Jedro

Okoliščina, da upnik (cedent) o odstopu ni poprej obvestil dolžnika (cessusa), nima za posledico pravne neveljavnosti odstopa (cesije).

Ima pa za posledico, da novi upnik (cesionar) ne more zahtevati plačila od dolžnika, če je dolžnik medtem plačal dolg cedentu, in da je cedent nasproti cesionarju odškodninsko odgovoren (če ni poskrbel, da je cessus bil obveščen o prenosu terjatve).

Cedent lahko prenese na cesionarja svojo terjatev nasproti cessusu brez privolitve cessusa, cessus pa zaradi tega enostranskega dejanja druge stranke ne more priti v slabši položaj in lahko zato uveljavlja proti cesionarju vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal tudi proti svojemu prvotnemu upniku, cedentu. Tako lahko uveljavlja tudi pobotni ugovor, razen v primeru iz 107. čl. ZPPSL (specialna določila ZPPSL imajo namreč prednost pred splošnimi določili ZOR).

Pobotni ugovor je samostojni ugovor (ugovor samostojne nasprotne pravice), ki ne dopušča obsodbe po zahtevku. Pobotni ugovor je materialni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka (toženec namreč predlaga, da naj se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne).

Pobotni ugovor obvezuje sodišče, da o njem razpravlja. To pomeni, da mora ugotoviti, ali nasprotna (v pobot uveljavljana) terjatev tožene stranke obstoji ali ne. Pri tem odločba o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo je toženec ugovarjal v pobot, postane pravnomočna.

Zato tožena stranka svoje nasprotne terjatve ne more več uveljavljati v drugem postopku med istima strankama.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se razveljavi v 2. točki izreka.

2. V preostalem delu (to je v 1. in 3. točki izreka) pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1./ tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 265,459.965,00 LIT z 8 % letnimi zamudnimi obrestmi od 52,327.385,00 LIT od 1.1.1991 do plačila, od 52,502.541,00 LIT od 1.7.1991 do plačila, od 52,684.703,00 LIT od 1.1.1992 do plačila, od 52,874.152,00 LIT od 1.7.1992 do plačila in od 55,071.184,00 LIT od 1.1.1993 do plačila, 2./ ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za 69,989.319,00 LIT ter 3./ tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 640.000,00 SIT pravdnih stroškov (vse v 8 dneh).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožila tožena stranka.

Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

1. Iz 5. čl. pogodbe o odstopu terjatve z dne 19.5.1993 (A 5) izhaja, da se je tožeča stranka zavezala, da bo toženo stranko pismeno obvestila o odstopu terjatve (glej 1. odst. 438. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar na pravno veljavnost cesije ne vpliva dejstvo, da dolžnik (cessus) o odstopu ni bil obveščen.

Okoliščina, da upnik (cedent) o odstopu ni poprej obvestil dolžnika (cessusa), nima za posledico pravne neveljavnosti odstopa (cesije).

Zato pa ima za posledico, da novi upnik (cesionar) ne more zahtevati plačila od dolžnika, če je dolžnik medtem plačal dolg cedentu (glej 2. odst. 438. čl. ZOR), in da je cedent cesionarju odškodninsko odgovoren, če ni poskrbel, da je bil cessus o prenosu obveščen.

2. Tožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da iz računa št. 2328 z dne 31.12.1987, ki ga je priložila kot dokaz (B 4), izhaja, da njena v pobot uveljavljana nasprotna terjatev predstavlja terjatev napram I. C. (ki je sicer svojo terjatev odstopila tožeči stranki).

Vendar pa drugostopno sodišče teh navedb in predloženega dokaza ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 496. a člena ZPP. Tožena stranka kot pritožnica namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da novih dejstev ni mogla navesti oz. novega dokaza ni mogla predložiti do konca glavne obravnave (z dne 14.9.1993) na prvi stopnji.

3. Navedeno velja tudi za trditve tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke v znesku 197,407.895,00 LIT pripoznala in dne 12.10.1993 tudi poravnala, o čemer je predložila dokaz (B 3).

Itak pa gre pri tem za objektivno novoto, to je za novoto, ki je nastopila po koncu glavne obravnave na prvi stopnji. Takšne novote pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje ne more upoštevati, saj preizkuša tisto dejansko in pravno stanje, ki je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave.

Sicer pa je za uporabo 157. čl. ZPP relevantna le pripoznava tožbenega zahtevka (ki pomeni enostransko brezpogojno izjavo toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen), ne pa priznanje dejstev (ki pomeni enostransko izjavo toženca nasproti sodišču, da so nasprotnikove trditve resnične). Iz odgovora na tožbo (glej 3. točko) namreč izhaja, da tožena stranka terjatev kot tako zgolj priznava.

Tudi sicer pa se pripoznava upošteva samo, če je podana v okviru sodnega postopka (torej se ne upošteva morebitna izvensodna pripoznava zahtevka).

4. Cedent lahko prenese na cesionarja svoje terjatve proti cessusu brez privolitve cessusa, vendar pa cessus zaradi tega enostranskega dejanja druge stranke ne more priti v slabši položaj. To pomeni, da lahko zato uveljavlja proti cesionarju vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal tudi proti svojemu prvotnemu upniku, cedentu (glej 2. odst. 440. čl. ZOR).

Ker pa imajo posebna določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ št. 84/89) prednost pred splošnimi določili ZOR, terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika (B 2), ki je nastala pred dnem (5.2.1990) začetka stečajnega postopka, ni mogoče pobotati s terjatvijo tožeče stranke (A 5), ki je nastala po začetku tega postopka (glej 107. čl. ZPPSL). Takšen pobot namreč ni dovoljen.

5. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje (pravilno in) popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve (ne zatrjevane in ne tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti), je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Navedeno pa velja le za 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe, ne pa tudi za njeno 2. točko izreka. V tem delu je namreč sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo (na podlagi 2. odst. 365. čl. v zvezi s 13. tč. 2. odst. 354. čl. in 1. odst. 369. čl. ZPP), saj izrek nasprotuje razlogom sodbe (oz. so si razlogi med seboj v nasprotju).

Pri pobotnem ugovoru gre za samostojni ugovor, ko tožena stranka uveljavlja takšno samostojno nasprotno pravico, ki ne dopušča obsodbe po zahtevku. Gre za materialni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka (toženec namreč predlaga, da naj se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne).

Pobotni ugovor obvezuje sodišče, da o njem razpravlja. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali v pobot uveljavljana nasprotna terjatev tožene stranke obstoji ali ne obstoji. Če bi sodišče (tako kot v konkretnem primeru) ugotovilo, da nasprotna terjatev ne obstoji, potem do pobota ne bi prišlo, saj nasproti terjatvi tožeče stranke ne bi stala terjatev tožene stranke. Takšna ugotovitev pa bi pomenila tudi odločitev o nasprotni terjatvi tožene stranke, ki je le-ta po pravnomočnosti odločbe (glej 3. odst. 333. čl. ZPP), v kateri je takšna ugotovitev bila vsebovana (glej 3. odst. 338. čl. ZPP), ne bi več mogla uveljavljati v drugem postopku med istima pravdnima strankama (tako tudi ne v stečajnem postopku zoper tožečo stranko).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke za 69,989.319,00 LIT, čeprav obstoja te terjatve sploh ni ugotavljalo, ampak je ugotovilo le, da uveljavljani pobot ni dopusten. Pri tem gre torej za nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Ker pa je sodišče ugotovilo, da zaradi nedopustnosti pobota nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji, gre tudi za nasprotje med samimi razlogi sodbe (eno je namreč vprašanje dopustnosti pobota, nekaj povsem drugega pa je vprašanje obstoja terjatve). Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo (ne da bi jo vrnilo v novo sojenje).

Takšna odločitev (vrnitev v novo sojenje) bi bila namreč na mestu edino v primeru, če bi tožena stranka imela interes za ugotovitev svoje nasprotne (v pobot uveljavljane) terjatve. Takšen interes bi tako imela, če bi svojo terjatev za 69,989.319,00 LIT prijavila v stečajnem postopku zoper DO I. D. in bi jo stečajni senat po (morebitnem) prerekanju te terjatve napotil na ugotovitveno pravdo.

Tega pa tožena stranka ni izkazala (niti ni zatrjevala).

7. Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev prvostopnega sodišča (o ugoditvi zahtevku tožeče stranke) ni uspela. Ker pa je bilo uveljavljanje njene nasprotne terjatve s pobotom nedopustno (pri čemer tudi ni imela pravnega interesa za ugotovitev obstoja svoje terjatve), je drugostopno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (glej 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).