Jedro

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico.

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota (UE) Ormož je z odločbo št. 490-1/2018-6233-73 z dne 29. 12. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločila, da se denacionalizacijskima upravičencema - A. A., roj. ..., umrlemu 4. 6. 1959, z zadnjim stalnim prebivališčem ..., in B. B., roj...., umrlemu 23. 8. 1973, z zadnjim stalnim prebivališčem ..., ob podržavljenju jugoslovanskima državljanoma, katerima je premoženje bilo podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list NVS, št. 396/62) z Odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Ptuju, št. 38/46 z dne 13. 3. 1946, na osnovi ničnosti nadomestne odločbe št. 321-386/92-JZ z dne 7. 3. 2000, glede dela vračila parc. št. 102, k. o. ... (v nadaljevanju: parc. št. 102), v izmeri 529 m2, le-ta v ponovnem postopku, na zahtevo pravnega naslednika, vrača v obliki odškodnine - obveznic Slovenskega državnega holdinga (SDH) d.d. (I. točka izreka). Odškodnina v obliki obveznic SDH d.d., za vračilo dela podržavljene parc. št. 102, v izmeri 529 m2, znaša 0,00 DEM (II. točka izreka). Odločila je tudi, da je zavezana stranka za izplačilo obveznic SDH d.d. (III. točka izreka) in da stroški postopka niso zaznamovani (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so pravni nasledniki upravičencev, C. C., Č. Č.1 in D. D., pri upravnem organu pravočasno vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, med drugim tudi za parc. št. 102, ki je bila podržavljena jugoslovanskima državljanoma A. A. in B. B. O celotnem zahtevku je že bilo odločeno z več delnimi odločbami.

3.V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila parc. št. 102 v izmeri 539 m2 (katere del v izmeri 529 m2 sedaj predstavlja del sedanje parc. št. 106/3, k. o. ..., v nadaljevanju: parc. št. 106/3) podržavljena na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Ptuju, št. 38/46 z dne 13. 3. 1946. O tej parceli je bilo delno odločeno z nadomestno odločbo UE Ormož št. 321-386/92-JZ z dne 7. 3. 2000, ki je postala pravnomočna 28. 3. 2000 (vračilo 529 m2 v naravi v last in posest) in delno z delno odločbo št. 321-386/92-JZ z dne 17. 5. 2001, ki je postala pravnomočna dne 8. 6. 2001 (vračilo 10 m2 v odškodnini).

4.Zoper nadomestno odločbo št. 321-386/92-JZ z dne 7. 3. 2000 je E. E. (solastnik stavbe na parc. št. 23.S, k. o. ..., v nadaljevanju: parc. št. 23.S) dne 18. 7. 2018 pri upravnem organu podal zahtevo za delno ničnost v delu, ki se nanaša na vračilo podržavljene parc. št. 102, v last in posest. Zahteva je bila podana na osnovi sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. N 4/2018 z dne 5. 6. 2018, s katerim je sodišče prekinilo nepravdni postopek in stranke tega postopka napotilo, da začnejo postopek za izrek ničnosti nadomestne odločbe UE Ormož, št. 321-386/92-JZ, z dne 7. 3. 2000, v delu, v katerem je bilo odločeno o vračilu parc. št. 102. Okrajno sodišče v Ormožu je namreč izdalo sklep opr. št.: N 6/2012 z dne 13. 12. 2017, s katerim je med drugim odločilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parc. št. 23.S (v solasti E. E., F. F., G. G. in H. H.), predstavlja tudi tisti del sedanje parc. št. 106/3 (v lasti tožnika), ki sestoji iz "bivše" parc. št. 102, v izmeri 539 m2. S tem sklepom je nepravdno sodišče določilo funkcionalno zemljišče k omenjeni stavbi na podlagi določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

5.Upravni organ je zahtevo za delno ničnost z odločbo št. 490-1/2018-10 (1209) z dne 17. 10. 2018 zavrnil, po zavrnitvi pritožbe s strani pristojnega ministrstva pa je nato Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 528/2019-25 z dne 27. 2. 2020 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Skladno z napotilom naslovnega sodišča je upravni organ izdal odločbo št. 490-1/2018-37 z dne 10. 5. 2021 o ničnosti nadomestne odločbe UE Ormož, št. 321-386/92-JZ z dne 7. 3. 2000, v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 102, pašnik 5, v izmeri 529 m2. Navedena odločba je v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-16/2021/3 z dne 26. 8. 2021 o zavrnitvi pritožbe postala pravnomočna 8. 10. 2021.

6.Upravni organ je nato nadaljeval z odločanjem o vračilu parc. št. 102 v izmeri 529 m2 in je pridobil tako izjave tožnika, ki se je zavzemal za vračilo parc. št. 102 v naravi oziroma za izplačilo odškodnine z upoštevanjem vrednosti funkcionalnega zemljišča, kot tudi izjavo SDH d.d., ki je kot zavezanec za izplačilo obveznic zavzel stališče, da je bila parc. št. 102 v času podržavljenja kmetijsko zemljišče in je zato kot vrednost odškodnine treba določiti 0,00 DEM. Izvedena je bila tudi ustna obravnava.

7.Na podlagi identifikacijskega potrdila iz leta 1998 in podatkov iz geodetske uprave je upravni organ ugotovil, da je bila parc. št. 102 ob podržavljenju kmetijsko zemljišče - pašnik 5, v izmeri 539 m2. Kasneje se je parcelirala in v času vračanja - leta 1998 podatki kažejo, da se je že nahajala delno (529 m2) v parc. št. 102, pašnik 5, in delno (10 m2) v parc. št. 103/3 dvorišče, k. o. ... Ker je upravni organ ugotovil, da je na podlagi določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok) količnik za pašnik V (5) v Katastrskem okraju ... (pod katerega so ob podržavljenju sodila zemljišča v k. o. ...) 0,000, tudi vrednost odškodnine za parc. št. 102 v izmeri 529 m2 znaša 0,00 DEM (529 m2 x 0,0000 x 3,94 DEM - 0,00 DEM).

8.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 490-5/2023/2 z dne 8. 3. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo.

9.Drugostopenjski organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnil, da je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da so za vračilo dela podržavljene parc. št. 102, v izmeri 529 m2, podane ovire za vračilo v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno predmetno parcelo vrniti v naravi.

10.Po presoji drugostopenjskega organa je pravilno stališče, zavzeto v izpodbijani odločbi, da bi bila predmetna parcela lahko vrednotena v času podržavljenja kot stavbno zemljišče le, če bi parcela št. 102 v času podržavljenja ležala v zazidalnem kompleksu in bila predvidena za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje. Gradbeni status zemljišč v času podržavljenja namreč opredeljujejo le plani stanovanjske in komunalne gradnje in le ti pomenijo pravno podlago za ugotovitev statusa zemljišč ob podržavljenju. Predmetno zemljišče bi se tako vrednotilo kot stavbno zemljišče le, če bi bilo predvideno za stanovanjsko ali komunalno gradnjo na podlagi določb Gradbenega zakona iz leta 1931. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo dokumenti, ki bi izkazovali, da je bila predmetna parcela v času podržavljenja stavbno zemljišče, niti z njimi ne razpolagajo pravni nasledniki upravičencev.

11.Na podlagi cenilnega poročila I. I., ing. gradb., z dne 22. 7. 2000 drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila v vrednosti stanovanjskega objekta v času podržavljenja, stoječega na tedanji parc. št. 23.S, v celoti upoštevana kot stavbno zemljišče celotna površina parc. št. 23.S, v izmeri 180 m2 ter da parc. št. 102 v izmeri 529 m2 v času podržavljenja ni bila vrednotena kot stavbno zemljišče, to je funkcionalno zemljišče k objektoma, stoječima na tedanji parc. št. 23.S. Pri tem še ugotavlja, da je iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja z dne 17. 4. 1992 razvidno, da je ob podržavljenju parc. št. 23.S merila 180 m2, parc. št. 102 pa 539 m2. Iz mapne kopije katastrskega načrta je razvidno, da je bila parc. št. 23.S delno s treh strani obkrožena s tedanjo parc. št. 102, delno pa je parc. št. 102 predstavljala dolg in ozek pas proti vzhodu. Iz izrisa parcel z dne 16. 4. 2021 je razvidno, da še vedno obstaja parc. št. *23, k. o. ... ter da je parc. št. 102 sedaj del sedanje parc. št. 106/3.

12.Drugostopenjski organ kot pravilno ocenjuje tudi ugotovitev upravnega organa, da je bilo v vrednosti objekta, stoječega na parc. št. 23.S, že zajeto funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe iz časa podržavljenja v izmeri 110 m2, ki je bila upravičencem vrnjena v obliki odškodnine v višini 12.351,00 DEM z delno odločbo št. 321-386/92-JZ z dne 17. 5. 2001, s katero je bil v obliki odškodnine vrnjen tudi del parc. št. 102 v izmeri 10 m2. Preostanka parc. št. 102 v izmeri 529 m2 zato ni mogoče šteti kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, stoječi na parc. št. 23.S, in ga vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Glede na navedeno je po oceni drugostopenjskega organa neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo potrebno del parc. št. 102 v izmeri 529 m2, ki je predmet izpodbijane odločbe, vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče skladno z Navodilom.

13.Po presoji drugostopenjskega organa predmetne parcele ni mogoče vrednotiti po Navodilu tudi ne zato, ker v času podržavljenja ni bila stavbno zemljišče, saj to ne izhaja niti iz same odločbe o podržavljenju niti parc. št. 102 ni bila nacionalizirana kot stavbno zemljišče po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58). Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi parcela št. 102 na podlagi planskih aktov, sprejetih na podlagi določb Gradbenega zakona iz leta 1931, ležala v območju stavbnih zemljišč, namenjenih za stanovanjsko ali komunalno gradnjo, zato je upravni organ za to parcelo pravilno izračunal odškodnino po Odloku, po katerem se ugotavlja vrednost kmetijskih zemljišč v času podržavljenja.

14.V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločbo UE Ormož št. 490-1/2018-37 z dne 10. 5. 2021 in sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 528/2019-25 z dne 27. 2. 2020, iz katerih izhaja, da parc. št. 102 predstavlja funkcionalno zemljišče (in s tem zazidano stavbno zemljišče) k objektu, stoječem na parc. št. 23.S, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se ugotovitve upravnega sodišča nanašajo na ovire za vračilo v naravi predmetne parcele, to je na stanje v času podržavljenja, ne pa tudi na stanje parcele v času podržavljenja. V primeru, ko po stanju v času vračanja obstajajo ovire za vračilo v naravi po določbah ZDen, se namreč podržavljena zemljišča vračajo upravičencem v obliki odškodnine, v tem primeru obveznic SDH d.d., vendar po stanju zemljišča v času podržavljenja, torej na dan 13. 3. 1946, in ne po stanju v času vračanja. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila parc. št. 102 v času podržavljenja stavbno zemljišče, ampak je bila kmetijsko zemljišče, se torej odškodnina za to parcelo v času podržavljenja določi na podlagi Odloka. Tudi iz navedenega identifikacijskega potrdila iz leta 1998, enako kot iz katastrskega potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel iz časa podržavljenja z dne 17. 4. 1992, je razvidno, da je bila parc. št. 102 v času podržavljenja po katastrski kulturi pašnik 5 in je zato upravni organ izračunal odškodnino po tej katastrski kulturi in katastrskem razredu, kot je bila v času podržavljenja, v skladu z določbami Odloka.

15.Po oceni drugostopenjskega organa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da če je predmetno zemljišče sedaj stavbno zemljišče, to pomeni, glede na to, da se stanje ni spreminjalo, da je bilo stavbno, torej funkcionalno zemljišče, tudi ob podržavljenju in se zato v skladu z 11. členom Navodila šteje za zazidano stavbno zemljišče ter se mora zato odškodnina določiti na podlagi Navodila in ne na podlagi Odloka. Kot že obrazloženo, namreč predmetna parcela ni bila stavbno zemljišče v času podržavljenja in jo je treba vrednotiti kot kmetijsko zemljišče na podlagi Odloka. Ker je bilo za parc. št. 102 ugotovljeno, da v času podržavljenja ni bila stavbno zemljišče, tudi ni bilo potrebno ugotavljati popolne ali delne komunalne opremljenosti te parcele v času podržavljenja po 11. členu Navodila.

16.Drugostopenjski organ poudarja, da se je parcelno stanje po letu 1998 spremenilo in je, kot je razvidno iz mapne kopije sedanjega stanja, nekdanja podržavljena parc. št. 102 sedaj del sedanje parc. št. 106/3, medtem ko je bila parc. št. 102 ukinjena in sedaj več ne obstaja. Prav tako se je spremenil tudi status parcele št. 102, ki je bila v času podržavljenja kmetijsko zemljišče in se zato odškodnina zanjo določi po Odloku, medtem ko je sedaj ta parcela stavbno zemljišče kot del sedanje parcele št. 106/3, ki je funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu, stoječemu na sedanji parc. št. 23.S, kot je to ugotovilo Okrajno sodišče v Ormožu s sklepom št. N 6/2021 z dne 13. 12. 2017 na podlagi določb ZVEtL-1.

Tožbene navedbe

17.Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je po dokončnosti odločbe UE Ormož št. 490-1/2018-37 z dne 10. 5. 2021 v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval, da je bila nepremičnina parc. št. 102 vseskozi od prvih katastrskih zapisov (mapna kopija 1891), nato v času podržavljenja ter v času vračila v naravi leta 2000, po namenski rabi, obsegu in obliki identična. Ni se spremenila do njene ukinitve leta 2007 (ko je na podlagi parcelacije postala del parc. št. 106/3), stavba pa je stala vedno zgolj na zemljišču parc. št. *23 in nikoli na zemljišču parc. št. 102. Različno obravnavanje nepremičnine po namenski rabi v času podržavljenja in v času vračanja je po njegovem mnenju nedopustno.

18.Tožnik vztraja pri navedbah, da je parc. št. 102 glede na dejansko stanje nepremičnine in glede na njeno kategorizacijo predstavljala funkcionalno (pripadajoče) zemljišče k stavbi na parc. št. *23. Če je danes to zemljišče opredeljeno kot funkcionalno, ni nasprotnega dokaza, da ta več kot 120 let identična nepremičnina dejansko ni bila funkcionalno zemljišče že ob podržavljenju. Kot takšno je bilo upoštevano tudi npr. leta 1960, ko je bilo kot pripadajoče zemljišče prodano skupaj z zemljiščem s stavbo na parc. št. *23.

19.Tožnik nadalje izpostavlja nasprotujoče si navedbe in dosedanje odločitve upravnega organa, ki je pri odločanju o namenski rabi nepremičnine v času podržavljenja upošteval katastrske podatke in odločil, da je bila nepremičnina v času podržavljenja kmetijsko zemljišče (pašnik 5). Ko je upravni organ odločal o obliki vračila podržavljene nepremičnine, pa je ignoriral katastrske podatke iz identifikacijskega poročila (1998) in odločil, kljub temu da gre po identifikacijskem poročilu v času vračanja za kmetijsko zemljišče, da se nepremičnina ne vrača v naravi, z obrazložitvijo, da je nepremičnina parc. št. 102 funkcionalno zemljišče. Upravni organ je tako odločal v nasprotju z listinami v upravnem spisu in takšno odločitev utemeljil z usmeritvami Upravnega sodišča RS v že omenjeni sodbi. Da gre pri parc. št. 102 za funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. *23, je namreč odločilo sodišče v nepravdnem postopku, zaradi česar je Upravno sodišče RS odpravilo odločitev upravnega organa, da ni ovir za vračilo nepremičnine v naravi, kasneje pa je upravni organ v odločbi z dne 10. 5. 2021 odločil, da obstajajo ovire za vračilo predmetne nepremičnine v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen.

20.Tožnik smatra, da je takšno arbitrarno odločanje upravnega organa nedopustno, s tem ko enkrat povzame podatke o namenski rabi zemljišča po katastru (odločitev v II. točki izreka), drugič pa jih spregleda in jih ne upošteva oziroma se sklicuje na identifikacijsko poročilo 1998 (odločitev v I. točki izreka). Nepremičnina parc. št. 102 je bila vsaj od leta 1891 do leta 2007, ko je bila ukinjena (ter bo ponovno identična z njeno vzpostavitvijo v nepravdnem postopku), identična in po namenski rabi enaka ob podržavljenju in v času vračanja (identifikacija 1998). Torej ni razloga, da bi se jo opredeljevalo po namenski rabi različno. Nenazadnje pa je treba upoštevati tudi kriterije iz 43. člena ZVEtL-1, po katerih je nepravdno sodišče določilo parc. št. 102 kot pripadajoče zemljišče k pare. št. *23, in sicer je odločalo po kriterijih, ki se nanašajo na preteklo rabo zemljišča.

21.Tožnik izpostavlja, da si je nasprotujoča tudi obrazložitev upravnega organa na 6. in 7. strani izpodbijane odločbe, ko povzema oziroma se strinja z ugotovitvami izvedenca I. I. iz cenitvenega poročila z dne 22. 7. 2000 (12. člen Navodila), "da parc. št. 102 ni več možno šteti kot funkcionalno zemljišče, ker je le to v skladu z Navodili pri izračunu vrednosti pare. št. 23.S že bilo upoštevano". Povedano drugače, upravni organ se strinja z navedbami SDH d.d., da parc. št. 102 ni funkcionalno zemljišče, ker je izvedenec leta 2000 podal mnenje, da je funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. *23, zgolj zemljišče na parc. št. *23. Takšno povzemanje upravnega organa, da parc. št. 102 ni funkcionalno zemljišče, pa nasprotuje njegovi odločitvi v točki I. izreka izpodbijane odločbe (nepremičnina se ne vrne v naravi, ker je funkcionalno zemljišče).

22.Po mnenju tožnika bi moral upravni organ glede na odločitev v I. točki izreka izpodbijane odločbe odločati po načelu podobnosti (argumentom a simili ad simile) glede namenske rabe zemljišča v času podržavljenja in v času vračanja. Meni, da je podobnost oziroma identičnost nedvomno izkazal, utemeljuje pa jo tudi odločitev nepravdnega organa, ki je odločal po kriterijih pretekle rabe zemljišča parc. št. 102 po 43. členu ZVEtL-1. Odločanje po podobnosti pa pomeni, da če je zemljišče parc. št. 102 ob vračanju funkcionalno zemljišče, tudi ob podržavljenju ni moglo biti drugačno, saj gre za zemljišče, ki je z objektom neločljivo povezano, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS.

23.Podrejeno in iz previdnosti tožnik izpodbija odločitev upravnega organa v I. točki izreka izpodbijane odločbe. Če upravni organ povzema ugotovitve izvedenca I. I. iz cenitvenega poročila z dne 22. 7. 2000 (12. člen Navodila), "da parc. št. 102 ni več možno šteti kot funkcionalno zemljišče, ker je le-to v skladu z Navodili pri izračunu vrednosti parc. št. 23.S že bilo upoštevano", potem je odločitev upravnega organa, da se parc. št. 102, ki je po identifikacijskem poročilu iz leta 1998 kmetijsko zemljišče, ne vrača v naravi, v nasprotju z določbo 27. člena ZDen, po kateri se kmetijska zemljišča vračajo denacionalizacijskim upravičencem v naravi. V tem primeru pa upravni organ ne bi smel odločiti, kot je odločil z odločbo z dne 10. 5. 2021.

24.Tožnik tako predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe tožene stranke

25.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je po sedanjem stanju predmetna podržavljena parcela št. 102 funkcionalno zemljišče ter s tem tudi stavbno zemljišče, vendar pa je bila v času podržavljenja kmetijsko zemljišče, saj vlagatelji niso izkazali, da je v času podržavljenja ležala v območju zemljišč, predvidenih za zazidavo, in sicer za stanovanjsko ali komunalno gradnjo, kot so tedaj določali planski akti. Zaradi navedenega je UE Ormož pravilno izračunala odškodnino za kmetijsko zemljišče glede na zemljiškokatastrske podatke v času podržavljenja po Odloku. Navedeno pomeni, da bi se lahko predmetno zemljišče vrednotilo kot stavbno zemljišče v času podržavljenja le, če bi bilo predvideno za stanovanjsko ali komunalno gradnjo na podlagi določb Gradbenega zakona iz leta 1931 ali pa da bi ji namembnost spremenil predpis o podržavljenju, vendar ni podana nobena od teh okoliščin.

26.Tožena stranka pojasnjuje, da ker je bila predmetna parcela v času podržavljenja kmetijsko zemljišče, saj v tedanjih planskih aktih ni bila namenjena za stanovanjsko ali komunalno gradnjo, je bila zanjo izračunana odškodnina na podlagi Odloka, upošteva tedanjo katastrsko kulturo in katastrski razred. Za izračun odškodnine v času podržavljenja je brezpredmetno, da je predmetna parcela v času vračanja stavbno zemljišče ter kakšna je bila njena zadnja katastrska kultura. Po mnenju tožene stranke so neutemeljene tožbene navedbe, da je bila predmetna parcela stavbno zemljišče tako v času podržavljenja kot je sedaj v času vračanja, saj se ji katastrska kultura in drugo ni spremenilo. Dejstvo, da je parcela sedaj stavbno zemljišče glede na določbe ZVEtL-1, pa ne pomeni, da je bila stavbno zemljišče tudi v času podržavljenja.

27.V zvezi s cenilnim poročilom I. I., ing. gradb., z dne 22. 7. 2000, tožena stranka pojasnjuje, da je bila za čas podržavljenja v vrednosti stanovanjskega objekta in gospodarske zgradbe, oba stoječa na parc. št. 23.S, v skupni višini 12.351,00 DEM, upoštevan tudi fundus stanovanjskega objekta v izmeri 55 m2, fundus gospodarske zgradbe v izmeri 16,50 m2 ter funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe v izmeri 110 m2. Iz navedene cenitve je torej razvidno, da je bila v vrednosti stanovanjskega objekta v času podržavljenja, stoječega na tedanji parc. št. 23.S, v celoti upoštevana kot stavbno zemljišče celotna površina parc. št. 23.S v izmeri 180 m2 ter da parc. št. 102 v izmeri 529 m2 v času podržavljenja ni bila vrednotena kot stavbno zemljišče, to je funkcionalno zemljišče k objektoma, stoječima na tedanji parc. št. 23.S. Tako je upravni organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je bilo v vrednosti objekta, stoječega na parc. št. 23.S, že zajeto funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe iz časa podržavljenja v izmeri 110 m2, ki je bila upravičencem vrnjena v obliki odškodnine v višini 12.351,00 DEM z delno odločbo št. 321-386/92-JZ z dne 17. 5. 2001, s katero je bil v obliki odškodnine vrnjen tudi del parc. št. 102 v izmeri 10 m2. Glede preostanka parc. št. 102 v izmeri 529 m2 pa je ugotovljeno, da to zemljišče ni bilo funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi v času podržavljenja, stoječi na parc. št. 23.S, in ga zato za čas podržavljenja ni mogoče vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče po Navodilu.

Druga procesna dejanja

28.V skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče vročilo tožbo v odgovor SDH d.d. kot stranki z interesom, ki odgovora na tožbo ni podala, prav tako ni opravila nobenih drugih procesnih dejanj.

Dodatne navedbe tožnika

29.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi še dodatno navaja, da če je sporna parc. št. 102 v izmeri 529 m2 že v času odločanja o vračilu podržavljenega premoženja predstavljala funkcionalno zemljišče k stavbi (kot je ugotovil nepravdni organ glede na preteklo namensko rabo zemljišča in listine), so ugotovitve I. I. v cenilnem poročilu, na katerega se sklicuje tožena stranka, brezpredmetne oziroma se tožena stranka nanje več ne more sklicevati. Če bi tožena stranka upoštevala ugotovitve cenilca, namreč ne bi mogla odločiti, da je denacionalizacijska odločba iz leta 2000 nična, ker po njegovih ugotovitvah parc. št. 102 ni funkcionalno zemljišče k stavbi *23, temveč zadostuje za funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. *23 že sama parcela *23. Leta 2000 ob odločanju o načinu vračila podržavljene parc. št. 102 slednja tudi ni bila namenjena za stanovanjsko in komunalno gradnjo, pa je sedaj tožena stranka odločila, da se zaradi ovir, ki takrat pravno gledano niso obstajale, zemljišče ne more vrniti v naravi.

30.Glede očitka tožene stranke, da ni izkazal, da je parc. št. 102 v času podržavljenja ležala v območju zemljišč, namenjenih za gradnjo, tožnik poudarja, da je to dokazal na podlagi sklepanja o podobnosti zemljišča glede na sedaj ugotovljeno rabo, da je šlo in gre za funkcionalno zemljišče. Sicer pa tudi tožena stranka ni izkazala, da je parc. št. 102 v času odločanja o vračilu leta 2000 ležala v območju zemljišč, namenjenih za gradnjo. Ravno nasprotno, parcela št. 102 je bila leta 2000 kmetijsko zemljišče (identifikacija), pa je upravni organ kljub temu odločil sedaj po kasnejši odločbi, izdani na podlagi ZVEtL-1, da je denacionalizacijska odločba v delu, ko se je parc. št. 102 vrnila najprej v naravi, nična, ker gre za funkcionalno zemljišče, ki se ne more vrniti v naravi. Če pa je sedaj upravni organ mimo cenitvenega poročila I. I. odločil drugače, bi moral tudi glede stanja iste parcele ob podržavljenju glede na sklepanje po podobnosti odločiti drugače, ker je sam z gotovostjo dokazal, da je bila parc. št. 102 vedno enaka in ni mogla služiti drugače ob podržavljenju kot ob vračanju.

Glavna obravnava

31.Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), katere sta se udeležila pooblaščenka tožnika in predstavnica stranke z interesom SDH d.d. Sodišče je obravnavo izvedlo v odsotnosti tožene stranke, saj je slednja svoj izostanek opravičila in z dopisom z dne 11. 12. 2024 sodišče obvestila, da soglaša, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

32.O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v odločbo Upravne enote Ormož št. 490-1/2018-6233-73 z dne 29. 12. 2022 (dokaz A2), kopijo ovojnice odločbe in izpisa potrdila o vročitvi (dokaz A3), Obvestilo GURS, Območne geodetske uprave Ptuj št. 02112-137/2007-33 z dne 25. 11. 2010 (dokaz A4), redni izpis iz zemljiške knjige za nepremičnino parc. št. 106/3, k.o. ... (dokaz A5) ter vse listine sodnega in upravnega spisa.

33.Sodišče je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog tožnika z vpogledom v listine spisa Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. N 4/2018, saj dejstva, relevantna za sprejem odločitve, v celoti izhajajo iz listin upravnega in sodnega spisa. Poleg vseh listin, ki se nanašajo na parc. št. 102, in so del upravnega spisa (kot so kupna pogodba z dne 17. 5. 1960, mapna kopija iz leta 1891, naznanilni list št. 4/64, skica terenske meritve z dne 18. 2. 2005 in historični list iz ročne zemljiške knjige), se namreč v upravnem spisu nahajata tudi izvoda sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. N 6/2012 z dne 13. 12. 2017 in sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 199/2018 z dne 12. 3. 2018, iz katerih so razvidni vsi razlogi, ki so bili odločilni za odločanje v navedenem nepravdnem postopku.

Sodna presoja

34.Tožba ni utemeljena.

35.Med strankami niso sporna naslednja pravno relevantna dejstva:

-celotna parcela št. 102, ki je bila podržavljena tožnikovima prednikoma z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo na Ptuju, št. 38/46 z dne 13. 3. 1946, je obsegala 539 m2; razlika -10 m2 navedene parcele se ni mogla vračati v naravi v last in posest, saj je bila glede parc. št. 103/3, k. o. ..., po podržavljenju izvedena menjalna pogodba in je ta del podržavljene parcele prešel v last pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev, torej fizičnih oseb. Za ta del parcele je bilo z navedeno odločbo določeno vračilo v obliki odškodnine SOD, katerega vrednost je znašala 0,00 DEM (pašnik 5). Z izpodbijano odločbo se je zato odločalo o parceli št. 102 v izmeri 529m2,, ki je sicer na podlagi izvedene parcelacije v letu 2007 postala del parc. št. 106/3;

-z odločbo UE Ormož št. 321-386/92-JZ z dne 7. 3. 2000 je bila parc. št. 102 v izmeri 529m2 vrnjena tožnikovim prednikom v naravi. Navedena odločba je bila nato po napotilu Upravnega sodišča RS v sodbi I U 528/2019-25 z dne 27. 2. 2020 izrečena za nično s (pravnomočno) odločbo UE Ormož št. 490-1/2018-37 z dne 10. 5. 2021, in sicer iz razloga, ker je bilo v nepravdnem postopku, vodenim pred Okrajnim sodiščem v Ormožu, pravnomočno ugotovljeno, da pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parc. št. 23.S, predstavlja tudi tisti del parc. št. 106/3, kateri sestoji iz bivše parcele št. 102, v izmeri 539 m2;.

-iz identifikacijskega potrdila iz leta 1998 in podatkov geodetske uprave izhaja, da je bila kot uveljavljena katastrska raba parc. št. 102 pripisana 5 - pašnik.

36.Med strankami je sporno vprašanje, ali je parc. št. 102 v izmeri 529 m2 v času podržavljenja predstavljala kmetijsko zemljišče, kar utemeljuje odmero odškodnine skladno z določbami Odloka v višini 0,00 DEM (529 m2 x 0,0000 x 3,94 DEM - 0,00 DEM; sam izračun odškodnine med strankami ni sporen), kot je odločil upravni organ, ali funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 23.S, kot zatrjuje tožnik, kar bi utemeljevalo odmero odškodnine v višini 18.170,47 EUR (izračunano po 13. členu Navodila).

Glede II. točke izreka izpodbijane odločbe

37.Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel upravni organ (tako prvostopenjski kot drugostopenjski), zato se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev v obeh odločbah, k temu pa še dodaja:

38.Skladno s prvim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča ob podržavljenju. Dejanska raba se je evidentirala v zemljiškem katastru, ki je bil tudi v času podržavljenju uradna evidenca o dejanskih podatkih zemljiških parcel. V zemljiškem katastru so se zemljišča uvrščala v katastrske kulture in katastrske razrede. Uporabo podatkov zemljiškega katastra za vrednotenje zemljišč v denacionalizacijskem postopku je predvidel tudi ZDen oziroma na njegovi podlagi izdan Odlok, ki predpisuje, da se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije (tretji odstavek 44. člena ZDen). Ne glede na to pa ima stranka, kot pri vsaki javni listini, možnost dokazovanja (na njej je torej dokazno breme), da podatek v zemljiškem katastru ne ustreza dejanskemu stanju v naravi v času podržavljenju.

39.Sodišče pritrjuje ugotovitvam upravnega organa, da tožnik v upravnem postopku ni izkazal, da je parc. št. 102 (že) ob podržavljenju, t. j. na dan 13. 3. 1946, predstavljala funkcionalno - stavbno zemljišče k stavbi na parc. št. 23.S in ne pašnik, kot je izhajalo iz katastrskih podatkov (identifikacijsko potrdilo iz leta 1998 in podatkov geodetske uprave). Tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. N 6/2012 z dne 13. 12. 2017 je namreč razvidno, da je sodišče pri odločanju o predlogu za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na parc. št. 23.S upoštevalo zlasti kupno pogodbo z dne 17. 5. 1960, saj je prodajalec v 4. točki te pogodbe dal ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo tako za parcelo št. 23.S kot tudi za parc. št. 102. Glede na dejstvo, da je bila parc. št. 102 po zemljiškoknjižnih podatkih kmetijsko zemljišče, je nepravdno sodišče sklepalo, da se glede te nepremičnine že navedena pogodba ni ustrezno zemljiškoknjižno realizirala iz razloga, ker so takrat veljavni predpisi onemogočali oziroma prepovedovali "državnim inštitucijam" (prodajalec po predmetni pogodbi je bila Občina Ormož) odtujitev kmetijskih zemljišč, ki so bila splošno ljudstvo premoženje, kot je bila ta nepremičnina.

40.Stališču Okrajnega sodišča v Ormožu je sledilo tudi Višje sodišče v Mariboru, ko je v obrazložitvi sklepa I Cp 199/2018 z dne 12. 3. 2018 navedlo, da je iz prodajne pogodbe iz leta 1960 mogoče zaključiti, da je nekdanja parc. št. 102 funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 23.S. Pri tem je še pojasnilo, da je do nastale situacije, kot je (po presoji drugostopenjskega sodišča pravilno) sklepalo že sodišče prve stopnje, prišlo zaradi tega, ker je bila parc. št. 102 vpisana kot kmetijsko zemljišče, katerega odtujitev so takratni predpisi onemogočali (tako 10. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 199/2018 z dne 12. 3. 2018).

41.Glede na navedeno obrazložitev, iz katere smiselno izhaja, da je nepravdno sodišče pri odločanju o določitvi funkcionalnega zemljišča upoštevalo tudi 43. člen ZVEtL-1, sodišče meni, da je prvi dokument, ki kaže na povezanost stavbe, stoječe na parc. št. 23.S, in parc. št. 102 kot funkcionalnega zemljišča, (šele) prodajna pogodba iz leta 1960, pri čemer pa je bila parc. št. 102 v uradnih evidencah vseskozi vpisana kot kmetijsko zemljišče. Ker pa iz vseh zemljiškoknjižnih podatkov, ki se nanašajo na parc. št. 102, vključno z dokazili, ki jih je predložil tožnik (npr. mapna kopija iz leta 1891), ne izhaja, da bi se stanje parcele v naravi kakorkoli spreminjalo, čemur nenazadnje v postopku smiselno pritrjuje tudi tožnik, je po presoji sodišča utemeljen zaključek upravnega organa, da je parc. št. 102 (tudi) v času podržavljenju predstavljala kmetijsko zemljišče. Dodatni argument k temu predstavlja dejstvo, da je bilo to zemljišče podržavljeno na podlagi predpisa, ki se je nanašal na kmetijska zemljišča, t. j. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ter Zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij (kot izhaja iz odločbe Komisije za kmetijski zemljiški sklad pri Okrajnem ljudskem odboru v Ljutomeru št. 1214/1-54 z dne 18. 3. 1954), poleg tega pa s podržavljenjem tudi ni prišlo do spremembe njegove namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče.

42.Podrejeno, glede na to, da je tožnik zatrjeval, da bi moralo sodišče upoštevati razlago sklepanja po podobnem (argumentum similum ad simile), bi po presoji naslovnega sodišča tudi v primeru, če bi zavzeli stališče, da je parc. št. 102 že na dan 13. 3. 1946 predstavljala funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 23.S (za kar pa, kot že obrazloženo, v konkretnem primeru po oceni sodišča ni dokazov), bi bil v denacionalizacijskem postopku do vračila celotne parcele št. 102 upravičen lastnik stavbe na parc. št. 23.S in ne tožnik. Funkcionalno zemljišče je namreč kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Glede na družbenosistemske predpise so se namreč (lahko) nacionalizirala tudi funkcionalna zemljišča.

Glede I. točke izreka izpodbijane odločbe

43.V 2. členu ZDen je uzakonjeno načelo, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi, to je v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Če pa to ni mogoče (zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu), pripada upravičencem odškodnina, kot določa drugi odstavek 42. člena ZDen. Glavne ovire za vračanje podržavljenega premoženja v naravi so določene v tretjem odstavku 16. člena, 19. in 20. členu ter 32. členu ZDen (glede stavbnih zemljišč). V drugem odstavku 32. člena je tako določeno, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

44.V obravnavanem primeru so po presoji sodišča podane okoliščine, zaradi katerih parc. št. 102 v izmeri 529 m2 ni mogoče vrniti v last in posest tožniku, saj je Okrajno sodišče v Ormožu s sklepom opr. št. N 6/2012 z dne 13. 12. 2017, ki je v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 199/2018 z dne 12. 3. 2018 in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2019 z dne 26. 9. 2019 postal pravnomočen dne 12. 3. 2018, ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parc. št. 23.S, predstavlja tudi tisti del parc. št. 106/3, kateri sestoji iz bivše parcele št. 102, v izmeri 539m2. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča namreč pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je torej dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče.

45.Ker je bilo v pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku, vodenem na podlagi določb ZVEtL-1, ex post ugotovljeno, da je parc. št. 102 predstavljala funkcionalno zemljišče stavbe, stoječe na parc. št. 23.S, ki ni last upravičenca, tožniku navedene parcele ni mogoče vrniti v naravi, saj je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja. Iz navedenega razloga je tudi naslovno sodišče v sodbi I U 528/2019-25 z dne 27. 2. 2020 utemeljilo, da je odločba o denacionalizaciji, kolikor se z njo vrača zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, neizvršljiva in zato nična, kot je bilo ustaljeno stališče sodne prakse, kateremu je sledila tudi določba 52. člena ZVEtL-1 in kot je nato tudi (pravilno) odločil upravni organ z odločbo z dne 10. 5. 2021.

46.Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi vsa pravila postopka. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški postopka

47.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Na podlagi odgovora pravnega naslednika Č. Č. z dne 3. 11. 2021, v katerem je slednji pojasnil, da je na osnovi sklepov o dedovanju vrnjenega premoženja postal lastnik dela podržavljene parc. št. 102 v izmeri 529 m2, je organ nadaljeval postopek za vračilo dela zadevne parcele samo s tožnikom kot pravnim naslednikom.

2Tako sodba Upravnega sodišča RS U 672/2003 z dne 1. 6. 2004.

3Navedeno izhaja iz 6. točke obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. N 6/2012 z dne 13. 12. 2017.

4Stavba na parc. št. 23.S je (bila) v solasti E. E., F. F., G. G. in H. H.

5Tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 173/2018 z dne 22. 11. 2018.

6Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrnilo.

7Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017.

8V 52. členu ZVEtL-1 je določeno, da če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravice na takem zemljišču pa prekine.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 2, 32, 32/2, 42, 42/2, 44, 44/1, 44/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.