Jedro

Če je dolžnik v zamudi z odplačilom posojila, pa zavarovanec kakorkoli izve za dolžnikove finančne težave, je dolžan o tem nemudoma pisno obvestiti zavarovalnico in v skladu z njenimi navodili takoj podvzeti vse nujne ukrepe.

Če je zaradi nespoštovanja te dolžnosti nastal škodni primer ali pa se je škoda povečala, lahko zavarovanec delno ali v celoti izgubi pravico do odškodnine. Sankcija za preprečevanje škodnega primera je namreč v tem, da se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zavarovanec k škodi s svojim pasivnim ravnanjem (kršitvijo sodelovalne dolžnosti) prispeval.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških pritožbe in pritožbenega odgovora se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi ji tožena stranka plačala 12,245.475,57 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.1.1997 dalje do plačila ter ji povrnila pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (1. točka izreka prvostopne sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 306.189,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1998 do plačila (2. točka izreka prvostopne sodbe).

Tožeča stranka se je zoper navedeno sodbo pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa (prvenstveno) spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščenem odvetniku). Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Stečajni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 17.12.1996, opr. št. St ... (priloga A5) začel stečajni postopek nad dolžnikom B. d.o.o., Ljubljana (1. tč. izreka navedenega sklepa), kateremu je "pravni prednik" tožeče stranke dal posojilo na podlagi pogodbe z dne 19.10.1993 (priloga A2). Ker je bilo navedeno posojilo na podlagi police z dne 22.11.1993, št. 3/93 (priloga B2), zavarovano pri toženi stranki, je tožeča stranka štela, da je nastopil zavarovalni primer iz tč. a) prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev KR-1/1992. Zato je tožeča stranka dne 17.2.1997 vložila odškodninski zahtevek (priloga A9), ki pa ga je tožena stranka (iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek) zavrnilo.

Štela je namreč, da je tožeča stranka prekršila dolžnost sodelovanja iz prvega odstavka 6. člena navedenih zavarovalnih pogojev.

Iz tretjega odstavka 4. člena posojilne pogodbe št. 403-00-117/93-10 (priloga A2) izhaja, da je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 15.12.1994; iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da je druga anuiteta zapadla v plačilo dne 15.6.1995, tretja pa dne 15.12.1995. Iz dopisa tožeče stranke št. 391-95/VB (priloga A6) sicer izhaja, da je tožeča stranka o finančnih težavah (blokadi in plačilni nesposobnosti) posojilojemalca obvestila toženo stranko šele dne 23.11.1995 (torej skoraj po enem letu od dneva zapadlosti v plačilo prve anuitete), vendar pa iz podatkov spisa niti iz ugotovitev prvostopnega sodišča ni mogoče razbrati, ali je zaradi nespoštovanja dolžnosti sodelovanja iz prvega odstavka 6. člena zavarovalnih pogojev nastal škodni primer (iz tč. a) prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev) oz. ali se je škoda povečala, kajti le v tem primeru lahko zavarovanec (v konkretnem primeru tožeča stranka) "delno ali v celoti izgubi pravico do odškodnine" (tretji odstavek 6. člena zavarovalnih pogojev).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo (oz. nepravilno pravno presodilo) določbe zavarovalnih pogojev, na katere se sklicuje polica št. 3/93. Pri kršitvi dolžnosti sodelovanja gre namreč očitno za posebno kršitev zavarovalnih pogojev, ki je kot taka tudi posebej urejena v njihovem 6. členu, zaradi česar tožena zavarovalnica ne more biti prosta svojih obveznosti do tožeče stranke na podlagi prve alinee drugega odstavka 7. člena zavarovalnih pogojev.

Zato je sodišče druge stopnje (smiselno) na podlagi 2. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka drugostopne odločbe), ko naj v zvezi z 918. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upošteva, da tožeča stranka ni spoštovala dolžnosti sodelovanja že pred nastankom zavarovalnega primera (in da naj tudi ne bi postopala po navodilih tožene stranke z dne 4.12.1995 (priloga A7), kot to izhaja iz zavrnitve odškodninskega zahtevka z dne 19.2.1997 (priloga A10)), da pa (kot že navedeno) zaenkrat ni raziskano, ali je v posledici te kršitve "nastal škodni primer ali pa se je škoda povečala".

Zavarovanec je namreč na podlagi 1. odstavka 926. čl. ZOR dolžan storiti dogovorjene (oz. predpisane) ukrepe, ki so potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera, saj se sicer na podlagi 4. odstavka 926. čl. ZOR obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je k tej škodi s svojim pasivnim ravnanjem (v konkretnem primeru z očitano prekršitvijo dolžnosti sodelovanja) prispeval. Glede na navedeno se pokaže, da sodišče prve stopnje zaradi nepravilne pravne presoje ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev (potrebne dejanske podlage za pravilno sojenje). Zato je bilo potrebno zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka (tudi glede višine samega zahtevka), ko naj sodišče prve stopnje upošteva tudi navedbe tožeče stranke v pritožbi in tožene stranke v odgovoru na pritožbo.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP/77 odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za novo (končno) odločbo (2. točka izreka drugostopne odločbe).