Jedro

Drugi odstavek 190. člena OZ izrecno določa, da lahko neupravičeni pridobitelj doseže korist tudi s storitvijo, ki jo opravi neupravičeno prikrajšani. Tožeča stranka se je ukvarjala s storitvijo prodaje dostopa do določenih podatkovnih baz in možnost dostopa tožene stranke do teh baz brez ustrezne protidajatve tožene stranke pomeni prav situacijo, ki jo ureja določba drugega odstavka 190. člena OZ. Drugačna interpretacija bi to določbo v celoti izvotlila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 837,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2021 in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 549,98 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. (Ne)plačilo sodne takse ni pritožbeni razlog, ki ga lahko uveljavlja nasprotna stranka. Zato trditev, da tožeča stranka naj ne bi plačala dodatne sodne takse, ni upoštevna in se višje sodišče do tega ne bo opredeljevalo.

7. Tožena stranka je v pritožbi sama navedla, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) utemeljila (sicer po njenem mnenju preskopo) zahtevek tudi na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Zoper te navedbe je imela možnost odgovoriti in ne gre za situacijo, kjer ni mogla vedeti, da se bo sodišče oprlo na to pravno podlago. Po vsebini je tako tožena stranka v pritožbi uveljavljala v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev 7. v zvezi z 212. členom ZPP) pod plaščem uveljavljanja dovoljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave), kar ni dovoljeno.

8. Kar zadeva predlog za postavitev izvedenca, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka zgolj na splošni ravni izrazila dvom v verodostojnost evidenc tožeče stranke, s čimer višje sodišče soglaša. Predlog za postavitev izvedenca ima torej v konkretni zadevi naravo informativnega dokaza, saj tožena stranka ni ponudila nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bile evidence lahko prirejene, temveč je o možnosti tega zgolj špekulirala in preko izvedenca želela iskati konkretno trditveno podlago o neverodostojnosti evidenc, kar pa ni dovoljeno. Tudi v tem delu kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni podana.

9. Očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z dokaznim bremenom (212. člen ZPP), pa znova pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v tem primeru tožena stranka s sklicevanjem na dovoljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da bi naj bili razlogi sodišča prve stopnje nejasni, te prepovedi ne more obiti. Nejasnost razlogov ni podana tedaj, ko se stranka z razlogi sodišča preprosto ne strinja, kot je primer v obravnavani zadevi. Prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke zaključilo, da obstaja možnost, da so se storitve tožeče stranke opravljale, le da se zakonita zastopnica tega ne spomni ali za to ni vedela. Sodišče je torej pravilno povzelo izpoved, tožena stranka pa je nasprotovala dokazni oceni izpovedi (in s tem ugotovljenemu dejanskemu stanju), kar vnovič ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

10. Drugi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ izrecno določa, da lahko neupravičeni pridobitelj doseže korist tudi s storitvijo, ki jo opravi neupravičeno prikrajšani. Trditev, da naj bi bila relevantna okoliščina, da se z dostopom do storitev tožeče stranke le te niso kakorkoli spremenile (da bi se njihova uporabnost zmanjšala ali da bi se obrabile) in da torej naj ne bi prišlo do prehoda iz premoženjske sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke, ne drži. Tožeča stranka se je ukvarjala s storitvijo prodaje dostopa do določenih podatkovnih baz in možnost dostopa tožene stranke do teh baz brez ustrezne protidajatve tožene stranke pomeni prav situacijo, ki jo ureja določba drugega odstavka 190. člena OZ. Drugačna interpretacija bi to določbo v celoti izvotlila.

11. Kar pa zadeva višino neupravičene obogatitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka storitve tožeče stranke uporabljala 7 dni v obdobju od 24. 11. 2020 do 25. 5. 2021, da pa je imela možnost uporabe storitev tožeče stranke vse do 13. 10. 2021. Na ti ugotovitvi je višje sodišče vezano. Po prepričanju tožene stranke naj bi bila v skladu z obogatitvenim načelom tožeča stranka obogatena le pri neposredni uporabi v obdobju 7 dni. Njeno stališče ni pravilno. Drži, da prejemnik obogatitve naj zaradi obogatitvenega zahtevka ne pride v položaj, slabši od položaja, v katerem bi bil po običajnem poteku stvari, tj. če do obogatitve sploh ne bi bilo prišlo. Vendar pa obogatitev tožene stranke ni nastopila samo v delu neposredne uporabe storitev, temveč je obogatitev tožene stranke sama možnost uporabe storitev tožene stranke v ugotovljenem obdobju. S tem ko je tožena stranka odgovorna za povrnitev neupravičene pridobitve za celotno obdobje, v katerem je imela možnost uporabljati storitve tožeče stranke, kot če bi bilo sklenjeno naročniško razmerje za eno leto, tožena stranka ne bo v slabšem položaju, kot če do neupravičene pridobitve ne bi prišlo (če bi tožena stranka za ugotovljeni dostop do podatkov sklenila naročniško razmerje s tožečo stranko).

12. Ni tudi nobene podlage za uporabo določbe 191. člena OZ. Zmota (četudi bi izhajala iz morebitne premajhne skrbnosti tožeče stranke) o tem, da pravna podlaga obstaja (kot primarno podlago tožbenega zahtevka je tožeča stranka zatrjevala obstoj pogodbenega razmerja med strankama), ni ovira za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.1

13. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Polajnar Pavčnik A., v: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 50.