Jedro

Ker gre za vprašanje izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je socialno sodišče dolžno (mora) odločiti tudi o nakazanih odprtih vprašanjih, ki bi sicer v drugačnih pogojih lahko bila tudi vprašanja delovnega spora, v spornem primeru pa so sestavina spornega razmerja. Zato socialno sodišče mora, glede na to, da je njegova odločitev v zvezi z možnostjo priznanja pravice do invalidske pokojnine v celoti odvisna od ugotovitve spornih vprašanj (13. člen ZPP), samo rešiti odprta vprašanja, ne pa od tožnika zahtevati, da sproži postopek za predhodno razrešitev problema pred delovnim sodiščem (za kar tudi ni procesnih predpostavk).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke št. P-1017807 z dne 19.6.1997, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče razsodilo zmotno, saj ni ugotovilo, da je dejansko tožnik imel pri svojem zadnjem delodajalcu več zavarovalne dobe, kot to izhaja iz njegove delovne knjižice. Ker je za odločanje o zavarovalni dobi pristojno socialno sodišče, ni sprejemljivo stališče, da naj bi tožnik uveljavljal obstoj delovnega razmerja po datumu iz delovne knjižice pri delovnem sodišču. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, oziroma podredno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker je revizija samo formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi ga vsebinsko obrazložila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj sodišče ni pravilno uporabilo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) oziroma jih je uporabilo preuranjeno tako, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Po določbi 2. alinee 56. člena ZPIZ pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine (pod pogoji iz 55. člena ZPIZ), če je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe izven dela, pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

V spornem primeru je prišlo do problema pri ugotavljanju pogoja dopolnjene pokojninske dobe, ker je sodišče kljub nasprotnim navedbam tožnikovega delodajalca in brez ustreznega listinskega dokaza (sklep o tem ni bil predložen) o prenehanju delovnega razmerja zaključilo, da je tožnik dopolnil samo 11 let, 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe, za izpolnitev pogojev iz 65. člena ZPIZ pa bi potreboval najmanj 12 let pokojninske dobe. Pri tem je navedeno določbo uporabilo kljub temu, da se v postopku zatrjuje, da je tožnik delal in bil v delovnem razmerju tudi po datumu prenehanja, ki je zapisan v delovni knjižici, in da v postopku ni bilo ugotovljeno, kaj pomeni navedba, da je tožnik delo trgovskega potnika za delodajalca opravljal do 15.1.1993 in mu torej delovno razmerje dejansko ni prenehalo že 15.10.1992. Prav tako ni ugotovljeno in pojasnjeno, kaj pomeni v revidentovem primeru zatrjevano mirovanje delovnega razmerja, zakaj naj bi do njega prišlo in če bi to bilo v skladu z določili 34. oz. 35. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90), kjer je mirovanje delovnega razmerja urejeno. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, kaj bi v primeru dejanskega nadaljevanja dela in izpolnjevanja pogojev delovnega razmerja (dejansko delovno razmerje) to pomenilo za zavarovalno dobo (pokojninsko dobo) tožnika v primeru, če bi mu delovno razmerje formalno (s sklepom) res prenehalo že 15.10.1992. Ker gre za vprašanje izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je socialno sodišče dolžno (mora) odločiti tudi o nakazanih odprtih vprašanjih, ki bi sicer v drugačnih pogojih lahko bila tudi vprašanja delovnega spora, v spornem primeru pa so sestavina spornega razmerja. Zato socialno sodišče mora, glede na to, da je njegova odločitev v zvezi z možnostjo priznanja pravice do invalidske pokojnine v celoti odvisna od ugotovitve spornih vprašanj (13. člen ZPP), samo rešiti odprta vprašanja, na pa od tožnika zahtevati, da sproži postopek za predhodno razrešitev problema pred delovnim sodiščem (za kar tudi ni procesnih predpostavk).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.