Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 25. členu SZ-1 se za posle obratovanja ne šteje le zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, temveč tudi zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, kadar naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav. Tožeča stranka je zatrjevala, da gre v obravnavanem primeru prav za takšno terjatev. (Neobrazloženo) stališče sodišča prve stopnje, da vtoževani stroški ne morejo bremeniti etažnega lastnika že zato, ker se nanašajo na stroške ogrevanja stanovanja in stroške odvoza smeti, je torej materialnopravno zmotno.
Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo dajatveni del sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani dne 17.12.2008 pod opr. št. VL 1 ter odločilo, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 475,38 EUR-ov z obrestmi zavrne.
Tožeči stranki je glede na njen neuspeh v postopku naložilo v plačilo 500,95 EUR stroškov tožene stranke. Ker se sporna terjatev nanaša na stroške ogrevanja stanovanja in na stroške odvoza smeti, po stališču prvostopenjskega sodišča ne gre za take obveznosti, ki bi izvirale iz izvrševanja pravic etažnega lastnika, zato teh stroškov ni dolžna plačati tožena stranka, temveč oseba, ki je sporno stanovanje v času izdaje računov dejansko uporabljala.
Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Opozarja na določilo 24. in 25. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Prvi določa v četrtem odstavku, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa lastnik stanovanja, že v petem odstavku pa določa subsidiarno obveznost lastnika stanovanja za obratovalne stroške, ki sicer bremenijo najemnika. V 25. členu SZ pa je določeno, da je obratovanje večstanovanjske stavbe sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za posle obratovanja se šteje zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, pa tudi zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema. Ogrevanje iz kotlovnice se izvaja kot enovit sistem za vse enote, ki so priključene na sistem, saj niso podane tehnične možnosti za individualni odjem in obračun toplotne energije. Ogrevanje torej spada med obratovalne stroške. Pri tem ni pomembno, ali gre za obračun po merilnem števcu ali za plačilo pavšalnega zneska. Pomembno je, da je sistem ogrevanja tehnično zgrajen tako, da gre ogrevanje razumeti kot obratovalni strošek. V Pravilniku o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanja so kot obratovalni stroški opredeljeni tudi stroški za ogrevanje in odvoz smeti. Tudi če je z najemno pogodbo določeno, da stroške obratovanja nosi najemnik, za plačilo teh stroškov subsidiarno odgovarja lastnik. To pomeni, da mora upnik za plačilo obratovalnih stroškov najprej terjati najemnika in če ta ne plača, za plačilo odgovarja lastnik. Tožeča stranka je uporabniku stanovanja I.S. poslala dva opomina, a neuspešno, saj se je ta preselil neznano kam. Pritožba še navaja, da je sodišče zmotno v izreku odločbe navedlo višino terjatve, saj ta ne znaša 475,38 EUR, temveč 375,38 EUR.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem izraža stališče, da predstavljajo obratovalni stroški, za katere velja subsidiarna obveznost etažnega lastnika, le tiste stroške, ki so povezani z večstanovanjsko stavbo kot celoto ter z uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. V obravnavanem primeru pa je šlo za račune, ki so bili individualizirani na stanovanje kot posamezno enoto, zato po mnenju tožene stranke o obratovalnih stroških ni mogoče govoriti.
Pritožba je utemeljena.
Ker tožbeni zahtevek v obravnavni zadevi ne presega zneska 2.000 EUR, je tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo po pravilih, ki veljajo za tako imenovane spore majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, se sme izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prav slednji pritožbeni razlog pa po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v svoji pritožbi utemeljeno uveljavlja. Drži sicer, da je po četrtem odstavku 24. člena SZ-1 dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, vendar je v petem odstavku za te obveznosti določena subsidiarna obveznost lastnika stanovanja. Po 25. členu SZ-1 pa se za posle obratovanja ne šteje le zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, temveč tudi zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, kadar naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da gre v obravnavanem primeru prav za takšno terjatev. (Neobrazloženo) stališče sodišča prve stopnje, da vtoževani stroški ne morejo bremeniti etažnega lastnika že zato, ker se nanašajo na stroške ogrevanja stanovanja in stroške odvoza smeti, je torej materialnopravno zmotno.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava namreč prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali gre v obravnavanem primeru za obratovalne stroške, opredeljene v 25. členu SZ. Ker je za pravilno odločitev v zadevi potrebno ugotoviti sklop dejstev, ki so za odločitev bistvena in v dosedanjem postopku niso bila raziskana, (in ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka) je to narekovalo vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.