Jedro

Pravno podlago, na kateri temelji odločitev nižjih sodišč, predstavlja predvsem 79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem se višina prispevka za preživljanje otrok določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (kar vsebinsko povzemata tudi določili 126. in 129. člena istega zakona). Navedena pravna podlaga je bila vsebinsko pravilno uporabljena glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki vsebuje ugotovitve, da sta otroka rojena leta 1979, da obiskujeta oba poklicni šoli ter da - vse po razmerah v letu 1995 - znašajo mesečne potrebe vsakega od otrok po cca 36.000,00 SIT, da znaša mesečna plača njune matere cca 43.000,00 SIT mesečno, toženčeva pa cca 63.000,00 SIT in da otroka dobivata tudi otroški dodatek v razponu od 10.000,00 do 13.000,00 SIT mesečno skupaj) ter toženčeva preživninska obveznost do otrok, ki je s sodbama sodišč druge in prve stopnje odmerjena v višinah po 12.000,00 SIT od 1.9.1995 dalje, ne bi mogla biti nižja (in ki predstavlja dejansko le cca 1/3 potreb vsakega od otrok).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka odločilo, da je toženec kot oče ml. otrok S. in J. dolžan plačevati na roke njune matere M. P. mesečno preživnino in sicer od 1.6.1994 v višini po 8.000,00 SIT za vsakega, od 1.9.1995 dalje pa v mesečnem znesku po 12.000,00 SIT za vsakega in to do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petega dne v mesecu vnaprej, vključno z valoriziranimi zneski na podlagi sklepa o uskladitvi preživnin, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti. V presežku je sodišče prve stopnje preživninski zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje o preživninskih obveznostih toženca.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Revizija očita obema sodbama nižjih sodišč pomanjkljivosti, zaradi katerih da se ju ne da preizkusiti. Otroka se namreč šolata praktično v B., teoretično pa v M. ter zato ni mogoče šteti, da bodo stroški preživljanja ves čas tako visoki.

Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, ker ni odločeno o preživninski obveznosti obeh roditeljev do otrok v skladu z njihovimi možnostmi. Toženčeva plača namreč znaša 65.700,00 SIT mesečno in če naj plačuje za oba otroka skupaj 24.000,00 SIT preživnine, mu ostaja le še 4.000,00 SIT, če se upošteva, da mora plačevati stanovanjski kredit v višini 8.832,00 SIT in obveznosti 28.782,00 SIT, kar mu odtrguje delodajalec.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, kadar ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar pomeni, da se morajo pomanjkljivosti nanašati na dispozitivni del sodbe, na obrazložitev in (ali) na medsebojna razmerja med izrekom in obrazložitvijo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje takih pomanjkljivosti v tem primeru, ki jih očita toženčeva revizija, nimata. Namreč izreka obeh sodb sta v skladu z obrazložitvama, obrazložitvi sodb pa vsebujeta vsa potrebna pojasnila o dejanski in pravni podlagi, na podlagi katerih sta bili sprejeti odločitvi obeh sodišč. Uradoma upoštevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa v postopkih na drugi ali prvi stopnji ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da toženčeva revizija ni utemeljena iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijska izvajanja, ki zatrjujejo različno višino potreb mladoletnih otrok, ki da so višje, kadar sta na teoretičnem šolanju v M., in nižje, kadar sta na praktičnem delu pri obrtnikih v B., in izvajanja, ki opozarjajo na višino revidentovih obremenitev plače (s krediti in podobno), posegajo v dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ki sta sestavini dejanskih ugotovitev, katere pa ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravno podlago, na kateri temelji odločitev nižjih sodišč, predstavlja predvsem 79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem se višina prispevka za preživljanje otrok določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (kar vsebinsko povzemata tudi določili 126. in 129. člena istega zakona). Navedena pravna podlaga je bila vsebinsko pravilno uporabljena glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki vsebuje ugotovitve, da sta otroka rojena leta 1979, da obiskujeta oba poklicni šoli ter da - vse po razmerah v letu 1995 - znašajo mesečne potrebe vsakega od otrok po cca 36.000,00 SIT, da znaša mesečna plača njune matere cca 43.000,00 SIT mesečno, toženčeva pa cca 63.000,00 SIT in da otroka dobivata tudi otroški dodatek v razponu od 10.000,00 do 13.000,00 SIT mesečno skupaj) ter toženčeva preživninska obveznost do otrok, ki je s sodbama sodišč druge in prve stopnje odmerjena v višinah po 12.000,00 SIT od 1.9.1995 dalje, ne bi mogla biti nižja (in ki predstavlja dejansko le cca 1/3 potreb vsakega od otrok). Toženčeva revizija zato ni utemeljena niti iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z navedenimi ugotovitvami je revizijsko sodišče moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).