporno, da tožnik za ugotovljeni poseg v prostor nima ustreznega dovoljenja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo zoper odločbo prve stopnje, s katero mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljenega posega v prostor, zakonita in pravilna. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejansko in pravno podlago sodbe sodišča prve stopnje.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Določba 56. člena ZUN, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, se ne nanaša na organ, ki odloča o posegu v prostor, temveč na pristojne organe, organizacije ali skupnosti, ki so dolžni izdati soglasja, predpisana za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato ne gre za rok, ki ga je dolžan spoštovati organ, ki je pristojen odločati, pač pa je takšen rok določen tako v Zakonu o splošnem upravnem postopku, kot v Zakonu o upravnem sporu. Toda tudi to v zadevi ne more vplivati na drugačno odločitev. Če je podan molk organa pri odločanju o tožnikovi vlogi za izdajo ustreznega dovoljenja, bi moral tožnik postopati po določbah navedenih zakonov, ki se nanašajo na molk organa. Ne more pa to biti okoliščina, ki lahko kakorkoli vpliva na izrečeni ukrep pristojnega inšpektorja. Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.