Jedro

1. Če tožena stranka v sporu o prenehanju delovnega razmerja ne odgovori na tožbo v 15-dneh v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZDSS-1, ampak kasneje, sodišče takega odgovora na tožbo ne sme zavreči, saj za tak sklep ni podlage v ZPP.

2. Kljub dikciji 3. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da se opravi poravnalni narok oz. če ni poravnalnega naroka, prvi narok za glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo oz. od izteka roka za odgovor na tožbo, sodišče v primeru, ko tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ni dolžno razpisati poravnalnega oz. prvega naroka za glavno obravnavo, ampak izda zamudno sodbo, če so podani pogoji iz 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 4251, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 21.6.1981 nezakonita in se odpravi ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in ga obdržati v delovnem razmerju ter mu za obdobje od učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 9.5.2005 dalje do pravnomočnosti te sodbe izplačati neto plačo v višini 140.153,90 SIT, na ta znesek plačati davke in prispevke ter od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za vsak znesek preteklega meseca, vse v 15 dneh pod izvršbo. Za

118.246,00 SIT višji zahtevek iz naslova neto plače pa je zavrnilo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.8.2005 dalje do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je že iz same obrazložitve sodbe razvidno, da je tožena stranka sicer vložila odgovor na tožbo, vendar prepozno, kar je izključno njena procesna napaka. Kljub navedenemu pa je toženka mnenja, da izpodbijana sodba ne izpolnjuje vseh zakonskih in drugih pogojev, navedenih v 318. členu Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti. Tožnik v tožbi namreč navaja, da je tožena stranka svojo odločitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprla predvsem na ugotovitve delavcev policije, medtem ko njegova zagovora ni upoštevala. Prav tako naj bi materialna škoda, ki jo je delavec povzročil, ne imela opore v podatkih v spisu, ker toženka ni izmerila količine goriva v delovnem stroju.

To pa pomeni, da je sodišče sledilo razlogovanju tožnika, da je v obravnavanem primeru šlo zgolj za poskus kaznivega dejanja, ki je kazniv le na predlog. Vendar, v kolikor bi sodišče upoštevalo navedbe policistov v kazenski ovadbi PP Sevnica z dne 28.4.2005, bi ugotovilo, da so le-te v direktnem nasprotju s trditvami tožnika. Policista sta v postopku namreč ugotovila, da je tožnik ob njunem prihodu vrgel v reko Savo dve plastični posodi za gorivo, kot materialni dokaz pa sta bila najdena dva pokrovčka od posod. Prav tako je tožnik v teku zagovora pri delodajalcu izpovedal, kdaj je na zadnje napolnil rezervoar svojega osebnega vozila pred spornim dogodkom, tako da je tožena stranka sklepala, da je tožnik rezervoar svojega avtomobila napolnil z naftnim derivatom iz delovnega stroja. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, zakaj tožena stranka ni sledila tožnikovemu zagovoru. Zaradi tega je toženka prepričana, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno in zadostno obrazložila nedopustnost ugotovljenega ravnanja tožnika.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno obrazložilo svojo odločitev, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi navaja določene okoliščine, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tega razloga pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ne more upoštevati, saj se po določbi 2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka in da je odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu, je bila tožba toženi stranki skupaj s pravilnim opozorilom vročena dne 14.6.2005, tožena stranka pa je odgovor na tožbo podala šele 11.7.2005, kar je po izteku zakonitega 15 dnevnega roka, ki ga določa 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004). Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo, ko je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da so za tako odločitev izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odst. 318. člena ZPP. V obravnavani zadevi namreč ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev navedenih v tožbi.

Iz navedb v tožbi izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 16.4.2005 ob 5.50 uri prečrpaval gorivo iz delovnega stroja last tožene stranke in sicer v količini cca 60 litrov, v rezervoar osebnega vozila, poprej pa v plastični posodi, ki jo je ob prihodu policistov odvrgel v reko Savo. Vendar, ker tožena stranka njegova zagovora ni upoštevala, temveč je nekritično povzela le ugotovitve delavcev policije, dejanskega stanja po zatrjevanju tožnika ni pravilno ugotovila. Zaradi tega je tožnik mnenja, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi teh navedb v tožbi je sodišče pravilno ugotovilo, da ima tožnik prav, ko navaja, da mu dejanje ni dokazano in da gre tudi sicer pri tem dejanju za majhno vrednost, kot tudi, da poskus tatvine ni kazniv. Upoštevaje navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da niso izkazani znaki kaznivega dejanja in tako tudi opredelitev razloga za odpoved pogodbe po 1. alinei 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) ni zakonita. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka zamudne sodbe. Izpodbijana zamudna sodba je zato materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (1. odst. 165. člena ZPP).